Jedro

V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.

Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1

in sodna praksa

Zahteva iz cit. določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.

Tožnica zastopa stališče, da v obravnavani zadevi pomanjkljivega ugotovitvenega postopka ni mogoče sanirati šele v upravnem sporu, ker izsek PID v prvostopenjski odločbi ni upoštevan in ker naj bi ji šele sodišče posredovalo nove listine, ki v izpodbijani odločbi niso bile navedene. To stališče pa je neutemeljeno.

Za odmero komunalnega prispevka, vključno s komunalnim prispevkom zaradi izboljšanja opremljenosti, je bistvena vključenost v t.i. oskrbno (po Zakonu o prostorskem načrtovanju; v nadaljevanju ZPNačrt in ZUreP-2 obračunsko) območje posamezne vrste komunalne opreme, ki je določeno na normativni ravni. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni osmi odstavek 230. člena ZUreP-3 je namreč določal, da se oskrbno območje opredeli v elaboratu,

na podlagi katerega so določene podlage za odmero komunalnega prispevka, te pa se sprejmejo z odlokom (enajsti odstavek 230. člena ZUreP-3). V primeru vključenosti objekta v oskrbno območje, ki je del predpisa, torej velja, da je njegov lastnik zavezanec za plačilo te vrste komunalne opreme in občina tega ni dolžna posebej dokazovati. Toženka bi se tako namesto na PID lahko oprla na to, da se sporni objekt nahaja v oskrbnem območju.

Skladno z zakonom pa je zavezancem, katerih objekti se sicer nahajajo v oskrbnem območju, omogočeno, da uveljavljajo, da priključitve na komunalno opremo ni mogoče izvesti.

V 234. členu ZUreP-3 je namreč določeno, da se komunalni prispevek zaradi izboljšanja opremljenosti odmeri, če se zemljišče opremi z dodatno vrsto komunalne opreme, na katero se obstoječi objekt do tedaj ni mogel priključiti oziroma uporaba katere mu ni bila omogočena (prvi odstavek). Komunalni prispevek iz prejšnjega odstavka se odmeri po uradni dolžnosti kot komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 161. člena tega zakona (drugi odstavek). Ti pogoji so: 1. da je komunalna oprema zgrajena, 2. da je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in 3.

da je mogoče izvesti priključitev objekta nanjo. Če za gradnjo komunalne opreme ni potrebno gradbeno dovoljenje, se šteje, da je ta zgrajena, ko je predana v upravljanje.

Sodišče ugotavlja, da tožnica tega, da priklop ni mogoč, v postopku na prvi stopnji zaradi kršitve pravice do izjave ni mogla uveljavljati, lahko pa bi to storila v pritožbi zoper odločbo. Vendar v pritožbi ni zatrjevala, da priključitev objekta na komunalno omrežje ni mogoča (in zakaj ne), ampak je trdila, da izpodbijana odločba

ni obrazložena, ker se o tem, ali je priklop možen, ni izrekel organ

Posledično je drugostopenjski organ, ko je na to odgovarjal, zapisal, da to v odločbi res ni navedeno, vendar izhaja iz podatkov organa, tj. iz Seznama, predvsem pa je občina pri določitvi zavezancev izhajala iz PID, ki je bil podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja.

Tožnici glede na naravo samega ugovora nedvomno ni bilo onemogočeno, da če priklop objekta na kanalizacijo ni možen, to navede in predlaga dokaze v tožbi zoper izpodbijano odločbo. Tega ji opustitev vročitve Seznama in izseka PID, na katera se opira drugostopenjski organ, ni preprečevala. Sodišče bi zaradi dopolnjenih razlogov odločbe nove tožbene trditve in dokaze obravnavalo, saj so za to v primeru, ko stranki ni bila dana pravica do izjave, podani pogoji po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1. V primeru, če bi bile trditve take, da bi terjale ugotavljanje dejanskega stanja, bi odločbo odpravilo in vrnilo organu v ponovni postopek. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe tožnice, da negativnih dejstev ne more dokazati. Trditveno breme, da priklop ni možen, je ob dejstvu, da je objekt v oskrbnem območju, že po naravi stvari na zavezancu, ki mora konkretno utemeljiti, da priključek ni mogoč, in razloge, zakaj ne, da je potem dokazovanje teh, pozitivnih dejstev mogoče.

