Jedro

Ni sporno, da je bil tožnik že pred nezgodo invalid, vendar se je zdravstveno stanje tožnika, ki je že pred nezgodo zaradi osnovne bolezni (mišične distrofije) trpel duševne bolečine, po nezgodi poslabšalo. Ugotovljene specifične okoliščine pri tožniku ter presoja z upoštevanjem načela objektivne pogojenosti odškodnin utemeljujejo odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višjem znesku. Sama numerična ocena zmanjšanja aktivnosti s strani izvedenk pri tem ni kriterij, ki bi bil odločilen za presojo. Za presojo je bistveno, za kakšne težave oz. omejitve gre pri tožniku zaradi trajnih posledic nezgode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati: - 4.718,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2008 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 24.500,00 EUR od 30. 10. 2007 do 16. 1. 2008; - stroške postopka na prvi stopnji v znesku 565,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku petnajstih dni od prejema te sodbe dalje do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 280,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača odškodnino v višini 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2008 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 50.000,00 EUR od 30. 10. 2007 do 16. 1. 2008. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek in mu naložilo, da toženki v 15 dneh povrne njene pravdne stroške v višini 295,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se je zoper sodbo pritožil z zahtevo za njeno spremembo v ugodilno sodbo, podrejeno pa zahteva razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom. Meni, da želi obravnavajoča sodnica na vsak način zavrniti njegov zahtevek. Povzema dosedanji potek postopka in sodišču prve stopnje očita pasivnost in sojenje izven razumnega roka. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo že tretjič zapovrstjo zavrnilo njegov zahtevek. Zdaj izpodbijana sodba je v obrazložitvi deloma identična s prejšnjima, ki ju je pritožbeno sodišče razveljavilo (v delu, ki se nanaša na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in strah). Trdi, da so bila v ponovljenem postopku glede slednjega deloma ugotovljena nova dejstva, v vsakem primeru pa, da je odškodnina prenizka. Že izplačani nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 18.000,00 EUR in 2.150,00 EUR za premoženjsko škodo po prepričanju pritožnika ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pritožnik nato navaja, da je v prometni nezgodi utrpel hude telesne poškodbe in sicer udarnino in odrgnino glave levo temenično, zlom lobanjskega dna, udarnino možganov desno temenično, lažjo oteklino možganov in poškodbeno krvavitev pod pajčevinasto možgansko opno. Zdravil se je tudi psihiatrično zaradi posttravmatske stresne motnje. Že pred nezgodo je bil invalid, nezgoda pa je njegovo zdravstveno stanje tako na fizični kot na psihični ravni še bistveno poslabšala. Sodišče je v ponovljenem postopku imenovalo izvedenca psihiatrične in psihološke stroke, sodbo pa je utemeljilo tudi na že podanem mnenju izvedenke s področja travmatologije. Pritožba povzema ugotovitve in mnenje iz psihiatričnega izvedenskega mnenja prof. dr. M.K.. Četudi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče glede primernosti odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu, pa je ta odškodnina ponovno v presoji prvostopnega sodišča in se pritožnik pritožuje tudi zoper sodbo v delu, ki se nanaša na ti dve obliki nepremoženjske škode, upoštevaje tudi ugotovitve iz zadnjega izvedeniškega mnenja. