Jedro

Tri zadnje plače zaposlenega, ki so se upoštevale za izračun in izplačilo odpravnine tožniku v skladu z 10. čl. ZPSDP, pomenijo tri plače v zadnjem mesecu dela delavca pri delodajalcu in ne (za kar se zavzema tožnik) tri plače v zadnjih treh mesecih dela delavca pri delodajalcu. Formulacija ZPSDP o treh zadnjih plačah je jasna, še bolj jasna pa postane s primerjavo te določbe in podobnih določb o odpravnini delavcu ob upokojitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 197.840,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2000 do plačila in zakonite zamudne obresti od zneska 1.573.473,00 SIT za čas od 3.1.2000 do 4.2.2000, ker nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust za leto 1999. Odločilo je, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v višini 54.158,00 SIT, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

S sklepom je sodišče ugotovilo, da je tožnik umaknil del tožbe, ki se nanaša na obračun plače s količnikom 7,60 1.10.1995 in količnikom 8 od 1.10.1998 ter izplačilo razlike plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Le zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno ugoditev njegovemu zahtevku, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da določb Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur.l. RS št. 87/97, 9/98) ni mogoče tolmačiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. 10. čl. tega zakona je jasen in določa, da delavcu pripada odpravnina v seštevku njegovih plač v zadnjih treh mesecev dela in ne treh izplačanih plač v zadnjem mesecu dela. Pri izplačilu odpravnine delodajalec tudi nima možnosti izbire, kdaj bo odpravnino izplačal, še manj pa, da tovrstno izplačilo veže na dan izplačila plače. Tožnik ni bil dolžan koristiti dopusta v okviru informativnega plana koriščenja dopustov. Imel je možnosti, da dopust izkoristi v mesecu decembru 1999, vendar je bil 7.12.1999 seznanjen, da ga do 17.12.1999 ne more izkoristiti, saj je moral biti na delovnem mestu ob primopredaji vseh nalog vodenja policijske uprave. Pred 7.12.1999 ni mogel predvideti, da dopusta v letu 1999 ne bo mogel izkoristiti v celoti v tekočem koledarskem letu. Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ki bi izkazoval nasprotno in tega, da bi bil dolžan koristiti dopust v času informativnega plana koriščenja dopustov. Sodišče tudi ni zaslišalo g. A., ki ga je predlagala tožena stranka. Ne strinja se z razlago sodišča, da gre toženi stranki pravica, da samovoljno določa, da mora delavec koristiti redni letni dopust za tekoče leto v naslednjem koledarskem letu in da se reši vseh obveznosti že s tem, da mu nudi možnost koriščenja dopusta v naslednjem letu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov kot jih konkretizira pritožba niti razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa relevantna dejstva, ki jih je zadosti obrazložilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

