Jedro

Ker je ugotovljeno, da avto, ki bi v pogodbi o leasingu navedenim razlikovalnim elementom, ni nikoli obstajal, njegova izročitev tožencu ni bila mogoča in je zato pravilna presoja, da je pogodba o leasingu nična. To velja za primere, ko je podana objektivna in začetna nemožnost izpolnitvenega ravnanja (v konkretnem primeru dajatve-izročitve vozila). Okoliščina, da se je med leasigodajalca in leasingojemalca »vrinil« tretji-dobavitelj, ni odločilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta 16. 12. 2004 sklenili pogodbo o finančnem leasingu: toženec si je sam izbral dobavitelja (S. F. d. o. o) in vozilo (osebni avto F. M., last A. M.), tožeča stranka pa je nakup financirala. Sestavni del pogodbe o leasingu so bili splošni pogoji, plan plačil in prevzemni zapisnik. Toženec (leasingojemalec) je tožeči stranki (leasingodajalcu) plačal polog, davek na dodano vrednost, stroške odobritve in nato še nekaj od dogovorjenih 47 mesečnih obrokov, nato pa je pogodbene obveznosti nehal izpolnjevati, zato je tožeča stranka odstopila od pogodbe. Trdila je, da je svojo pogodbeno obveznost, plačilo kupnine dobavitelju, izpolnila, dobavitelj pa je tožencu avto tudi izročil, in zahtevala zaradi razlogov za odstop od pogodbe plačilo 12.382,09 EUR, podrejeno pa plačilo odškodnine v višini 12.419,65 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilno sodbo o primarnem zahtevku potrdilo, sodbo o podrednem zahtevku pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlog za zavrnitev primarnega zahtevka je bil v ugotovitvi, da vozilo tožencu ni bilo izročeno in da sploh ni obstajalo.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zoper pravnomočno odločitev o primarnem tožbenem zahtevku. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj jo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma je kot revizijska razloga navedla bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, vendar obrazloženo uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Soglaša, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, ki ima pravno naravo pogodbe o finančnem leasingu, vendar meni, da sta nižji sodišči napačno njeno vsebino zreducirali zgolj na prepustitev rabe vozila kot bistveno pogodbeno sestavino (če bi to držalo, bi šlo za najemno, zakupno ali rabokupno pogodbo in ne za inominatni kontrakt, kakršen je pogodba o leasingu); napačno zato, ker je za finančni leasing bistvenega pomena financiranje investicij oziroma zagotovitev finančnih sredstev. Naloga leasing hiše je le zagotoviti finančna sredstva in plačati predmet leasinga, pri čemer ne izbira predmeta, ne preverja njegovega obstoja ali kakovosti, ne zagotavlja servisa in podobno; če bi prevzela tudi te obveznosti, bi šlo za operativni leasing. Če sodišče v konkretni zadevi ne bo napravilo distinkcije v navedeni smeri, bo izbrisalo mejo med finančnim in operativnim leasingom, za kar ni podlage ne v teoriji in ne v sodni praksi. Tožeča stranka ne odgovarja za obveznosti dobavitelja, ker ga je izbral toženec, ki je poznal njegove prodajne pogoje in jih sprejel. Iz določb 11., 12. in 13. člena splošnih pogojev izhaja, da je imel v konkretnem poslu leasingodajalec interes le v obliki plačila nabavne vrednosti vozila, povečane za stroške financiranja (obresti) in druge stroške, nastale z izvrševanjem pogodbe in da je lastništvo na predmetu leasinga služilo le kot zavarovanje terjatve (po prej naštetih postavkah), vse rizike v zvezi s predmetom leasinga pa nosi leasingojemalec. Meni, da je v nasprotju z določbo 88. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) stališče pritožbenega sodišča, da pogodba ne more biti veljavna ne glede na to, kdo je vozilo naročil, ker nakazila kupnine za vozilo dobavitelju ni mogoče šteti za izpolnitev posebne mandatne pogodbe med pravdnima strankama, pač pa je to del osnovnega posla (torej pogodbe o leasingu). Zaključi s ponovitvijo stališča, da je bilo jedro sporne pogodbe v financiranju nakupa vozila in ne v prepustitvi rabe le-tega.

