Jedro

Dolžnik je upniku dolžan povrniti le potrebne stroške, zato tisti od dveh dolžnikov, zoper katera je bila izdana začasna odredba, ki ji ni ugovarjal, ni dolžan nositi nadaljnjih stroškov postopka, ki so nastali zaradi ugovora drugega dolžnika, ker ti stroški v razmerju do tistega, ki je začasno odredbo sprejel brez ugovora, niso potrebni stroški.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep glede Občine Z. tako spremeni, da je ta dolžna upniku RS nerazdelno z R. d.o.o. plačati le 46.121,00 SIT stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.2.1998 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba Občine Z. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da sta Občina Z. in R. d.o.o. nerazdelno dolžni plačati RS stroške predmetnega postopka, odmerjene na 171.836,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje tega sklepa dalje do plačila.

Proti sklepu se je pritožila Občina Z.. Izpodbija ga iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe določb materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da ni povzročila stroškov tega postopka in da niso nastali po njeni krivdi, ampak izključno zaradi ravnanja družbe R. d.o.o., ki prejetega kredita upniku ni vrnila. Začasna odredba je bila izdana le v zavarovanje upnikove terjatve do družbe R. d.o.o., ne pa do Občine Z., ki z upnikom ni bila v nobenem dolžniško-upniškem razmerju in ni nikomur ničesar dolgovala. Ker ni povzročila stroškov postopka za izdajo začasne odredbe, tudi nastalih stroškov ni dolžna poravnati.

Dejstvo je, da v tem postopku ni izgubila in ni propadla, ampak ji je bilo le naloženo, da določen znesek namesto družbi R. d.o.o. nakaže upniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep zoper njo razveljavi.

Pritožba je delno utemeljena.

Dejstvo je, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen zoper nasprotno stranko - dolžnika Občino Z. in R. d.o.o.. Predlogu za izdajo začasne odredbe zoper oba je bilo ugodeno in se je Občini Z. prepovedalo razpolagati z določenim zneskom, ki bo realiziran s prodajo poslovnega objekta. Zoper tak sklep Občina Z. ni ugovarjala in je zoper njo postal pravnomočen. Očitno je zato, da je bila začasna odredba potrebna. Po petem odst. 32. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Sem pa spadajo tudi stroški v zvezi z izdajo začasne odredbe glede na določbo 244. čl. ZIP. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik dolžan skupaj z R. d.o.o. povrniti upniku potrebne stroške.

Vendar pa je pritožnik dolžan povrniti le potrebne stroške. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsi stroški, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje v znesku 171.836,00 SIT, niso bili potrebni stroški tudi za pritožnika. Zoper začasno odredbo je namreč ugovarjal le R. d.o.o. in sta se pritoževala na to tudi še intervenienta na njegovi strani. Stroški, ki so nastajali v zvezi s tem, pa niso tisti potrebni stroški, ki bi jih moral plačati tudi pritožnik, ki je začasno odredbo sprejel brez ugovora. Ta je dolžan plačati le nerazdelno z R. d.o.o. tiste stroške, ki so nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere je bila ta izdana, in v zvezi s predlogom za dopolnitev začasne odredbe, to pa je 350 točk in 175 točk po Odvetniški tarifi, ter 236,00 SIT za materialne stroške v zvezi s poštnino. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 87,40 SIT tako predstavljajo potrebni stroški upnika v razmerju do pritožnika 46.121,00 SIT. Vsi drugi nastali stroški, kot so za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe, ki je bil kasneje umaknjen, za narok v zvezi z njim in druge vloge R. d.o.o. in upnika v zvezi s postopkom po ugovoru zoper začasno odredbo ter materialni stroški v zvezi z njim ter posvet s stranko, pa niso tisti potrebni stroški, ki bi jih moral povrniti pritožnik upniku, ker niso bili potrebni v postopku za izdajo začasne odredbe v razmerju do pritožnika.

Pritožbeno sodišče je zato njegovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da mora Občina Z. nerazdelno plačati upniku z R. d.o.o. le 46.121,00 SIT stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa prve stopnje dalje do plačila. V preostalem pa je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdilo. Odločitev pritožbenega sodišča pa na samo obveznost dolžnika R. d.o.o. do upnika ne bo imela nobenega vpliva, ker je sklep zoper R. d.o.o. očitno postal pravnomočen.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili zaznamovani.