V zvezi z zahtevkom tožnika za razliko odpravnine se pritožbeno sodišče strinja z sodiščem prve stopnje glede tolmačenja 10. čl. ZPSDP. Ta določa, da odpravnina ob odhodu v pokoj znaša tri povprečne plače na zaposlenega v RS, oz. tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanj ugodneje. Tri zadnje plače zaposlenega, ki so se upoštevale za izračun in izplačilo odpravnine tožniku, pomenijo tri plače v zadnjem mesecu dela delavca pri delodajalcu in ne (za kar se zavzema tožnik) tri plače v zadnjih treh mesecih dela delavca pri delodajalcu. Formulacija ZPSDP o treh zadnjih plačah je jasna, še bolj jasna pa postane s primerjavo te določbe in pododbnih določb o odpravnini delavcu ob upokojitvi. Tako je npr. 3. tč. 40. čl. Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS (KPNd, Ur.l. RS št. 18/91) določala, da delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina v višini ene povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu RS za pretekle tri mesece za vsakih dopolnjenih 5 let delovne dobe oz. v višini ene povprečne mesečne čiste plače delavca za pretekle tri mesece za vsakih dopolnjenih 5 let delovne dobe, če je to za delavca ugodneje. Iz navedenega besedila jasno izhaja, da gre za povprečno mesečno čisto plačo za pretekle tri mesece in torej ne za zadnji mesec dela delavca oz. tri zadnje plače delavca. Kasnejša sprememba in dopolnitev KPNd (Ur.l. RS št. 3/98) je v 3. tč. 40. čl. prinesla nov tekst in sicer, da delavcu pripada ob upokojitvi odpravnina v višini treh povprečnih plač na zaposlenega v RS oz. višini treh zadnjih njegovih plač, če je to zanj ugodneje, v kolektivnih pogodbah dejavnosti in v poklicnih kolektivnih pogodbah pa ni možno določiti višjega zneska odpravnine. V nasprotju z navedeno formulacijo spremenjene KPNd in ZPSDP, 3. tč. 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/87, 54/2000) določa, da delavcu pripada ob upokojitvi odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač v RS za pretekle tri mesece oz. v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Razlika med to formulacijo oz. formulacijo v prvotnem besedilu KPNd in ZPSDP je očitna. ZPSDP govori o delavčevi zadnji plači oz. treh zadnjih plačah, SKPGd pa o povprečnih mesečnih plačah delavca za pretekle tri mesece. Glede na to določbo 10. čl. ZPSDP ni mogoče tolmačiti drugače, kot je to storilo že sodišče prve stopnje - torej, da ne gre za povprečje plač v zadnjih treh mesecih dela delavca (saj bi to moralo biti izrecno določeno), temveč za tri zadnje plače zaposlenega; v konkretnem primeru tri decemberske plače tožnika.

Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno tudi ni prisodilo zamudnih obresti na že izplačani znesek odpravnine za čas od 3.1. do 4.2.2000. Tožnik je sam izpovedal, da se je za upokojitev odločil zelo pozno in da je šele 27.12.1999 podal vlogo za prenehanje delovnega razmerja. Še istega dne mu je tožena stranka izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja z 31.12.1999 (odločba šifra 0433-11-C-11223, z dne 27.12.1999 - priloga A/6), ki pa ob prenehanju delovnega razmerja, glede na pravni pouk, še ni postala dokončna in pravnomočna. Prav zaradi postopanja tožnika je prišlo do izdaje odločbe o prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve šele neposredno pred prenehanjem delovnega razmerja tožnika, v času prenehanja delovnega razmerja pa odločba ni postala pravnomočna. V nastali situaciji je tožena stranka lahko utemeljeno počakala na pravnomočnost te odločbe in tožniku odpravnino izplačala na naslednji izplačilni dan - izplačilni dan plač za mesec januar 2000 (4.2.2000).

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za nadomestilo oz. odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leto 1999. Pravilno je zaključilo, da tožena stranka ni zakrivila tega, da tožnik dopusta ni mogel izkoristiti. Dopust bi lahko izkoristil že v skladu s planom izrabe dopusta najkasneje do novembra 1999, pa tudi v letu 2000, če se ne bi upokojil po svoji odločitvi. Dejstva, da dopusta ni izrabil že do novembra oz. decembra 1999, ker je mislil, da ga bo lahko koristil kasneje, ni mogoče tolmačiti v škodo tožene stranke. Tudi dejstvo, da je predstojnik od njega zahteval, da je prisoten na delu v času primopredaje poslov med 12. in 18.12., še ne dokazuje krivdne odgovornosti tožene stranke za neizrabo dopusta tožnika. Tožena stranka mu namreč ni onemogočila izrabe dopusta v času, ko ga je imel v letu 1999 že v naprej planiranega, niti kasneje. Tudi tožnik je izpovedal, da glede koriščenja dopusta na predvidenem novem delovnem mestu v Ljubljani nihče od predpostavljenih ni imel nobenih zadržkov. Če se je pač takrat momentalno, 27.12.1999, odločil za upokojitev z 31.12.1999, in prav zaradi tega ni mogel izkoristiti vsega letnega dopusta, tega ni mogoče pripisati krivdnemu ravnanju tožene stranke. Glede na to tudi njena odškodninska odgovornost za neizrabljen letni dopust ni podana. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

V skladu z določbo 353. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije tudi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).