24. 1. 2013

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Karoline Senegačnik Jurič, Laško, Alenke Blagojevič, Ljubljana, in Matjaža Juriča, Laško, ki jih zastopa Irena Polak Remškar, odvetnica v Ljubljani, na seji 24. januarja 2013

odločilo:

1.Člen 5 Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Laško (Uradni list RS, št. 78/12), kolikor kategorizira javno pot "Jurič–Topole", v delu, ki poteka po zemljiščih parc. št. 1145/3 in 1144/17, obe k. o. Rifengozd, se razveljavi.

2.Občina Laško mora pobudnikom povrniti njihove stroške postopka v višini 612,00 EUR v 30 dneh po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudniki izpodbijajo 5. člen Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Laško (v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji), kolikor kategorizira javno pot "Jurič–Topole", v delu, ki naj bi potekal po zemljiščih parc. št. 1145/3, 1144/4 in 1144/17, vse k. o. Rifengozd. Navajajo, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-13/12 z dne 13. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 75/12) razveljavilo prej veljavni Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Laško (Uradni list RS, št. 12/99, 12/01, 117/04 in 53/05), kolikor je kategoriziral isto javno pot. Občina Laško (v nadaljevanju Občina) naj bi 3. 10. 2012 sprejela Odlok o kategorizaciji in z njim ponovno kategorizirala javno pot po njihovih zemljiščih. Na predlog Občine je Upravna enota Laško z odločbo z dne 14. 11. 2012 razlastila pobudnike kot lastnike zemljišč parc. št. 1144/17 in 1145/3, obe k. o. Rifengozd. Pobudniki so se zoper odločbo prvostopnega upravnega organa pritožili. Menijo, da bi moral upravni organ ob morebitni razveljavitvi izpodbijanega dela Odloka o kategorizaciji razlastitveni postopek, ki ga vodi skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05 – v nadaljevanju ZJC-B), ustaviti. Iz previdnosti pobudniki navajajo, da poteka javna pot "Jurič–Topole" po zemljiščih parc. št. 1145/3, 1144/4 in 1144/17, vse k. o. Rifengozd, ker natančnega poteka sporne javne poti ne poznajo. Odlok o kategorizaciji naj bi bil že zato, ker ne vsebuje navedbe parcelnih številk, po katerih potekajo javne ceste, oziroma zato ker grafične priloge s prikazom javnih cest niso del predpisa, v neskladju z 2. in 154. členom Ustave. Navedene pomanjkljivosti naj bi omogočale naknadno določanje poteka posameznih javnih cest. Ker Občina s pobudniki ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč, po katerih poteka sporna javna pot, niti jim ni zemljišč odvzela v razlastitvenem postopku, naj bi bil Odlok o kategorizaciji v izpodbijanem delu v neskladju tudi s 33. in 69. členom Ustave ter z 19. členom ZJC-B. Pobudniki predlagajo razveljavitev izpodbijanega dela 5. člena Odloka o kategorizaciji in povrnitev svojih stroškov postopka s pobudo.

2.Občina odgovarja, da javna pot "Jurič–Topole" poteka po zemljiščih parc. št. 1145/3 in 1144/17, obe k. o. Rifengozd, in da so bili pobudniki zaradi izkazane javne koristi te javne poti že razlaščeni. Promet po navedeni javni poti naj bi potekal že več kot 30 let, zato naj bi Občina s kategorizacijo te poti varovala javni interes.

B. – I.

3.Pobudniki izpodbijajo Odlok o kategorizaciji, kolikor kategorizira javno pot "Jurič–Topole", v delu, ki poteka po njihovih nepremičninah. Navajajo, da navedena javna pot poteka po zemljiščih parc. št. 1145/3, 1144/4 in 1144/17, vse k. o. Rifengozd. Občina odgovarja, da poteka javna pot "Jurič–Topole" le po zemljiščih parc. št. 1145/3 in 1144/17, obe k. o. Rifengozd. Ustavno sodišče je zato štelo, da je Odlok o kategorizaciji izpodbijan v delu, kolikor kategorizira javno pot po zemljiščih parc. št. 1145/3 in 1144/17, obe k. o. Rifengozd. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da so pobudniki lastniki navedenih zemljišč, zato izkazujejo pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti izpodbijanega dela Odloka o kategorizaciji. Njihova pobuda je glede na tretji odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), po katerem se lahko pobuda v primeru, kadar podzakonski predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, učinkuje neposredno in posega v pravne interese oziroma v pravni položaj pobudnika, vloži v enem letu od njegove uveljavitve oziroma v enem letu od dneva, ko je pobudnik izvedel za nastanek škodljivih posledic, tudi pravočasna. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