Tožnica pa niti v tožbi ni uveljavljala, da priključitev njenega objekta na kanalizacijsko omrežje ni mogoča, in ni pojasnila, zakaj ne. Navajala je namreč, da naj bi bilo neizkazano, da je bil objekt aprila 2023 priključen na kanalizacijsko omrežje, saj ji je

bil vpogled v Seznam

in PID

onemogočen

ter da tudi nista bila priložena drugostopenjski odločbi, zato se o tem ne more izreči. Nadalje je trdila, da bi se morala toženka izjasniti, ali je bilo izdano soglasje za priključitev in, da naj bi se sodišče v sodbi I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018 že izreklo,

da je treba pri presoji, ali se tožnik lahko priključi

na javno kanalizacijo,

izhajati iz soglasja za priključitev,

ki ni bilo dano.

Glede na navedeno je v obravnavanem primeru očitana procesna kršitev taka, da je njena odprava v upravnem sporu po presoji sodišča mogoča. Tožnica je namreč imela možnost, da se o Seznamu in izseku iz PID izjavi v upravnem sporu.

Tega ne spremeni tožničino sklicevanje na sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020 in X Ips 118/2020 z dne 13. 1. 2021, ki njenih trditev, da naj bi sodišče skušalo nezakonito sanirati pomanjkljiv postopek toženke, ne podpirata. Nasprotno. V zadevi X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020 je šlo za primer, ko je upravni organ zasliševal pričo brez prisotnosti stranke, Vrhovno sodišče pa je odločilo, da mora sodišče, če ugotovi kršitev pravice do izjave, za odpravo te kršitve, odločiti na glavni obravnavi, pri čemer je v 15. točki celo izrecno zapisalo, da je sodišče, če odločba temelji na izpovedi take priče, dolžno izvesti glavno obravnavo in odpraviti navedeno kršitev postopka. Tudi v zadevi X Ips 118/2020 z dne 3. 1. 2021 je šlo za to, da je sodišče listino in vročilnico, o kateri naj se tožeča stranka ne bi mogla izjasniti, vpogledalo na seji in ne na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče je odločilo, da je izvedba tega dokaza terjala izvedbo glavne obravnave.

Ker se del PID, ki se nanaša na območje, kjer je tožničin objekt, in Seznam, nahajata v upravnem spisu, sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi trditev tožnika, da naj bi bile listine predložene šele v upravnem sporu in da naj bi toženka in sodišče šele v upravnem sporu z njimi dopolnjevala dejansko stanje. Pri tem iz Seznama izhaja zgolj eno dejstvo, ki niti ni relevantno, tj., da je njen objekt priklopljen na kanalizacijsko omrežje. Četudi namreč na omrežje ne bi bil priključen, to ne bi bilo odločilno, saj je za nastanek obveznosti plačila komunalnega prispevka odločilna možnost priključitve. Kadar neko dejstvo ni relevantno organ strankam ni dolžan pošiljati v izjavo listin upravnega spisa, ki obstoj tega dejstva dokazujejo. Kar se tiče izseka PID, pa je sodišče že pojasnilo, da ni bistven, saj bi se toženka lahko sklicevala na vključenost 0bjekta v oskrbno območje. Seveda pa je imela tožnica po 82. členu ZUP pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi za to zaprosila in da bi organ tako zahtevo zavrnil. Listin upravnega spisa strankam tudi ni dolžno posredovati sodišče, saj se te kot dokaz vpogledajo na glavni obravnavi. Sodišče je tako s tem, ko je tožnici posredovalo izsek PID, ki se nahaja v upravnem spisu, zgolj omogočilo, da listino pregleda in se o njej pisno izjavi že pred narokom za glavno obravnavo.