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 7.000,00 EUR, kar je glede na težo in obseg poškodb prenizka odškodnina. Dejansko ima glavobole še danes, torej še vedno trpi telesne bolečine. Imel je tudi nameščen kateter in je bil hospitaliziran in je trpel številne nevšečnosti, ki so bile s tem povezane, mednje pa sodi tudi obiskovanje psihiatra, kar ugotavlja tudi izvedenka v svojem mnenju. Pritožnik se sklicuje na primer iz sodne prakse II Ips 393/2011, v katerem je bila za tovrstne poškodbe odmerjena bistveno višja odškodnina iz naslova telesnih bolečin v višini 25.000,00 EUR. V izpodbijani sodbi je sodišče na podlagi mnenja ugotovilo, da je tožnik trpel hude bolečine 6 dni, srednje intenzitete 4-6 tednov, lažje 2 meseca in jih občasno še trpi in jih bo tudi v bodoče. Gre za primerljive ugotovitve, prisojeno pa je tretjino manj kot v navedenem primeru. Pritožnik se sklicuje tudi na primer II Ips 845/2009, kjer je tožnik utrpel zlom vratu leve stegnenice, razpočno rano ob levi obrvi in prehodno nevrotsko motnjo in meni, da je šlo za lažji primer, pa je bilo prisojenih 12.460,00 EUR. Navaja še zadevi II Dor 98/2012, II Dor 587/2010, v katerih je bilo prisojenih po 20.000,00 EUR. Odmeri odškodnine za strah 1.500,00 EUR pritožba očita, da je v nasprotju s sodno prakso (primer VS002306 in ostali), pri čemer meni, da je tudi zaključek, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, napačen in se v celoti opira na nepodprto mnenje izvedenke, da primarnega strahu ni bilo, ker je bil tožnik po trku v nezavesti. To po mnenju tožnika ne vzdrži presoje. Poleg tega sodišče ni upoštevalo mnenj izvedencev s področja psihiatrije oz. psihologije, ki z vidika sekundarnega strahu ugotavljata, da je tožnik še vedno pod vplivom strahu, ki ga spremlja na cesti. Pritožnik je izpovedal, da se glede samega dogodka spominja, da je imel zeleno luč in da se je na njegovi desni pojavil avto in takoj mislil, da ga bo odneslo in da ne bo videl prijateljice, ki jo je nameraval takrat videti. Sodišče ni upoštevalo, da primarni strah pomeni neposredno afektivno reakcijo na nevarni dogodek, ki praviloma popusti, ko preneha nevarna situacija in se prične intelektualna obdelava dogodka. Kljub amneziji glede samega dogodka lahko poškodovani utrpi primarni strah, kar je splošno znano. Tudi izvedenka je izpostavila, da se je tožnik po tem, ko se je osvestil, nedvomno huje ustrašil, kar je izzvenelo v času hospitalizacije. Navedeno kaže, da je bil primarni strah pri tožniku prisoten, četudi izvedenec, ki ni pristojen za materialnopravno kategorizacijo strahu, zapiše drugače. Poleg tega je bilo pri tožniku očitno dlje časa porušeno psihično ravnovesje, saj se je tudi psihiatrično zdravil, o čemer priča izvid dr. J. v spisu. Tako je napačna ugotovitev, da tožnik primarnega strahu ni utrpel in napačen zaključek o utemeljenosti tega dela zahtevka po višini.

3. Kot še navaja pritožba, je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 10.500,00 EUR prenizka glede na obseg poškodb in njihovih posledic. Materialno pravo je zmotno uporabljeno. Sodišče se je prepričalo, da je pri tožniku v posledici škodnega dogodka prisotna posttravmatska stresna motnja. V prejšnjem sojenju je brez upoštevanja tega tožniku sodišče odmerilo 8.500,00 EUR odškodnine, sedaj pa za to „dodatno škodo“ le 2.000,00 več. Že izvedenka s področja travmatologije namreč ugotavlja zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 20 %, dodatno pa izvedenka psihiatrije ugotavlja njihovo 30 % zmanjšanje. Pri tožniku so podani tako postokomocijski kot postkontuzijski simptomi, saj je prišlo tudi do udarnine možganov in krvavitve pod pajčevinasto možgansko opno, tožnik pa je bil po nezgodi obravnavan v psihiatrični ambulanti zaradi postkomocijskega sindroma kot posttravmatske stresne motnje. Dejstvo je, da je tožnik po nezgodi bolj negotov sam vase, čuti tesnobo v zaprtem prostoru, na cesti je odvisen od spremstva, je povečano nesamostojen pri gibanju. Izvedenka ugotavlja, da so psihične težave trajne. Razmejitev na to, v kolikšni meri so občutja in povečanje tesnobe povezana z osnovno boleznijo, je za sklepanje glede višine odškodnine brezpredmetna, saj je potrebno oškodovanca jemati takega kot je, z vsemi njegovimi morebitnimi predhodnimi boleznimi. Relevantno je to, da pred nezgodo teh težav ni imel (negotovost, napadi panike, samostojnost pri gibanju na cesti). Pritožba izpostavlja nekaj primerov iz sodne prakse: II Ips 1209/2008, II Ips 948/2007, II Ips 975/2007, II Ips 771/2005, II Ips 216/2007, in zadnja dva označuje kot primerljiva.