4.Ustava v 69. členu določa, da je razlastitev (odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist) mogoča le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini in pod pogoji, ki jih določa zakon. S tem členom Ustave zaradi zagotovitve javne koristi kljub ustavnopravnemu varstvu lastninske pravice, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave, omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini. Ustava v 69. členu zahteva, naj zakon uredi pogoje za razlastitev, razlastitev pa se lahko opravi v postopku, v katerem se za konkretni primer ugotovi, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za razlastitev, in v katerem sta zagotovljeni tudi sodno varstvo ter nadomestilo v naravi ali odškodnina.

5.Pojem in status javnih cest ureja 3. člen Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10 in 48/12 – v nadaljevanju ZCes-1). Javne ceste so prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo ceste, in pravili cestnega prometa. V prvem odstavku 39. člena ZCes-1 je določeno, da so javne ceste državne in občinske. Na podlagi drugega odstavka 39. člena ZCes-1 so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin. Občina določeno cesto kategorizira, če je za takšno kategorizacijo izkazana javna korist in če cesta ustreza merilom za kategorizacijo javnih cest. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, ki jo občina namerava kategorizirati, v zasebni lasti, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve.

6.Ustavno sodišče je v preteklih letih v številnih zadevah, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest, sprejelo vsebinsko enake odločitve in ponovilo stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila. Ustavno sodišče je v teh zadevah več let izdajalo ugotovitvene odločbe in določalo način izvršitve, po katerem so morale občine ugotovljeno neskladje odpraviti tako, da so v določenem roku z lastniki zemljišč sklenile pravni posel za pridobitev zemljišč oziroma v istem roku začele razlastitveni postopek ali v skladu z zakonom izpeljale postopek za ukinitev javne ceste (npr. odločba št. U-I-129/03 z dne 17. 2. 2005, Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 8, odločba št. U-I-335/05 z dne 10. 10. 2007, Uradni list RS, št. 96/07, in OdlUS XVI, 76). Zaradi pomena javnih cest za življenje v skupnosti je Ustavno sodišče ob tehtanju javne koristi in poseganja v lastninsko pravico dajalo prednost javni koristi. Kljub številnim identičnim odločitvam je vedno več posameznikov vlagalo pobude za začetek postopkov za oceno ustavnosti in zakonitosti občinskih predpisov o kategorizaciji javnih cest. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-195/08 z dne 9. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09, in OdlUS XVIII, 36) poudarilo pomen spoštovanja njegovih odločitev in opozorilo, da bi številne vsebinsko enake odločitve, ki se nanašajo na občinske predpise o kategorizaciji javnih cest, ter jasna ustavnopravna stališča v pravni državi narekovali, naj občine same odpravijo protiustavne predpise o kategorizaciji javnih cest. Zaradi jasnih ustavnih in zakonskih obveznosti občin v zvezi s kategorizacijo javnih cest ter zaradi učinkovitejšega varstva lastninske pravice je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-208/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11) spremenilo način odločanja in izpodbijani občinski predpis o kategorizaciji javnih cest razveljavilo z odložnim rokom enega leta. V naslednji odločbi št. U-I-270/09 z dne 10. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 22/11) je odložni rok skrajšalo na šest mesecev. Pri naslednjih odločitvah je občinske predpise o kategorizaciji javnih cest razveljavilo brez odložnega roka. Čeprav je Ustavno sodišče do sedaj razveljavilo več kot 30 določb navedenih predpisov, je protiustavno stanje na tem področju še vedno precej razširjeno, posamezniki pa se zaradi zagotovitve spoštovanja svoje lastninske pravice še vedno obračajo na Ustavno sodišče.