Že iz doslej povedanega izhaja, da ne drži niti, da naj bi bila možnost priklopa izkazana zgolj, če je upravljavec omrežja izdal soglasje za priključitev, kar naj bi morala ugotoviti toženka, pri čemer tožnici soglasje naj ne bi bilo izdano. Tožnica trdi, da naj bi taka razlaga izhajala tudi iz sodbe I U 2161/2017 z dne 4. 9. 2018. Vendar niti ta zadeva z obravnavano ni primerljiva, saj je tožnik v tisti zadevi konkretno zatrjeval, da priključka tehnično ni mogoče izvesti in je to, zakaj ne, podrobno utemeljeval. Sodišče je ta ugovor zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo s pravnomočnim soglasjem odločeno, da je priklop na omrežje mogoč. Ni pa zavzelo stališča, da naj bi bila možnost priklopa lahko izkazana izključno s soglasjem, kot to neutemeljeno trdi tožnik.

Tožnica je šele v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2026 navedla, da ugovarja pavšalni ugotovitvi, da naj bi bila priključitev njenega objekta na omrežje mogoča, saj tega zgolj dejstvo, da je bila infrastruktura zgrajena, ne dokazuje. Zatrdila je, da priključitev tehnično ni mogoča brez nesorazmernih stroškov in da negativnega dejstva ne more dokazovati. Predloženi PID naj bi bil nečitljiv in naj ne bi prikazoval specifične situacije na zasebni parceli. Nadalje je (šele) na glavni obravnavi zatrdila, da naj bi bile nepremostljive tehnične ovire v višinski razliki med javnim vodom in iztokom iz njenega objekta, tj. v neustreznem padcu. Na naroku je dodala še, da naj ne bi bilo razčiščeno, ali se njen objekt sploh nahaja v oskrbnem območju. To je utemeljevala s tem, da naj bi bila v naselju ... poleg nove infrastrukture tudi stara, kar naj bi toženka priznala s tem, ko je navedla, da nekaterim objektom ni zaračunala komunalnega prispevka, ker so ti priključeni na staro kanalizacijo. Ker njen objekt meji na te objekte, po njenem prepričanju ni jasno, ali do njenega objekta sploh poteka novo kanalizacijsko omrežje, tako da ni jasno, na katero naj bi se priključil.

Sodišče teh ugovorov ne presoja. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta. Tožba v upravnem sporu je zato pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, 30 dnevni rok za njeno vložitev, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, pa prekluziven in nepodaljšljiv. Po preteku tega roka tožnik tega, kar s tožbo zahteva (tožbeni predlog), ne more več spreminjati oziroma širiti na način, da zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval, ali da poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.

Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka zato ni dopustno. Pri navajanju novega tožbenega razloga namreč ne gre za odpravljanje pomanjkljivosti sicer pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanje procesnega gradiva po pozivu sodišča, kar je po 31. in 45. členu ZUS-1 sicer dopustno, temveč gre za novo navedbo o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.

Nov tožbeni razlog širi s tožbo uveljavljan vsebinski obseg izpodbijanja upravnega akta, zaradi česar gre (v vsebinskem smislu) za novo tožbo. Ker te, kot rečeno, po preteku 30 dni od vročitve izpodbijanega akta ni več mogoče vložiti, za presojo pravočasnosti novih tožbenih razlogov tudi ne more biti relevantno, ali je imela tožnica za zamudo morebitne upravičene razloge.