4. Nazadnje pritožnik graja še stroškovno odločitev. Meni, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila tožba vložena že 26. 11. 2007, pri čemer je tožnik pri toženki že pred pravdo uveljavljal odškodninski zahtevek, na katerega se toženka ni odzvala. Tožniku je bila odškodnina za nesporni del nakazana šele po vložitvi tožbe in sicer 23. 1. 2008, česar toženka ni prerekala, zaradi česar bi sodišče moralo v skladu s 156. členom ZPP toženki naložiti vsaj plačilo stroškov za vložitev tožbe, ki so nastali po njeni krivdi zaradi zavlačevanja s plačilom nespornega dela odškodnine.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Gre za tretje sojenje v tej zadevi. Tožnik je bil poškodovan med prečkanjem ceste na invalidskem vozičku, v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Sodišče prve stopnje je moralo (enako kot po prejšnji razveljavitvi) odločati o tožnikovem odškodninskem zahtevku za nematerialno škodo. Tožnik je menil, da bi bila skupno primerna odškodnina 50.000,00 EUR, od tega 20.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 5.000,00 EUR za strah, 25.000,00 EUR pa na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker pa mu je toženka 16. 1. 2008 že plačala znesek 18.000,00 EUR (nesporno) kot akontacijo odškodnine za nematerialno škodo, je upoštevaje ta znesek - po odbitju - vtoževal plačilo razlike 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot povzeto v 1. točki obrazložitve. Že v svojih prejšnjih odločbah je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikove (ponovljene) očitke o napačni uporabi materialnega prava pri odmeri primerne višine odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (7.000,00 EUR) ter (sekundarni) strah (1.500,00 EUR), glede česar je bila sodba razveljavljena le zato, ker razmejitev po posameznih odškodninskih postavkah ni bila mogoča, saj je potrebno upoštevati tudi že plačano akontacijo za nematerialno škodo, ki ni bila specificirana po posameznih odškodninskih postavkah. Presoje, ki je sicer umestila znesek na spodnji rob priznanih odškodnin v primerljivih primerih, ne omaja niti sklicevanje na posamezne judikate. Kar se tiče odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti, situacija iz zadeve II Ips 845/2009 ni primerljiva, saj gre za drugačno kombinacijo poškodb in njihove teže ter posledic, primer II Ips 393/2011 (v kateri je bila zavrnjena revizija tožeče stranke) je nekaj težji od konkretnega, pa tudi sicer odstopa od sodne prakse, sploh v primerjavi z bistveno težjimi primeri, v katerih je bila prisojena nižja odškodnina kot v primeru II Ips 393/2011 (primerjaj npr. VS002053, VS001972, VS002390, VS002168, VS001798, VS001638, VS002313, VS002360). Povzetek judikata VS002306 (II Ips 393/2011) glede sekundarnega strahu ne vsebuje konkretnih okoliščin, ki bi omogočale primerjavo. Sicer pa tožnik izpostavlja le okoliščine glede bolečin, zanemari pa primerjavo nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer so zlasti slednje, pa tudi same bolečine v preostalih dveh citiranih zadevah po obsegu oz. trajanju in teži bistveno hujše (v zadevi II Dor 98/2012 med drugim operacija s trepanacijo, dolgotrajne antiepileptične in analgetične terapije, v zadevi II Dor 587/2010 pa med drugim 2x anestezija, drenaža, oprt za ključnico 20 dni, številni pregledi pri specialistih in izbranem zdravniku). Pritožbeno sodišče je v prejšnjem sojenju odgovorilo tudi, da nima pomislekov k prepričljivemu zaključku sodišča (podprtemu s strokovnim mnenjem izvedenke travmatologinje), da tožnik primarnega strahu ni utrpel. V izogib ponavljanju se sklicuje na razloge odločbe opr. št. Cp 1042/2010 z dne 15. 