7.V obravnavani zadevi pobudniki in nasprotna udeleženka navajajo, da so zemljišča, po katerih poteka javna pot "Jurič–Topole", predmet razlastitvenega postopka. Ustavno sodišče je v zadevi št. U-I-192/07, v kateri je bil prav tako izpodbijan občinski predpis o kategorizaciji javnih cest, hkrati pa je potekal razlastitveni postopek za zemljišča, po katerih je potekala sporna javna cesta, sklenilo, da morata pobudnika očitke o protiustavnosti predpisa uveljavljati v razlastitvenem postopku in šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev zoper posamični akt vložiti pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa (sklep št. U-I-192/07 z dne 13. 11. 2008). Takšno stališče je bilo združljivo s takratnim načinom odločanja, ko je Ustavno sodišče izdajalo ugotovitvene odločbe in določalo način izvršitve takšnih odločb. Vendar je bilo treba upoštevati, da je takšno protiustavno stanje v občinah trajalo predolgo, zato je Ustavno sodišče od odločbe št. U-I-208/10 dalje dalo prednost varstvu lastninske pravice. Kljub temu Ustavno sodišče še vedno meni, da je občina ob izpolnjevanju meril za kategorizacijo in izkazani javni koristi dolžna ceste kategorizirati. Izkazana javna korist v takšnih primerih terja, da se ustrezni postopki za odkup zemljišč, po katerih namerava občina kategorizirati javno cesto in ki niso v njeni lasti, oziroma postopki za njihovo razlastitev čim hitreje začnejo in dokončajo. Občine imajo na podlagi 19. člena ZJC-B celo možnost doseči razlastitev zemljišč, po katerih poteka javna cesta, ki je že obstajala v času uveljavitve ZJC-B, v posebnem razlastitvenem postopku.

8.Občina zemljišč, po katerih poteka javna pot "Jurič–Topole", ni pridobila v postopku razlastitve pred sprejetjem Odloka o kategorizaciji. Zahtevo za razlastitev je pri pristojnem upravnem organu vložila aprila 2012, upravni organ prve stopnje pa je razlastitveno odločbo, ki še ni dokončna, izdal po sprejetju izpodbijanega Odloka o kategorizaciji. Ko je Občina z izpodbijanim Odlokom o kategorizaciji kategorizirala navedeno javno pot, torej ni bila lastnica zemljišč, ki pripadajo pobudnikom, in to tudi še ni v času odločanja Ustavnega sodišča o tej pobudi. Člen 5 Odloka o kategorizaciji, kolikor kategorizira javno pot "Jurič–Topole", v delu, ki poteka po zemljiščih parc. št. 1145/3 in 1144/14, obe k. o. Rifengozd, je zato v neskladju z 69. členom Ustave. Ker 5. člen Odloka o kategorizaciji v tem delu nedopustno posega v lastninsko pravico, je v neskladju tudi s 33. členom Ustave. Ustavno sodišče je 5. člen Odloka o kategorizaciji, kolikor kategorizira javno pot "Jurič–Topole", v delu, ki poteka po zemljiščih parc. št. 1144/17 in 1145/3, obe k. o. Rifengozd, razveljavilo (1. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje izpodbijanega dela Odloka o kategorizaciji z Ustavo že iz navedenih razlogov, ni presojalo še njegove skladnosti z 2. in 154. členom Ustave.

B. – II.

9.Pobudniki predlagajo, naj Ustavno sodišče njihove stroške postopka s pobudo naloži v plačilo Občini. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Po ustaljeni ustavnosodni presoji morajo obstajati posebno utemeljeni razlogi, da se stroški pobudnika naložijo v plačilo nasprotnemu udeležencu. V konkretnem primeru so takšni razlogi podani. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-13/12 že razveljavilo predpis Občine, ki je pred uveljavitvijo Odloka o kategorizaciji urejal kategorizacijo iste javne poti po zemljiščih istih pobudnikov. Občina je lahko glede na ustaljeno presojo Ustavnega sodišča utemeljeno pričakovala vsebinsko enako odločitev Ustavnega sodišča kot v zadevi št. U-I-13/12 oziroma v drugih podobnih zadevah. Ustavno sodišče je zato odločilo, da je Občina v 30 dneh dolžna povrniti pobudnikom njihove stroške, ki so jih imeli z vložitvijo pobude (2. točka izreka).