Pri tem pa sodišče še pripominja, da je tudi v vlogi z dne 7. 4. 2026 uveljavljen ugovor povsem pavšalen. Tožnica je šele na naroku navedla, da naj bi do nezmožnosti priklopa prišlo zaradi neustreznih višinskih razlik, medtem ko je v vlogi navajala, da višinskih razlik ne prikazuje PID, zaradi česar naj ne bi izpolnjeval dokaznega standarda iz 161. člena ZUreP-3. Dokazov za svojo trditev tudi na naroku ni predlagala. Na ta način zavezanci dokaznemu bremenu ne morejo zadostiti, celo če ugovore uveljavljajo pravočasno. V zvezi s tožničinimi ugibanji, na katero omrežje naj bi se njen objekt sploh priključil, pa sodišče zgolj opozarja, da napačno razume predpis. Izboljšanje opremljenosti po ZUreP-3 ne pomeni, da je dolžan komunalni prispevek plačati tisti lastnik objekta, ki se namesto na "star komunalni vod priključi na novega". Iz tretjega in petega odstavka 232. člena ZUreP-3 jasno izhaja, da če so bili nekateri objekti že priključeni na (katerikoli) kanalizacijski komunalni vod, kar pomeni, da so komunalni prispevek že plačali, slednjega niso dolžni plačati (ponovno), čeprav bi občina zgradila novo komunalno infrastrukturo iste vrste. Drugostopenjski organ v svoji odločbi pravilno navaja, da s stališča citirane zakonske določbe izboljšanje opremljenosti v takem primeru ne nastopi.

Za tožnico je sporna tudi uporaba prava. Trdi, da naj bi organ napačno uporabil ZUreP-2 in ZUreP-3 in da bi moral upoštevati le ZUreP-3. Navedeno ne drži. Toženka je namreč brez dvoma odločala na podlagi ZUreP-3. Prvostopenjski organ je le pojasnil, da je bila pravna ureditev v času investicije, ko je veljal ZUreP-2, enaka, kot je ureditev po ZUreP-3. Sicer pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi izrecno pojasnil, da je podlaga za odmero 234. člen v povezavi z 161. členom ZUreP-3.

Pri plačilu komunalnega prispevka zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti zemljišča pa med ureditvijo po ZUreP-2 in ZUreP-3 tudi ni (bilo) razlike. Tožnica sicer trdi, da naj bi bila razlika v tem, da je 243. člen ZUreP-3 uvedel nov pogoj za obračun komunalnega prispevka, tj. možnost priključitve objekta na komunalno opremo, kar naj po ZUreP-2 ne bi bilo pogoj. Vendar to ne drži. Da je bila možnost priključitve pogoj za obračun komunalnega prispevka tudi pred ZUreP-3, izhaja iz 155. člena ZUreP-2, ki je določal, da je obračunsko območje posamezne vrste nove komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe. Gre torej ravno tako za predpostavko, da je priključitev možna, če se objekt nahaja v obračunskem (sedaj oskrbnem) območju, ki jo je mogoče ovreči, če objekta z izgradnjo priključka dejansko ni mogoče priključiti na komunalno omrežje, pri čemer je priključek dolžan financirati lastnik objekta. Takšna je od nekdaj, tj. še iz časa veljavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt),

tudi sodna praksa.

Za tožnico je nadalje sporna zakonitost Odloka. Trdi, da v njem ni podlage oziroma meril za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti zemljišča, kar naj bi bilo v nasprotju z 234. členom ZUreP-3 in 21. členom Uredbe. Nezakonito naj bi bilo tudi, da Odlok ne določa formule za izračun, ampak se sklicuje na Uredbo, drugostopenjski organ pa na Elaborat. Odlok naj bi bil netransparenten in zato v nasprotju z načelom zakonitosti, jasnosti, natančnosti in določnosti.

Po enajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, ki so: - stroški obstoječe komunalne opreme, stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere, - merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejme občina. To je občina storila z Odlokom.

V 5. členu Odloka so določeni stroški obstoječe komunalne opreme in stroški obstoječe komunalne opreme na enoto mere. Merila so določena v 3., 6., 7. in 8. členu in sicer so: - razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, ki je 0,5:0,5, - faktor namembnosti objekta, ki je za posamezne vrste objektov določen v 7. členu, - računski faktor površine, ki je po 8. členu 3,5 in prispevna stopnja zavezanca, ki je po 9. členu 100%. V Odloku res ni izrecno navedeno, da sodita med merila tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina objekta, vendar pa sta ti dve merili navedeni že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3.