2. 2011, pri katerih vztraja. Dodati je potrebno, da je pavšalno pritožbeno širjenje navedb glede nevšečnosti na račun obiskov psihiatra novo in zato neupoštevno, saj se na upoštevanje teh obiskov kot nevšečnosti na prvi stopnji tožnik niti po izdelavi mnenja izvedenke dr. K. ni skliceval, strah pri udeležbi v prometu pa je bil uveljavljan in upoštevan v okviru odškodninske postavke za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in odškodnine na ta račun ni mogoče podvajati tako, da bi mu bi bila priznana še posebej pri postavki za strah, kot si prizadeva v pritožbi. Tudi glavobole, ki se po ugotovitvi travmatologinje še pojavljajo pri tožniku, je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru presoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

7. Kar se tiče presoje zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je potrebno pritrditi pritožbi, da je odškodnina v višini 10.500,00 EUR zaradi napačne uporabe materialnega prava prenizko odmerjena. Ni sporno, da je bil tožnik že pred nezgodo invalid, a kot na podlagi mnenja izvedenke travmatologinje ugotavlja sodišče prve stopnje, se je zdravstveno stanje tožnika, ki je že pred nezgodo zaradi osnovne bolezni (mišične distrofije) trpel duševne bolečine, po nezgodi poslabšalo, da se hitreje utrudi, da mora več truda vložiti v običajne dnevne aktivnosti, pri tožniku je še zdaj dopustila občasne glavobole, vendar gre za postokontuzijski sindrom, katerega posledice trajajo tudi v prihodnosti in kar je upoštevala pri tožnikovem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Na mnenje izvedenke psihiatrične stroke pa so oprte sodbene ugotovitve, da je tožnik vsled nezgode utrpel tudi trajne psihične posledice: pred nesrečo je sicer imel obdobja depresivnosti in povečane tesnobe, vendar se je s temi težavami kar uspešno spopadal in se boril za največjo možno samostojnost. Ni pa imel napadov panike v zaprtem prostoru, ki so se pojavili po nezgodi, prav tako ni bil trajno negotov vase (testiranje je pokazalo izrazito zvišanje fobične anksioznosti), pri gibanju na cesti je bil samostojen, zdaj pa je odvisen od spremstva. Tožnik je bolj negotov vase, pogosteje čuti tesnobo v zaprtem prostoru, na cesti je povsem odvisen od spremstva. Motenj pozornosti oziroma koncentracije, ki jih navaja tožnik, po neizpodbijanih ugotovitvah ni mogoče pripisati nezgodi. Ostale ugotovljene specifične okoliščine pri tožniku ter presoja z upoštevanjem načela objektivne pogojenosti odškodnin (vklapljanje v razpone v širši sodni praksi priznanih odškodnin na ta račun, upoštevaje tudi razmerja med hujšimi in blažjimi primeri) pa po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 16.000,00 EUR. Sama numerična ocena zmanjšanja aktivnosti s strani izvedenk (kot jo pravilno povzema tožnik) pri tem sicer ni kriterij, ki bi bil odločilen za presojo, zato tudi poudarki pritožbe v tej smeri niso odločilni. Za presojo je bistveno, za kakšne težave oziroma omejitve gre pri tožniku zaradi trajnih posledic nezgode. Tožnik kot primerljiv izpostavlja primer II Ips 771/2005, v katerem je bila za tovrstno škodo priznana odškodnina v višini 24 povprečnih plač v RS, vendar zadeva ni primerljiva, saj gre za povsem drugačne posledice somatske narave (med drugim omejeno odpiranje ust in nosa, omejena gibljivost hrbtenice, vratu, mrtvinčenje rok, izguba voha). Podobno velja za primer II Ips 948/2007. Primer II Ips 975/2007 (21 plač) je bistveno hujši, saj je oškodovanec, prej fizični delavec, postal pasiven in se je popolnoma umaknil iz socialnih stikov.