10.Pobudniki so pobudo vložili po pooblaščenki, ki je Ustavnemu sodišču predložila stroškovnik in priglasila stroške po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 – v nadaljevanju ZOdvT). Ustavno sodišče je pooblaščenki pobudnikov v skladu z ZOdvT za opravljene storitve priznalo nagrado po tar. št. 3470 v znesku 500,00 EUR, pavšal za izdatke po tar. št. 6002 v znesku 10,00 EUR in 102,00 EUR za plačilo davka na dodano vrednost. Stroški zastopanja znašajo tako 612,00 EUR.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi tretjega odstavka 45. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 46/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Klampfer in Pogačar. Sodnica Pogačar je dala odklonilno ločeno mnenje.

mag. Miroslav Mozetič Podpredsednik

11. 2. 2013

Odklonilno ločeno mnenje sodnice Jasne Pogačar,

ki se mu pridružuje sodnica mag. Marta Klampfer

1.Glasovala sem proti, ker menim, da je za odločitev o pobudi pomembno, ali spada sporna javna pot med obstoječe javne ceste iz 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05 – v nadaljevanju ZJC-B). Za zemljišča, po katerih poteka, se namreč vodi poseben postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B, v katerem imajo pobudniki položaj razlastitvenih zavezancev. Na prvi stopnji je bila že izdana odločba o razlastitvi, trenutno poteka odločanje o pritožbi pobudnikov. Če bi za sporno javno pot veljal režim obstoječe javne ceste iz 19. člena ZJC-B, menim, da ponovna razveljavitev kategorizacije sporne javne poti zaradi neskladja z 69. in 33. členom Ustave ne bi v ničemer izboljšala pravnega položaja pobudnikov. Zato se mi zastavlja vprašanje pravnega interesa pobudnikov.

2.Nedvomno je podano neskladje z Ustavo, če poteka javna cesta, v pojem katere spada tudi javna pot, po zemljišču v zasebni lasti. Javna cesta je grajeno javno dobro in stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ter ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo. Občina ravna skladno z Ustavo oziroma s pravico do zasebne lastnine le, če kategorizira javno cesto po zemljišču v svoji lasti. Vendar je v dosedanji ustavnosodni presoji Ustavno sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da mora občina zagotavljati javni cestni promet v občini in poskrbeti za cestno povezavo z okoljem. Zato je v primerih, ko so bila zasebna zemljišča uporabljena za izgradnjo javnih cest, presojalo odloke o kategorizaciji predvsem z vidika 69. člena Ustave (razlastitev). Dosedanje ukrepanje Ustavnega sodišča je bilo usmerjeno k odpravi neskladja z Ustavo, in sicer k pridobivanju zemljišč v občinsko last oziroma k vodenju postopkov o razlastitvi, da bi lastniki imeli možnost zavarovati svoj lastninskopravni položaj. Če namreč občina tudi po izvedeni kategorizaciji ni pristopila k urejanju lastninskopravnih razmerij, lastniki niso imeli drugega pravnega sredstva,[1] razen postopka v zvezi s pobudo pred Ustavnim sodiščem. Ker mora občina kategorizirati javne ceste v skladu s predpisanimi merili, je poseg v izvedeno kategorizacijo občino prisilil k urejanju lastninskopravnih razmerij; občina namreč ne sme opustiti kategorizacije, če jo h kategorizaciji zavezujejo predpisana merila.[2] Zato se je z dosedanjim ukrepanjem Ustavnega sodišča položaj lastnikov zemljišč izboljšal.

3.Sprva je Ustavno sodišče občinam naložilo, da v določenem roku sklenejo pravni posel za pridobitev zemljišč oziroma začnejo postopek razlastitve. Po uveljavitvi Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10 in 48/12 – v nadaljevanju ZCes-1), je svoje ukrepanje zaostrilo in začelo izdajati razveljavitvene odločitve (brez odložitve učinkovanja), ker je štelo, da so občine na podlagi 126. člena ZCes-1 bile dolžne uskladiti svoje predpise z ZCes-1, torej zagotoviti tudi, da bodo kategorizirane javne ceste potekale po zemljiščih v njihovi lasti, v roku enega leta od uveljavitve ZCes-1, tj. do 1. 4. 2012.

