Jedro

Samo s sklenitvijo pogodbe o asignaciji še ne pride do izpolnitve obveznosti, ampak šele z asignatovo izpolnitvijo. Šele takrat je asignatar prost svoje obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točki izreka) potrdi.

Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: " I. Glavni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 30.828,02 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28.5.1992 dalje do plačila, in ji povrniti pravdne stroške, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, se zavrne.

II.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati tolarsko protivrednost 30.828,02 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi kot jih LB PB d.d. Krško priznava za nevezane devizne vloge, ki tečejo od 28.5.1992 dalje do plačila, in ji povrniti pravdne stroške v znesku 343.743,00 SIT, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Zoper sodbo v obsodilnem delu (II. točko izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP/77. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka na podlagi pogodbe o asignaciji plačala vtoževani dolg. S to pogodbo je namreč vtoževani dolg prešel na podjetje L, ki ga je dolžno poravnati tožeči stranki.

Sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo asignacijske pogodbe, saj se je z njo podjetje L nepreklicno zavezalo tožeči stranki poravnati sporni dolg. Neutemeljen je po oceni pritožbe tudi zahtevek na plačilo zamudnih obresti. Tožena stranka zamude ni zakrivila; šlo je za embargo ZRJ, ki ga je sprejel Varnostni svet OZN. Tožena stranka je zaradi razpada Jugoslavije sama oškodovana za najmanj 10.000.000,00 DEM. Ravnanje tožeče stranke je v nasprotju z 12. členom ZOR. Gotovo je tudi, da tožeča stranka, kot se imenuje, ne obstaja. Iz imena ni videti kakšen pravni status ima, kot pravna oseba.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena, in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo skladno z dejstvi, ki sta jih pravdni stranki navedli, in v postopku na prvi stopnji izvedenimi dokazi. Pri tem je pravilno ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnih odnosih, iz katerih izvira obveznost tožene stranke plačati tožeči stranki znesek 30.828,02 DEM. Pravdni stranki sta najprej sklenili "kompenzacijsko" pogodbo dne 12.5.1992, po kateri sta se dogovorili, da bo tožeča stranka izročila toženi stranki določeno blago (viskozo) v vrednosti 140.000,00 DEM, tožena stranka pa tožeči stranki drugo vrsto blaga (kopalke) v enaki vrednosti. Po vsebini ta pogodba predstavlja pogodbo o menjavi (552. člen ZOR). Do izpolnitve te pogodbe je prišlo, do vrednosti 101.346,42 DEM. Tožeča stranka je toženi stranki izročila viskozo v tej vrednosti dne 27.5.1992. Tožena stranka pa je že dne 12.5.1992 tožeči stranki izročila kopalke v vrednosti 70.518,40 DEM. Dne 29.5.1992 pa še kopalke v vrednosti 30.826,80 DEM. Teh kopalk pa zaradi Resolucije Varnostnega sveta OZN, št. 757/1992, z dne 30.5.1992 (Ur. l. RS, št. 28/92), s katero se je začel ekonomski embargo proti ZR Jugoslaviji, ni bilo mogoče odpremiti preko slovenske meje. Iz navedb obeh strank izhaja, da sta se zaradi embarga dogovorili, da bo tožena stranka kopalke, ki jih je že izročila tožeči stranki dne 29.5.1999, vzela nazaj, kar se je nesporno tudi zgodilo, hkrati pa se je zavezala plačati viskozo z denarjem. S tem je prišlo do novacije pogodbe o kompenzaciji za vrednost v višini 30.826,80 DEM v smislu 1. odst. 348. člen ZOR.

Obstoječo obveznost na izročitev kopalk sta namreč stranki nadomestili z novo obveznostjo, in sicer z obveznostjo plačila v denarju, po temelju prodajne pogodbe (454. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da je navedeno obveznost plačala. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vsebino pogodbe o asignaciji (B5), ki sta jo sklenili tožena stranka in podjetje L iz ZR Jugoslavije, kot nakazilo po določbi 1020. člena ZOR. Zato je zmotna pritožbena trditev, da je na podlagi te pogodbe prišlo do prevzema dolga s strani podjetja L. Po 1. odst. 1026. člena ZOR samo nakazilo namreč še ne pomeni izpolnitve; do te pride šele z asignatovo izpolnitvijo, do česar pa v tem primeru ni prišlo. Zaradi tega tožena stranka ni prosta plačati vtoževano obveznost, saj sme upnik po izrecni določbi 2. odst. 1026. člena ZOR zahtevati od asignatarja (tožene stranke), naj mu izpolni tisto, kar mu dolguje, če ni dobil izpolnitve od asignata (podjetja L. B.). Medsebojno razmerje med toženo stranko in podjetjem L pri tem ni pomembno, zato so pritožbene navedbe v to smer neupoštevne.

Neupoštevne pa so tudi pritožbene navedbe glede zamudnih obresti, saj predstavljajo nedovoljeno novoto po 1. odst. 496.a člena ZPP/77. Nadalje je zmotna pritožbena navedba, da tožena stranka ne obstaja.

Na pravdno sposobnost tožeče stranke, kot pravne osebe, namreč v ničemer ne vpliva njena pravnoorganizacijska oblika.

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki plačati vtoževani znesek, kot kupnino za dobavljeno blago.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP/77).

Pritožbeno sodišče je istočasno sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. V njem je namreč le ponovila že uveljavljane trditve, zaradi česar pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški zanj niso bili potrebni (155. člen v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP/77).