Jedro

Tožnica v konkretni zadevi od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova negmotne škode v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom o zavrnitvi pravice do izredne denarne socialne pomoči. Glede pravnega standarda protipravnosti je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka sama po sebi ni zadostna za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Ravnanje zaposlenih bi moralo biti takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje šteti za samovoljno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Ker takšno dejansko stanje v predmetni zadevi ni dokazano, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 1.500,00 EUR odškodnine iz naslova negmotne škode (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da nosi tožnica sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Nezadovoljna s takšno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in ugodi tožbenemu zahtevku glede vtoževane odškodnine in stroškov postopka ter naloži tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Ne strinja se z zaključkom sodišča, da v obravnavani zadevi terjatev po temelju ni dokazana, ker ni izkazano niti protipravno ravnanje. Postopke vodijo usposobljene osebe in uslužbenci, zato ne sme prihajati do napak, saj je v nasprotnem primeru podana odškodninska odgovornost tako po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, kot tudi glede na 26. člen Ustave RS.

Vztraja da sta Center za socialno delo A. in tožena stranka namerno kršila njeno pravico do izredne denarne socialne pomoči, ker nista upoštevala dejanske vrednosti solastniškega deleža nepremičnine, ki znaša le 12.786,82 EUR in ne presega cenzusa 13.800,00 EUR. Posledično niso pravilni razlogi izpodbijane sodbe iz 7. točke obrazložitve, ki so očitna laž z namenom, da se jo oškoduje. Ne strinja se niti s stališčem prvostopenjskega sodišča, da gre pri denarni socialni pomoči in minimalni plači za dve različni kategoriji. Takšno stališče naj bi bilo pristransko in navijaško za javne uslužbence, ki so nedotakljivi in počnejo kar hočejo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kakšnih drugih, ki jih pritožba uveljavlja povsem pavšalno.

Izpodbijana zavrnilna sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

5. Odškodninska terjatev iz naslova negmotne škode je v predmetni zadevi vtoževana v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom o zavrnitvi pravice do izredne denarne socialne pomoči. Vendar je izpodbojna tožba zoper odločbo z dne 10. 1. 2014 zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za meritorno sojenje, že pravnomočno zavržena(1). Sodišče prve stopnje tako pravilno razloguje, da bi bila trditvena podlaga odškodninskega dela tožbe, ki po vsebini pomeni nestrinjanje z zavrnilno upravno odločbo, kvečjemu relevantna za presojo pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe, če izpodbojna tožba ne bi bila zavržena.

6. Za pritožbeno rešitev predmetne zadeve je tako odločilna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi ni izkazane protipravnosti. Za obstoj odškodninske obveznosti iz naslova civilnega delikta morajo biti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ), ki jih je pravilno citiralo in uporabilo že sodišče prve stopnje, namreč izpolnjene štiri temeljne predpostavke. Torej nedopustno ravnanje povzročitelja, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Če le ena od navedenih predpostavk ni izpolnjena, ni odškodninske odgovornosti, kar velja tudi za predmetno zadevo.

Glede pravnega standarda protipravnosti je bilo namreč v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka sama po sebi ni zadostna za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Ravnanje zaposlenih bi moralo biti takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje šteti za samovoljno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Ker takšno dejansko stanje v predmetni zadevi ni dokazano, je z izpodbijano sodbo vtoževana odškodninska terjatev že po temelju zakonito zavrnjena.

7. Neutemeljena ali pravno povsem irelevantna so zato obširna pritožničina izvajanja, ne glede na to ali se nanašajo na dejanska ali materialnopravna vprašanja predmetne zadeve. To velja tako za domnevno nepravilno vrednotenje solastniškega dela nepremičnin pri odločanju o pravici do izredne denarne socialne pomoči, kot tudi za povsem zmotno materialnopravno naziranje, da naj bi bil znesek minimalnega dohodka iz sistema socialne varnosti enak višini minimalne plače. Zlasti glede slednjega je potrebno posebej poudariti, da predmet tega postopka ni pravica iz sistema socialne varnosti, temveč odškodninska terjatev, za katero pravna podlaga ni podana v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih niti v Zakonu o minimalni plači. 8. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zakonito I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

9. Brezuspešna je morala ostati pritožba tudi zoper stroškovni izrek prvostopenjske sodne odločbe. Glede na to, da tožnica v sporu o glavni stvari ni uspela, je v skladu s 154. členom ZPP pravilno odločeno, da trpi sama svoje stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je potrebno hkrati odločiti, da trpi pritožnica sama tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sklep pritožbenega sodišča Psp 60/2015 z dne 16. 4. 2015 v zvezi s sklepom prvostopenjskega sodišča II Ps 799/2014 z dne 10. 12. 2014.