4.V obravnavani zadevi sledi odločitev Ustavnega sodišča razlogom o neskladju z 69. in 33. členom Ustave iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-13/12 z dne 13. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 75/12),[3] tj. razlogom iz dosedanje ustavnosodne presoje, ter ponavlja stališče, da mora občina zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, ki jo namerava kategorizirati, pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve. To stališče pa ni bilo sprejeto v zadevah, v katerih bi istočasno tekel poseben postopek razlastitve. Pravzaprav se je z okoliščino istočasnega poteka dveh postopkov (ustavnosodne presoje in razlastitve) Ustavno sodišče doslej soočilo v zadeji št. U-I-192/07,[4] v kateri je s sklepom pobudo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Zavzelo je stališče, da bi pobudnika morala očitke zoper izpodbijani odlok o kategorizaciji uveljavljati najprej v razlastitvenem postopku, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti pa bi lahko vložila šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS).

5.V 19. členu ZJC-B, ki je še vedno veljavno pravo glede na drugi odstavek 123. člena ZCes-1, je kot prehodna ureditev določen poseben in enostavnejši postopek razlastitve v primerih, če je ob uveljavitvi ZJC-B (19. 10. 2005) javna cesta potekala po zemljišču v zasebni lasti. Poenostavitev je v tem, da se šteje javna korist za ugotovljeno, če po zasebnem zemljišču poteka javni cestni promet v skladu s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost na njih (tretji odstavek 19. člena ZJC-B).[5] Z dokončnostjo odločbe o razlastitvi pridobi razlastitveni upravičenec lastninsko pravico, če zemljišča nima v posesti, pa tudi posest (šesti odstavek 19. člena ZJC-B). Razlastitveni zavezanec ima po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi pravico zahtevati nadomestno zemljišče ali odškodnino, če ta ni bila plačana po predpisih, ki so veljali ob začetku uporabe zemljišča v zasebni lasti za javni cestni promet (sedmi odstavek 19. člena ZJC-B). V predlogu ZJC-B[6] je navedeno, da naj bi bila ureditev enostavnejšega postopka razlastitve skladna s stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02, in OdlUS XI, 73),[7] da kategorizacija nima neposrednih razlastitvenih učinkov oziroma, da ne more nadomestiti postopka, ki ga za razlastitev določa zakon. Posebni razlastitveni postopek iz 19. člena ZJC-B omogoča torej odpravo neskladja z Ustavo zaradi neurejenega lastništva v primerih, ko so bila zemljišča v zasebni lasti (že) uporabljena za izgradnjo javnih cest in na njih (že) poteka javni cestni promet, opustitev kategorizacije pa bi kot nezakonita lahko povzročila škodo uporabnikom javne ceste. Za obstoječe javne ceste iz 19. člena ZJC-B je v 123.a členu ZCes-1 določen enak režim prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste, kot velja za kategorizirane ceste v lasti Republike Slovenije ali občine.

6.O vprašanju, ali spada sporna javna pot med obstoječe javne ceste iz 19. člena ZJC-B, bo odločeno v posebnem postopku razlastitve. Zato ugovori v zvezi z uporabo 19. člena ZJC-B in okoliščinami, ki naj bi izkazovale odsotnost javne koristi za razlastitev zemljišč, po katerih poteka sporna javna pot, ne morejo biti predmet abstraktne presoje Ustavnega sodišča. Ko bo poseben postopek razlastitve dokončno končan, bodo imeli pobudniki v primeru, da njihovim pritožbam ne bo ugodeno, na razpolago sodno varstvo v postopku upravnega spora in nadalje še varstvo v postopku z ustavno pritožbo. Tudi obravnavana odločitev o kategorizaciji je obremenjena z neurejenimi lastniškimi razmerji, vendar pomeni vodenje posebnega postopka razlastitve po 19. členu ZJC-B možnost za odpravo neskladja z 69. in 33. členom Ustave. Ker odločitev o kategorizaciji ni akt, za katerega bi v posebnem postopku razlastitve veljala zakonska domneva izkazovanja konkretne javne koristi, (ponovna) ugotovitev neskladja z 69. in 33. členom Ustave v ustavnosodni presoji ne more vplivati na uspeh v posebnem postopku razlastitve. Do tega, da bi vodenje tega postopka razlastitve postalo nedopustno, za kar si prizadevajo pobudniki, bi prišlo samo v primeru ustavnosodne presoje, ki bi temeljila na ugotovitvi, da je 19. člen ZJC-B v neskladju z Ustavo, ali na ugotovitvi, da sporna javna pot ne izpolnjuje predpisanih meril za kategorizacijo in jo je zato treba opustiti. Takšne presoje pa Ustavno sodišče ni opravilo.