Po petnajstem odstavku 230. člena ZUreP-3 je Vlada pooblaščena, da podrobneje predpiše vsebino, obliko in način priprave podlag za odmero komunalnega prispevka, kar je storila v Uredbi. Uredba v 25. členu prepisuje že v šestem odstavku 230. člena ZUreP-3 določena merila, pri čemer pa vsa niso dokončno določena. Občini je prepuščeno, da v okviru predpisanih možnosti v Odloku določi faktor Fp, razmerje med deležem gradbene parcele in deležem površine objekta, faktor Fn in prispevno stopnjo zavezanca. Bistveno torej je, da občina v Odloku določi tista merila, pri katerih ni vezana na z zakonom že določeno merilo, to pa je toženka v Odloku storila. Zato okoliščina, da v 3. členu ni posebej navedeno, da sta merili tudi površina gradbene parcele in bruto tlorisna površina stavbe, ne pomeni, da je Odlok nezakonit. Nenazadnje ti dve merili smiselno izhajata tudi iz 10. člena Odloka, ki določa, da formulo za izračun višine komunalnega prispevka in postopek odmere določa Uredba. Sodišče zato zavrača trditve, da je netransparentno, nenatančno in nedoločno, tj. nezakonito, da se toženka sklicuje na vsebino Uredbe, saj je formula, določena v 30. členu Uredbe, povsem določna in jo je organ tudi uporabil. Med drugim sta del te formule tudi AGP, tj. površina gradbene parcele stavbe, in ASTAVBA, tj. bruto tlorisna površina stavbe.

Ne drži niti, da Odlok ne more biti podlaga za odmero, ker naj bi sodišče v zadevi I U 1921/2019 z dne 23. 11. 2021 zavzelo stališče, da se lahko komunalni prispevek po uradni dolžnosti odmerja le, če je to v odloku izrecno navedeno, kar naj v spornem Odloku ne bi bilo določeno. V zadevi I U 1921/2019 je bilo (med drugim) sporno, ali se komunalni prispevek lahko odmeri po uradni dolžnosti ali le na zahtevo stranke. Sodišče je pojasnilo, da je 19. člen v tisti zadevi relevantnega odloka pravilna podlaga za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, saj tako izrecno izhaja iz te določbe. Enako je v zadevi I U 212/2021 zapisalo, da citirana odločba odloka dopušča odmero komunalnega prispevka tudi po uradni dolžnosti. Ni pa sodišče zavzelo stališča, da mora biti pravica občine, da v primeru izboljšanja opremljenosti komunalni prispevek odmeri po uradni dolžnosti, določena v odloku, sicer ni dopustna. To tudi ne bi držalo, ker v primeru izboljšanja opremljenosti odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti predvideva že zakon (drugi odstavek 234. člena ZUreP-3). Zato niti ni potrebe, da bi enako določal še Odlok, medtem ko drugače ne more določati, saj ne sme biti v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 153. člena Ustave).

V zadevi je sporno tudi sklicevanje toženke oziroma Odloka na Uredbo, saj tožnica trdi, da je odmera komunalnega prispevka brez podlag nedopustna, s sklicevanjem na drug predpis pa naj podlage v Odloku ne bi bile določene. To utemeljuje s stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v zadevi X Ips 26/2019 z dne 22. 1. 2020. V tem upravnem sporu obravnavana situacija pa je bistveno drugačna od tiste, ki jo je v sodbi X Ips 26/2019 oziroma prvotni sodbi X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013 obravnavalo Vrhovno sodišče. Bistvo v tej zadevi zavzetega stališča je v tem, da obračunskih stroškov ni mogoče ugotavljati oziroma določati tako, da se (s pomočjo izvedencev) preračunavajo za vsak posamezen postopek odmere komunalnega prispevka posebej, ampak se komunalni prispevek lahko odmeri le na podlagi z zakonom skladnega splošnega akta - odloka, ki velja v času uvedbe postopka.

