Jedro

S pravnomočnim sklepom o dedovanju se zapuščina med dediče še ne razdeli in na zapuščini oziroma posameznih pravicah, ki spadajo v zapuščino, še ne nastane solastnina. Vse do delitve zapuščine tako zapuščina predstavlja skupno premoženje dedičev, ki ga dediči uporabljajo skupno.

- Če eden izmed skupnih lastnikov od uporabe v celoti izključuje druge skupne lastnike, prikrajšanim iz naslova neupravičene pridobitve, pripada uporabnina v sorazmerju z njihovim deležem na skupnem premoženju, enako kot to velja za solastnike.

- Do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člen ZD), zato že po zakonu toženec ne more razpolagati z zapuščino brez soglasja tožnika. Pred delitvijo sme toženec zgolj prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti ali deloma, samo na sodediča (prvi odstavek 146. člena ZD). Sodedič toženca pa je zgolj tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahteva, da se toženi stranki (v nadaljevanju toženec) prepove odtujitev ali razpolaganje z nepremičnino, ki je v naravi stanovanje na R. ulici, v Mariboru, ID znak 000, zlasti, da se mu prepove prenesti zapuščino kot dediču v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru II D 00/2012 na sodediče. 2. Zoper sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče zahtevati uporabnine, dokler ni zapuščina razdeljena s sklepom o dedovanju. Odločitev o deležih na zapuščini (stanovanju, za katerega se zahteva plačilo uporabnine) je predhodno vprašanje, ki ga mora rešiti sodišče v tem postopku. Sodišče je o začasni odredbi preuranjeno odločilo brez naroka, na katerem bi lahko ugotovilo, kakšni so dedni deleži pravdnih strank. Toženec se izogiba plačilu obveznosti in z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel nobene škode, saj bo njegova pravica do razpolaganja z zapuščino ponovno neomejena, ko bo izpolnjena obveznost do tožnika. Namen zakona ni, da se med strankami nenehno odpirajo novi spori, zato razlog za zavrnitev začasne odredbe ne more biti v tem, da bo tožnik lahko izpodbijal tožnikovo pravno dejanje - odpoved dediščini v zapuščinskem postopku po pokojni A.K.. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uporaba določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) temelji na 15. in 239. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), uporaba določil o pritožbi zoper sodbo pa na prvem odstavku 366. člena ZPP.

6. V predmetni zadevi tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo uporabnine za ½ stanovanja, ki spada v zapuščino po pokojni materi pravdnih strank A.K.. Tožnik zatrjuje, da stanovanje v celoti uporablja toženec, saj mu ne želi izročiti ključev od predmetnega stanovanja, s čimer ga izključuje od souporabe. Zapuščinski postopek po pokojni še ni končan in je kot lastnica predmetnega stanovanja v zemljiški knjigi še vedno vpisana pokojna. Pravdni stranki sta edina (zakonita) dediča po pokojni, saj je bila oporoka pokojne, s katero bi naj svoje premoženje zapustila vnukinji N.Š., pravnomočno razveljavljena.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je štelo, da zaradi dejstva, da stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank, ki še ni bilo razdeljeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ni mogoče zahtevati uporabnine za to stanovanje. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni uspel izkazati za verjetno, da ima terjatev zoper dolžnika ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ).

8. Utemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče v pravdnem postopku moralo ugotoviti, kakšen je alikvoten del toženca na zapuščini, v katero spada tudi konkretno stanovanje. Čeprav zapuščinski postopek po pokojni A.K. še ni končan in v zapuščinskem postopku še ni določeno, kolikšni so dedni deleži, sta pravdni stranki kot dediča že skupna lastnika predmetnega stanovanja, saj zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku pokojnikove smrti (132. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). S sklepom o dedovanju sodišče v zapuščinskem postopku zgolj ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči in kakšen je njihov dedni delež (214. člen ZD). Gre torej za ugotovitveni sklep. Tudi s pravnomočnim sklepom o dedovanju se zapuščina med dediče še ne razdeli(1) in na zapuščini oziroma posameznih pravicah, ki spadajo v zapuščino, še ne nastane solastnina(2). Vse do delitve zapuščine tako zapuščina predstavlja skupno premoženje dedičev, ki ga dediči uporabljajo skupno (drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Vsak posamezni skupni lastnik ima pravico preostalim skupnim lastnikom postavljati zahteve, ki temeljijo na okoliščini, da je tudi sam skupni lastnik (da mu omogočijo uporabo stvari, da si razdelijo plodove, itd.). Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče zahtevati uporabnine zaradi neupravičene uporabe skupnega premoženja, dokler ni razdeljeno. Če eden izmed skupnih lastnikov od uporabe v celoti izključuje druge skupne lastnike, prikrajšanim iz naslova neupravičene pridobitve (198. člen OZ)(3) pripada uporabnina v sorazmerju z njihovim deležem na skupnem premoženju, enako kot to velja za solastnike. Ob tem je še pojasniti, da je za skupno lastnino sicer značilno, da deleži skupnih lastnikov na nerazdeljeni stvari niso vnaprej določeni (prvi odstavek 72. člena SPZ), vendar pa so v dediščinski skupnosti deleži dedičev, ki so pomembni za notranje razmerje skupnih lastnikov glede koristi in bremen stvari v skupni lastnini, znani že od nastanka dediščinske skupnosti s smrtjo zapustnika in so tako določljivi. Deleži dedičev so zato predhodno vprašanje, ki ga je potrebno rešiti v tem postopku pred odločanjem o plačilu uporabnine zaradi nastanka koristi na strani toženca in prikrajšanja na strani tožnika(4). Glede na navedeno ni pritrditi sodišču prve stopnje, da zgolj zaradi dejstva, da zapuščinski postopek po pokojni A.K. še ni končan, tožnik ni uspel izkazati verjetnosti terjatve v smislu prvega odstavka 270. člena ZIZ.