7.Menim tudi, da ni posebno utemeljenih razlogov za priznanje stroškov postopka v zvezi s pobudo. Občina Laško je 23. 1. 2012 dala ponudbo za odkup zemljišč, 24. 4. 2012 pa je vložila zahtevo za razlastitev po 19. členu ZJC-B. To pomeni, da je naredila vse za odpravo neskladja z 69. in 33. členom Ustave.

Jasna Pogačar Sodnica

mag. Marta Klampfer Sodnica

Opombe:

Prvi odstavek 95. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03 – popr. – ZUreP-1) določa, da se postopek razlastitve začne z vložitvijo zahteve razlastitvenega upravičenca.

[2]Stališče, da občina ne sme opustiti kategorizacije javne ceste, četudi bo ta potekala po nepremičnini v zasebni lasti, je Ustavno sodišče zapisalo v odločbi št. U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04, in OdlUS XIII, 36). V tej zadevi je presojalo ravnanje občine, ki je zaradi neurejenega lastništva opustila kategorizacijo. Ob stališču, da je občina dolžna spoštovati predpisana merila za kategorizacijo javnih cest in sme opustiti kategorizacijo samo v primeru, če jo h kategorizaciji ne zavezujejo predpisana merila, je ugotovilo neskladnost odloka o kategorizaciji z zakonom (1. točka izreka) in občini naložilo naj v treh mesecih odpravi ugotovljeno neskladnost tako, da ugotovi, ali je opustitev kategorizacije v skladu s predpisanimi merili (2. točka izreka).

[3]V zadevi št. U-I-13/12 je Ustavno sodišče odločalo o skladnosti 5. člena Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Laško (Uradni list RS, št. 12/99, 12/01, 117/04 in 53/05), kolikor kategorizira sporno javno pot, z 69. in 33. členom Ustave. Ker je ugotovilo, da sporna javna pot poteka po zemljiščih v lasti pobudnikov in da Občina Laško pred kategorizacijo ni pridobila lastništva na teh zemljiščih s pravnim poslom niti z razveljavitvijo, je z odločbo št. U-I-13/12 z dne 13. 9. 2012 razveljavilo kategorizacijo sporne javne poti (1. točka izreka), Občini Laško pa naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 612,00 EUR (2. točka izreka).

[4]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-192/07 z dne 13. 11. 2008.

[5]Tretji odstavek 19. člena ZJC- B se glasi: "Ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Za vložitev zahteve razlastitveni upravičenec ni vezan na rok iz drugega odstavka 95. člena Zakona o urejanju prostora."

[6]Poročevalec Državnega zbora RS, št. 54/05 z dne 21. 7. 2005.

[7]V zadevi št. U-I-224/00 je Ustavno sodišče med drugim odločalo o ustavnosti prehodne določbe 85. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97), ki je urejala zemljiškoknjižni vpis javnega dobra za zemljišča, ki so bila do uveljavitve Zakona o javnih cestah (do 8. 6. 1997) uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo javnih cest in niso bila vpisana v zemljiško knjigo kot družbena lastnina, prejšnji lastniki pa so imeli pravico zahtevati odškodnino. Z odločbo št. U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 je Ustavno sodišče navedeno prehodno določbo razveljavilo (1. točka izreka) in razložilo, da uporaba zemljišča za gradnjo ceste ne more pomeniti pridobitve lastninske pravice.