V sedaj obravnavanem primeru je bil postopek uveden v času veljavnosti ZUreP-3, medtem ko je toženka splošni predpis, tj. Odlok, v katerem so določene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, sprejela na temelju ZUreP-2 in Uredbe. Nobena od podlag za odmero se tako ni ugotavljala v upravnem postopku le za odmero komunalnega prispevka tožniku. ZUreP-3 Odloka ni razveljavil, njegove relevantne določbe pa so po presoji sodišča skladne (tudi) z ZUreP-3.

Tožnica toženki očita še neenakopravno obravnavanje, ki naj bi bilo v tem, da toženka v roku iz šestega oziroma sedaj sedmega odstavka 234. člena ZUreP-3 vsem zavezancem ni odmerila komunalnega prispevka. Ta določa, da se komunalni prispevek iz prvega odstavka tega člena odmeri najpozneje v dveh letih od izboljšanja opremljenosti zemljišča, pri čemer začne rok za odmero teči, ko je komunalna oprema zgrajena, je zanjo pridobljeno uporabno dovoljenje in je predana v upravljanje.

Rok je torej začel teči s pridobitvijo uporabnega dovoljenja, tj. 12. 11. 2021. Izpodbijana odločba je bila izdana pred iztekom tega roka, tj. 10. 11. 2023.

Ali je toženka v tem roku vsem zavezancem odmerila komunalni prispevek, v tej zadevi ni pravno relevantno. Prav tako ni bistveno, ali komunalnega prispevka ni odmerila tistim, ki so bili na omrežje že priključeni ali pa v tem času še niso bili izpolnjeni pogoji za odmero.

Po 14. členu Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Če občina nekaterim zavezancem komunalnega prispevka ne bi (pravočasno) odmerila, to ne pomeni, da so ostali pridobili pravico, da se jim komunalni prispevek ne obračuna. Z vidika očitka o neenakem obravnavanju morebitna nezakonita opustitev upravnih organov pri odmeri komunalnega prispevka na odločitev sodišča v tem upravnem sporu ne more vplivati, saj se na enakost v nepravu ni mogoče uspešno sklicevati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Ur.l. RS št. 61/17, 199/21 - ZUreP-3 in 20/22 - odl. US.

2Ur.l. RS št. 199/21, 18/23-ZDU-10, 78/23-ZUNPEOVE, 95/23 - ZIUOPZP, 23/24, 109/24 in 25/25- odl. US.

3Ur.l. RS 107/2020.

4Kar nasprotuje tožbenim trditvam, da bi moral organ uporabiti zgolj ZUreP-3.

5Glej T. Steinman v E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, stran 303 in 366-337.

6Glej X Ips 45/2019, X Ips 118/2020, tč. 15.

7Uredba oskrbno območje sicer poimenuje območje opremljanja. Po vsebini gre za isti institut.

8Prim. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, X Ips 1/2022 z dne 11. 5. 2022, I Up 186/2019 z dne 9. 10. 2019, X Ips 1/2023 z dne 14. 1. 2026.

9Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019.

10Da bi bilo mogoče zamudo opravičiti, po presoji sodišča iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019 ne izhaja.

11Veljalo je, da občina lahko odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt).

12Primerjaj I U 397/2014 z dne 5. 6. 2014, I U 277/2017 z dne 21. 2. 2019, I U 907/2011 z dne 12. 1. 2012, II U 462/2013 z dne 2. 7. 2014, I U 410/2016 z dne 21. 2. 2017, III U 12/2019 z dne 20. 2. 2023, II U 326/2015 z dne 12. 1. 2017 in druge.

13Z novelo ZUreP-3D je bil rok podaljšan na 4 leta.