9. Kljub zgoraj povedanemu pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožnik s postavljenim predlogom za izdajo začasne odredbe ne more doseči uspešne uveljavitve svoje denarne terjatve. Tožnik namreč v predlogu zatrjuje nevarnost, da bo toženec zapuščino z odstopno izjavo v zapuščinskem postopku prenesel na njegove otroke kot sodediče in mu s tem onemogočil izterjavo njegove denarne terjatve. S postavljenim predlogom za izdajo začasne odredbe pa zahteva, da sodišče tožencu prepove, da odtuji ali drugače razpolaga z nepremičnino, ki spada v zapuščino po pokojni, zlasti pa, da mu prepove, da prenese svoj dedni delež na sodediče. Vendar pa toženec s celotnim stanovanjem (ali deležem na tem stanovanju) niti ne more sam razpolagati v korist njegovih otrok ali tretjih oseb (ga odtujiti ali obremeniti), saj je v zemljiški knjigi še vedno vpisano na ime pokojne in zapuščina še ni razdeljena. Do delitve namreč dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člen ZD), zato že po zakonu toženec ne more razpolagati z zapuščino brez soglasja tožnika. Pred delitvijo sme toženec zgolj prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti ali deloma, samo na sodediča (prvi odstavek 146. člena ZD)(5). Sodedič toženca pa je zgolj tožnik, ne pa tudi toženčevi otroci, na kar je tožnika smiselno opozoril že toženec v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Pravdni stranki sta namreč otroka pokojne in tako dediča prvega dednega reda (11. člen ZD), zapustnikovi vnuki pa lahko dedujejo na podlagi vstopne pravice zgolj, če eden izmed zapustnikovih otrok umre pred zapustnikom (12. člen ZD) in če bi se zakoniti dedič odpovedal dediščini samo v svojem imenu (140. člen ZD)(6), česar pa tožnik (niti toženec) ne zatrjuje. Toženec zato svojim otrokom (ali nekaterim izmed njih) ne more odstopiti dednega deleža kot sodedičem. Postavljeni predlog za izdajo začasne odredbe torej pomeni prepoved, da toženec (sam) razpolaga s predmetnim stanovanjem (kar mu že zakon onemogoča) in prepoved, da toženec v zapuščinskem postopku svoj dedni delež odstopi tožniku (sodediču), ki pa je nesmiselna in ne pomeni zavarovanja tožnikove terjatve. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi pripomogla k temu, da bi se omogočila uspešna uveljavitev upnikove terjatve, ki bi bila brez zavarovanja ogrožena, ker dolžnik odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem (271. člen ZIZ). Predlog za izdajo začasne odredbe zato ni utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

10. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo v celoti propadel (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako je toženec dolžan sam kriti stroške odgovora na pritožbo, ker njegov odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Zupančič, K., Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 220. Op. št. (2) : Razen če sodišče v sklepu o dedovanju navede tudi sporazum o delitvi zapuščine, ki ga predložijo dediči (tretji odstavek 214. člena ZPP).

Op. št. (3) : Tisti, ki je uporabil tujo stvar v svojo korist, je dolžan njenemu imetniku nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe.

Op. št. (4) : Sodba in sklep II Ips 490/2005 z dne 24. 11. 2005. Op. št. (5) : Pogodba dediča z osebo, ki ni dedič, o odstopu dednega deleža, zavezuje dediča samo, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku; z njo ne dobi sopogodbenik do delitve nobene druge pravice (tretji odstavek 146. člena ZD).

Op. št. (6) : Delež zakonitega dediča, ki se je odpovedal dediščini samo v svojem imenu, se deduje, kot da bi bil ta dedič umrl pred zapustnikom.