Jedro

Oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, mora imeti po 4. točki 10. člena ZDRS zagotovljen trajen vir preživljanja, najmanj v višini, ki zagotavlja materialno in socialno varnost; ta pogoj pa s pogodbo o preživljanju, sklenjeno s tožnikovim očetom, ni izkazan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2458/97-6 z dne 31.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 18.8.1997, s katero tožena stranka ni ugodila njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z utemeljitvijo, da ne izpolnjuje pogoja po 4. točki 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS), saj nima zagotovljenega trajnega vira preživljanja. Po navedeni zakonski določbi mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo RS, med drugim zagotovljen tudi trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča njeno materialno in socialno varnost. V skladu s 5. členom Uredbe Vlade RS o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju uredba) se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, če dokaže, da: - je redno zaposlena in višina njenih dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo o določitvi zajamčenega osebnega dohodka; - prejema pokojnino, ne glede na višino, če je bila določena v RS; - ima kakšen drug reden trajni vir preživljanja v višini, navedeni v prvi alinei; - jo je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerij dolžan preživljati kdo drug. Pri ugotavljanju, ali prosilec izpolnjuje navedene pogoje je treba po presoji sodišča izhajati iz predpostavke, da ima oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo, lastne dohodke, ki omogočajo preživljanje, ali pa jo je, v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) dolžan preživljati kdo drug. Sodišče navaja, da med strankama ni sporno, da tožnik ni bil redno zaposlen in tudi ni imel zagotovljenih drugih lastnih trajnih prihodkov za svoje preživljanje ter da z dohodkom njegove žene ni zagotovljena trajna materialna in socialna varnost njegove štiri članske družine. Pogodbe o preživljanju z dne 28.5.1997, s katero se je njegov oče zavezal mesečno prispevati za preživljanje tožnika in njegove družine po 60.000,00 SIT, pa tudi po presoji sodišča, ni mogoče šteti kot dokaz o zagotovljenem trajnem viru preživljanja glede na uredbo, v kateri je določeno, kdaj se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v upravnem postopku dokazoval, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja v smislu 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS s pogodbo o preživljanju z dne 28.5.1997, s katero se je njegov oče zavezal mesečno prispevati mu 60.000,00 SIT. Pogodbeno vzdrževanje je po njegovi presoji pravno izenačeno z zakonskim. Je pa trajnejši vir dohodkov, v primerjavi z zaposlitvijo za nedoločen čas, ko v današnjih ekonomskih razmerah sploh ni gotovo, ali bo zaposleni za svoje delo prejel plačilo ali obdržal delo. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za svoje stališče, da pogodba z dne 28.5.1997 ni dokaz o zagotovljenem trajnem viru preživljanja. Ker je nepravilno odločilo, da ne izpolnjuje pogoja po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS, je njegova odločitev nepravilna. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 10. člena ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom. Pri tem mora oseba izpolnjevati z navedeno zakonsko določbo predpisane pogoje. Po 4. točki 1. odstavka 10. člena navedenega zakona mora imeti oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, med drugim zagotovljen tudi trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Ta pogoj pomeni, da mora imeti prosilec za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastne dohodke, ki omogočajo preživljanje ali pa ga je v skladu z ZZZDR dolžan preživljati kdo drug. Tožnik, glede na podatke in listine v predloženih upravnih spisih, tega pogoja ne izpolnjuje, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Predložena pogodba o preživljanju z dne 28.5.1997 ni dokaz o zagotovljenem trajnem viru preživljanja. Oseba, ki jo je sklenila, namreč ni s tožnikom v takem razmerju, da ga je po ZZZDR dolžna preživljati. Po navedenem zakonu je naložena obveznost preživljanja staršem le do polnoletnosti njihovih otrok oziroma po doseženi polnoletnosti le, če se redno šolajo.

Ker je bilo pravilno presojeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS in so bili pravilno zavrnjeni vsi tožbeni ugovori, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Vrhovno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da tudi ni podanih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.