8. V seštevku je glede na navedeno primerna odškodnina, ki jo je za nematerialno škodo potrebno priznati tožniku, 24.500,00 EUR (preračunano je to 25 povprečnih plač na zaposlenega v RS). Ob upoštevanju že plačane akontacije v valoriziranem znesku po izračunu sodišča prve stopnje v višini 19.782,00 EUR pritožbeno sodišče zaključuje, da mora toženka tožniku plačati še razliko v višini 4.718,00 EUR. Toženka ni prerekala, da je tožnik odškodninski zahtevek nanjo naslovil 15. 10. 2007 in se je strinjala, da bi zamuda nastopila petnajsti dan od dneva prejema popolnega zahtevka, njeno prerekanje, da zahtevek ni bil popoln, je bil pavšalen, nadaljnja navedba, da je tožniku odgovorila s ponudbo 27.11.2007, pa prej kaže na nasprotno. Glede na to in ob upoštevanju določb165. člena v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika je delno utemeljen tudi obrestni zahtevek in sicer gredo tožniku zakonske zamudne obresti od 4.718,00 EUR od 16.1.2008 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 24.500,00 EUR od 30.10.2007 do 16.1.2008. Ob pravilni uporabi materialnega prava je v zgornjem obsegu pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in zahtevku ugodilo, sicer pa pritožbo zoper zavrnilni del sodbe o glavni stvari zavrnilo in odločitev potrdilo (peta alineja 358. člena in 353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

9. V posledici take odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o pravdnih stroških v postopku na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP), upoštevaje kriterije iz 154. člena ZPP. Stroške v zvezi z zastopanjem po odvetniku je glede na čas vložitve tožbe odmerilo skladno s prej veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/03 in 70/03). S spodnjimi razlogi je odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe zoper stroškovno odločitev. Tožnik je v 26. 11. 2007 vloženi tožbi glede na pravilen seštevek posameznih vtoževanih postavk od toženke zahteval plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo v skupnem znesku 75.216,38 EUR, nato pa zaradi v januarju 2008 plačane akontacije v skupni višini 20.150,00 EUR (za materialno in nematerialno škodo) zahtevek za ta znesek konec istega meseca umaknil. Razlika bi znašala 55.066,38 EUR. Nato je prišlo še do dveh delnih umikov: oktobra 2008 za 2.596,73 EUR (listovna št. 32 in 33 spisa) in aprila 2010 za 14.855,72 EUR (listovna št. 80 spisa). O preostalem zahtevku v višini 37.613,90 EUR je bilo meritorno odločeno in tožnik je glede na zdaj prisojenih 4.718,00 EUR uspel le v tej višini, saj je bil ves preostali zahtevek zavrnjen (o materialni škodi že pred tem zadnjim sojenjem). Glede na omenjeni tek postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da glede stroškov za tožbo, nastalih pred umikom zaradi plačanega zneska akontacije, odloča upoštevaje uspeh v razmerju med prvotno vtoževanim zneskom in zneskom, ki predstavlja uspeh tožnika – vsoto akontacije in prisojenega zneska. Po tem izračunu tožniku pripada 1/3 stroškov v višini EUR, ki se nanašajo na odvetniško nagrado za sestavo tožbe (tar. št. 18) skupaj z materialnimi stroški po 13. členu OT in 20 % DDV, kar znese 224,33 EUR. Že omenjene okoliščine v siceršnjem teku postopka, ki jih je pri priznanju in obračunu višine ostalih stroškov pritožbeno sodišče upoštevalo, pa po oceni pritožbenega sodišča izkazujejo, da je sicer uspeh tožnika bistveno nižji, le približno 9 %, uspeh toženke pa razlika 91 %. V tem sorazmerju sta stranki upravičeni zahtevati povrnitev ostalih pravdnih stroškov. Za tožnika to pomeni (še) 609,83 EUR, kar je 9 % od 6.775,89 EUR (nagrada odvetniku z materialnimi stroški po 13. členu OT in 20 % DDV v vrednosti 10.402,90 točk oziroma 4.774,93 EUR; nagrada izvedenkam 1.670,30 EUR; sodne takse pred oprostitvijo 330,66 EUR). Stroški toženke po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo skupno 295,00 EUR in 91 % od tega znaša 268,45 EUR. Po medsebojnem pobotanju vsaki od strank priznanih stroškov je torej tožnik upravičen od prve toženke zahtevati 565,71 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

10. Nazadnje je pritožbeno sodišče odločalo še o stroških tega pritožbenega postopka, prav tako upoštevaje kriterij uspeha strank. Tožnik je s pritožbo zoper zdaj izpodbijani del uspel za 4.718,00 EUR od tega zneska odmerjeni stroški nagrade za sestavo pritožbe v skladu s tar. št. 21 v zvezi z s tar. št. 18 OT znašajo 229,50 EUR, skupaj z 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV pa to znese 280,90 EUR. Toliko mu mora prva toženka povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.