4. Revizija je bila vročena tožencu. Odgovora nanjo ta ni podal. 5. Revizija ni utemeljena.

6. S pojmom leasing so v poslovni praksi poimenovani različni tipi pogodb, katerim je skupna tipična leasingodajalčeva izpolnitev, da za določen čas (več let) prepusti uporabo oziroma uživanje stvari leasingojemalcu proti plačilu, ki zajame poleg rabe tudi plačilo substance stvari, ki je dana v leasing (amortizacija); kavza leasinga je pridobitev ekonomske lastnine. V slovenski pravni ureditvi predpisov, ki bi neposredno urejali ta posel modernega avtonomnega gospodarskega prava, ni; pravni vir takšne pogodbe je zato vsakokratni zapis pogodbenih določil, pri čemer gre praviloma za formularne pogodbe, ki bodisi vsebujejo splošne pogoje poslovanja leasingodajalca bodisi se pogodba nanje sklicuje, zanjo pa se uporabljajo (tudi) pravila, ki urejajo klasične (nominatne) pogodbe civilnega in gospodarskega prava. V primeru, ko pogodba o leasingu vsebuje opcijo odkupa stvari, prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe, kar narekuje smiselno uporabo zakonskih določb o prodaji s pridržkom lastninske pravice in prodaji na obroke (primerjaj 520. do 526. člen OZ in 49. do 55. člen Zakona o varstvu potrošnikov, v nadaljevanju ZVPot).(1) Če pa ne vsebuje klavzule, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, ne klavzule, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame značilnosti najemne pogodbe.(2)

7. V konkretnem primeru se je tožeča stranka zavezala dobavitelju plačati avto po izbiri toženca in sicer dobavitelju, ki ga je prav tako izbral toženec, ter mu ga prepustiti v uporabo, toženec pa se je zavezal plačati polog, davek na dodano vrednost, stroške odobritve in nato še 47 mesečnih obrokov. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje odkupne klavzule v pogodbi ni.

8. Revizijska teza, da je pravnomočna odločitev materialnopravno zmotna, ker je tožeča stranka plačala kupnino dobavitelju in s tem v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost, riziko izpolnitve obveznosti dobavitelja pa je prevzel toženec, ne drži. Predmet pogodbe je avto, v zvezi s katerim sta pogodbeni stranki prevzeli vsaka svoje pravice in obveznosti in ki je v pogodbi točno določen (individualiziran z določitvijo dobavitelja ter z navedbo proizvajalca, znamke, tipa, številke šasije). To pomeni, da bi morala tožeča stranka dobavitelju plačati in tožencu prepustiti v uporabo prav ta avto, ne glede na to, da ga je izbral toženec, toženec pa bi moral prav zanj poravnavati mesečne obroke. In ker je ugotovljeno, da avto, ki bi ustrezal navedenim razlikovalnim elementom, ni nikoli obstajal, je na dlani, da izročitev tožencu ni bila mogoča in da je zato pravilna presoja, da je pogodba o leasingu nična: po določbi 35. člena OZ je pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč. To velja za primere, ko je podana objektivna in začetna(3) nemožnost izpolnitvenega ravnanja(4) (v konkretnem primeru dajatve-izročitve vozila). Okoliščina, da se je med leasigodajalca in leasingojemalca »vrinil« tretji-dobavitelj, ni odločilna.(5)

9. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo točke b) 7. člena Splošnih pogojev, po kateri naj bi bila izključena njena odgovornost za izpolnitev obveznosti dobavitelja, v posledici česar bi vsa tveganja, nastala zaradi kršitve dolžnosti dobave avta, moral nositi jemalec leasinga, ki je sam izbral prodajalca, pri čemer je poznal njegove prodajne, poslovne in dobavne pogoje ter jih sprejel. Takšna razdelitev tveganj je pri pogodbah o finančnem leasingu, kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, sicer tipična:(6) interes leasingodajalca je namreč res le na finančnem področju-da leasingojemalcu denarno omogoči nakup vozila zato, da zase doseže ustrezno visoko najemnino (v obliki anuitet). Veljavnost pogodbe o leasingu ne more biti odvisna od izročitve predmeta leasinga, če je leasigodajalec le plačnik, ne pa tudi dobavitelj predmeta leasinga. Vendar pa je treba ločiti različne položaje, v katerih lahko pride do neizročitve predmeta leasinga (na primer hotena neizpolnitev, objektivna prvobitna nemožnost, objektivna naknadna nemožnost, subjektivna nemožnost). Po presoji revizijskega sodišča stališče, da neizpolnitev ne vpliva na veljavnost pogodbe, ne velja za primere, ko je neizpolnitev posledica objektivne začetne nemožnosti spolnitve, kakršen je konkreten, ko je bila pogodba o leasingu sklenjena glede predmeta, ki že ob sklenitvi pogodbe (ali kasneje) sploh ni obstajal. 10. Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, njuna razmerja glede predmeta leasinga ureja celovito in je ni mogoče, kot se smiselno zavzema revizija, sklicevaje se na določbi 88. člena OZ o delni ničnosti, »razdrobiti« na mandatno pogodbo, katere bistvo bi bilo pooblastilo tožencu, da prevzame avto (ki bi bil sicer ves čas trajanja pogodbe v lasti tožeče stranke) od dobavitelja in ki bi bila zaradi neobstoja vozila nična, ter na pogodbo o leasingu, katere bistvo bi bilo v plačilu kupnine in bi veljala ne glede na ničnost mandatne pogodbe. Tožeča stranka soglaša, da bi bila pogodba o finančnem leasingu zaradi neobstoja predmeta leasinga nična. Pri indirektnem finančnem leasingu ne more biti drugače samo zato, ker predmet leasinga in dobavitelja izbere jemalec leasinga, saj to stori kot pooblaščenec dajalca leasinga, ki predmet kupi in da v uporabo jemalcu leasinga.

11. Tožeča stranka ne more zahtevati izpolnitve pogodbe, ki je nična (celo zato, ker je njena spolnitev nemogoča). Revizija je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej sodbo II Ips 736/2008. Op. št. (2): Glej sodbo II Ips 1056/2008. Op. št. (3): Vedriš, M. In Klarič, P., Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 92. Op. št. (4): Kranjc, V., v Plavšak, N. in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 284. Op. št. (5): V zadevi II Ips 563/2006 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da gre pri pogodbi o tako imenovanem indirektnem (posrednem) finančnem leasingu v ekonomskem smislu za odnos med tremi strankami: dobaviteljem, leasingodajalcem in leasingojemalcem. Pri klasičnem finančnem leasingu si dobavitelja predmeta leasinga izbere leasingojemalec sam. Ko se leasingojemalec z dobaviteljem dogovori o nabavni ceni in pogojih dobave predmeta, se z leasingodajalcem dogovori še o pogojih za izvedbo leasinga. Leasingodajalec kupi predmet leasinga in ga da v leasing (finančni najem) leasingojemalcu. Leasing je (večletna) pogodba o prepustitvi uporabe oziroma uživanja stvari za določeno plačilo, ki zajame poleg rabe tudi plačilo substance stvari, ki je dana v leasing (amortizacija); kavza leasinga je pridobitev ekonomske lastnine . Za pogodbo o leasingu je tako značilna prepustitev rabe določene stvari proti plačilu. Ob takem izhodišču je samoumevna dolžnost leasingodajalca, da leasingojemalcu omogoči uporabo predmeta leasinga, in nadalje možnost leasingojemalčevega ugovora neizpolnitve (do izročitve predmeta leasinga) leasingodajalčevemu zahtevku za plačilo obrokov leasinga. Ker pri opisani obliki leasinga leasingodajalec ni obenem tudi dobavitelj predmeta leasinga, v takšnih pogodbah praviloma najdemo najrazličnejše klavzule, s katerimi se leasingodajalec zavaruje pred rizikom, povezanim z izročitvijo predmeta.

Op. št. (6): Primerjaj sodbo III Ips 15/2004.