Jedro

Pri razlagi spornih določil pogodbe (v obravnavanem primeru je to dedni dogovor) pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov (četudi je pogodbo oziroma dedni dogovor zapisal pravni strokovnjak), temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov (99. člen zakona o obligacijskih razmerjih ZOR).

Po izvedbi obširnega dokaznega postopka in oceni vseh izvedenih dokazov, ki je tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), pa sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je bil skupen namen podpisnikov dednega dogovora tak, da pripada toženi stranki, kljub njeni preselitvi v novo hišo, na dveh prostorih stare hiše (skladišču in pisarni) osebna služnost rabe, ki ji daje pravico uporabljati stvar, ki je sicer last tožeče stranke (prav. pravilo par. 504 ODZ).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala L. M. (v nadaljevanju tožena stranka) izprazniti pisarno in skladišče v pritličju hiše P., R., ugodilo pa je njenemu nasprotnemu zahtevku in ugotovilo, da ima na teh prostorih služnostno pravico uporabe. Toženki po nasprotni tožbi L. M. A. (v nadaljevanju tožeča stranka) je zato naložilo, da izda listino za vknjižbo take pravice pri vl. št. 524 k.o. R. ter povrne stroške postopka v znesku 84.572,50 SIT.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Napačna je pravna presoja, da zapis "prost vstop in dostop do vseh prostorov v hiši" predstavlja voljo, da se ustanovi v korist toženke služnost samo na dveh določenih prostorih. V dednem dogovoru skladišče in pisarna posebej sploh nista omenjena. V resnici je bilo strankama ob sklenitvi dednega dogovora jasno, da se bo toženka preselila v novo hišo in da bo potem vse prostore v stari hiši uporabljala le tožeča stranka. Dedni dogovor je napisal pravni strokovnjak. Zato bi bilo v primeru, če bi se stranki res kaj posebnega dogovorili glede uporabe skladišča in pisarne, to v dednem dogovoru navedeno, dedni dogovor pa bi vseboval tudi dovoljenje za vknjižbo. Služnost obremenjuje lastninsko pravico. Zato jo je potrebno ozko tolmačiti. Enako velja po dednem pravu tudi za obveznosti in bremena dediča. Dogodki, ki so sledili dednemu dogovoru, niso odločilni. Dogovor o ustanovitvi služnosti ni bil sklenjen, zatrjevana služnost pa tudi ni vpisana v zemljiško knjigo. Obe sodbi sta zato napačni. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji zatrjuje, da je podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa je ta trditev le pavšalna in neobrazložena. V tem delu zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti. Dolžnost revizijskega preizkusa namreč obstaja le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). Obstoja bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Določila sklenjenega dednega dogovora so res skromna in nejasna in zato med strankama tudi sporna. Tožeča tisti del dne 18.1.1990 sklenjenega dednega dogovora, v katerem je določeno, da se "zaveže nuditi materi M. L. prost vstop in dostop do vseh prostorov v hiši", razlaga dobesedno in s tako razlago spornih določb dednega dogovora dokazuje, da takega zapisa ni mogoče opredeliti kot dogovor o služnostni pravici rabe. Pri razlagi spornih določil pogodbe (v obravnavanem primeru je to dedni dogovor) pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov (četudi je pogodbo oziroma dedni dogovor zapisal pravni strokovnjak), temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov (99. člen zakona o obligacijskih razmerjih ZOR). Po izvedbi obširnega dokaznega postopka in oceni vseh izvedenih dokazov, ki je tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), pa sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je bil skupen namen podpisnikov dednega dogovora tak, da pripada toženi stranki, kljub njeni preselitvi v novo hišo, na dveh prostorih stare hiše (skladišču in pisarni) osebna služnost rabe, ki ji daje pravico uporabljati stvar, ki je sicer last tožeče stranke (prav. pravilo par. 504 ODZ). Izpraznitveni zahtevek tožeče stranke je bil zato utemeljeno zavrnjen, materialnopravno pravilno pa je bilo ugodeno nasprotnemu tožbenemu zahtevku, tožeči stranki pa naloženo, da mora toženi stranki izstaviti listino, ki bo primerna za vpis njene z dednim dogovorom dogovorjene pravice v zemljiško knjigo, s čemer bo dne 18.1.1990 dogovorjena obligacijska pravica (ki je kljub nevpisu v zemljiško knjigo med pogodbenima strankama učinkovala in se je tudi ves čas izvrševala) pridobljena tudi kot stvarna pravica z vsemi pravnimi učinki tovrstnih pravic.

Iz navedenih razlogov revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).