Jedro

Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 58. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo (vselej) pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

V sodni praksi so znani številni primeri, v katerih je bila kot razlog za uporabo 5. člena ZDen interpretirana zgolj že oblastna grožnja, da bo lastniku v primeru njegovega upiranja prodaji odvzeto premoženje z razlastitvijo brez nadomestila. V danem primeru pa je bila ta "grožnja" kot dano dejstvo za pravnega prednika predlagateljic že realizirana, saj ni imel nobene stvarne podlage za upanje, da bi utegnil še kdaj priti v posest premoženja (kjer se je že leta opravljala šolska in druga kmetijska dejavnost pod okriljem države) in imeti od njega kakršnokoli korist.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje glede odločitve iz drugega in tretjega odstavka njegovega izreka in sklep sodišča prve stopnje glede pravnomočnega dela odločitve iz 1. točke njegovega izreka in glede odločitve iz 4. točke njegovega izreka se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o predlogu za denacionalizacijo premoženja pravnega prednika (očeta) predlagateljic, ki je glede na pravno usodo tega premoženja in način njegovega podržavljenja sestavljeno iz dveh sklopov (v nadaljevanju bo spričo obsega tega premoženja zaradi poenostavitve terminološko ločevano na "prvi sklop" in "drugi sklop"). V "prvi sklop" spadajo nepremičnine, povzete v prvih šestih odstavkih pod 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (grad A., pripadajoča gospodarska poslopja ter nekaj čez 20 ha kmetijskih zemljišč različnih kultur in gozdov). Gre za premoženje, ki je bilo že leta 1945 preprosto odvzeto iz posesti upravičenca, brez sklicevanja oblasti na kakšno zakonsko podlago ali oporo v morebitnem pravnem poslu, naslednje leto pa je že bila v gradu A. ustanovljena kmetijska šola z internatom za dijake in vanj vseljeno tudi osebje, upravičenec pa ni imel več dostopa do tega premoženja; ostal pa je še vedno njegov zemljiškoknjižni lastnik - vse dokler ni 3.1.1958 na OLO ... sklenil prodajne pogodbe s pravkar omenjeno OLO in Kmetijsko šolo A. za dogovorjeno kupnino 8,400.000 tedanjih din, na podlagi katerih je prišlo do tudi pravno formalnega prehoda lastništva v zemljiški knjigi in za katero sta predlagateljici v na sodišče vloženi zahtevi za denacionalizacijo premoženja iz "prvega sklopa" zatrjevali, da je bila sklenjena v okoliščinah iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji in nanj tudi izrecno oprli predlog.

V premoženje iz "drugega sklopa" pa spadajo v sedmem odstavku pod 1. točko izreka prvostopenjskega sklepa povzete nepremičnine, glede katerih je sicer upravičenec dne 10.9.1968 s podpisom "vknjižbenega dovoljenja" dovolil vknjižbo družbene lastnine, vendar so bila ta zemljišča podržavljena že leta 1948 v arondacijskem postopku na podlagi Uredbe o arondaciji državnih kmetijskih posestev republiškega in državnega pomena v območju LRS iz leta 1946. Glede tega premoženja sta predlagateljici vložili zahtevo za denacionalizacijo pred Upravno enoto B., ki pa je odklonila svojo pristojnost za odločanje o predlogu in ga odstopila v reševanje Okrajnemu sodišču v B. Sodišče prve stopnje je zahtevo za denacionalizacijo v celoti (glede obeh sklopov premoženja) zavrnilo. Po razlogih sodišča prve stopnje v delu, ki se nanašajo na odločitev o premoženju "prvega sklopa" (in ki je edina še predmet preizkusa v revizijskem postopku), predlagateljici nista uspeli dokazi sile ali grožnje državnega organa oziroma predstavnika oblasti v pomenu določbe 5. člena Zakona o denacionalizaciji, usmerjenih prav na sklenitev pogodbe z dne 3.1.1958. Res sta sicer zatrjevali, da je oče sklenil to pogodbo v stiski, vendar stiska ni razlog za denacionalizacijo po 5. členu pravkar navedenega zakona. Sklenjena pogodba je bila po razlogovanju sodišča prve stopnje odraz dolgotrajnih pogajanj in vzajemnega popuščanja, ki je privedlo do kompromisa v obliki soglasne določitve kupnine (8,400.000 din), saj je pravni prednik predlagateljic prvotno zahteval plačilo kupnine v znesku 12,000.000 din, OLO pa je prvotno ponudil kot izhodiščno ceno za pogajanja znesek 5,000.000 din.

Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožbe predlagateljic razveljavilo zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje glede odločitve o premoženju iz "drugega sklopa" z obrazložitvijo, da odločanje o denacionalizaciji tega premoženja ni v sodni pristojnosti in sodišču prve stopnje "naložilo", da sproži s tem v zvezi kompetenčni spor pred ustavnim sodiščem (o njem je ustavno sodišče med tem že odločilo tako, da je podana pristojnost Upravne enote B.), v ostalem pa je pritožbo predlagateljic zavrnilo in glede odločitve o premoženju "prvega sklopa" potrdilo zavrnilni sklep sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je sicer verjelo, da "so prav splošne družbene in ekonomske razmere v tistem času bistveno prispevale k temu, da se je oče pritožnic v nasprotju s svojo voljo in interesi odločil za sklenitev kupne pogodbe in za vsaj delno neodplačno prepustitev premoženja državi", vendar je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da konkretna prisila, grožnja in zvijača v danem primeru ni bila dokazana.

Zoper sklep sodišča druge stopnje sta predlagateljici vložili revizijo, v kateri se sklicujeta na vse zakonsko predvidene revizijske razloge kot uveljavljane. Na prvih domala sedmih straneh revizije se ukvarjata z vprašanjem pristojnosti. Ker je graščina L. zavarovana po predpisih o varstvu kulturne dediščine, je po mnenju predlagateljic na podlagi 3. točke prvega odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji pristojno za odločanje o denacionalizaciji vsega premoženja (tudi "prvega sklopa") ministrstvo za kulturo v upravnem postopku oziroma spričo dejstva, da je bilo premoženje podržavljeno brez pravnega naslova že leta 1945 (4. člen Zakona o denacionalizaciji), Upravna enota B. Obstaja torej "očiten kompetenčni spor" o stvarni pristojnosti, ki ni bil razrešen. V nadaljevanju revizijskih navedb predlagateljici uveljavljata tudi še druge procesne kršitve - z očitki sodišču prve stopnje, da je upoštevalo le tisto procesno gradivo, ki je bilo zajeto v sprejetem dokaznem sklepu (čeprav sodišča v nepravdnem postopku dokaznih sklepov ne sprejemajo), ne pa tudi vsega preostalega procesnega gradiva, ki se nahaja v spisu in sta ga predložili predlagateljici, da je kršilo "načelo zaslišanja strank" in predlagateljicama onemogočilo opredelitev do celotnega procesnega gradiva in da je postopalo arbitrarno, ker je pustilo odločitev o zavrnitvi po obsegu tudi sicer neopredeljenega dela dokaznih predlogov predlagateljic neobrazloženo, ter z očitkom sodišču druge stopnje, da se do teh kršitev pravil postopka na prvi stopnji, uveljavljanih že v pritožbi predlagateljic, ni opredelilo in s tem onemogočilo preizkus na drugi stopnji izdanega sklepa (očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku). Predlagateljici nato obširno nanizata še razloge v oporo uveljavljanemu revizijskemu razlogu zmotne uporabe materialnega prava, katerih nosilna misel je, da so bili elementi grožnje, sile in zvijače podani ves čas od septembra 1945 dalje, ko so bile sporne nepremičnine podržavljene ter odvzete iz lastništva in posesti pravnega prednika predlagateljic, pa do takrat, ko so državni organi v letu 1958 želeli dejansko že izvedeno podržavljenje pravno urediti oziroma zaključiti. Po prepričanju predlagateljic ne bi nihče prodal svojega premoženja državi za kupnino, ki bi pomenila le 4,57% njegove dejanske vrednosti - kot to izhaja iz izvedenskega mnenja cenilca A. V., ki sta ga predlagateljici očitno zaman predložili sodišču v dokazne namene.

Predlagateljici se končno sklicujeta še na okoliščino, da niti s pogodbo z dne 3.1.1958 prevzeta minimalna obveznost plačila kupnine ni bila nikoli v celoti izpolnjena, kar po njunem mnenju kaže tudi na zvijačno ravnanje nedvomno močnejše pogodbene stranke. Predlagata razveljavitev pravnomočnega dela sklepov sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v nov postopek - bodisi sodišču prve stopnje ali pristojnemu upravnemu organu, oziroma odstop zadeve ustavnemu sodišču zaradi odločitve o kompetenčnem sporu.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Kot revizijski razlog uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni podana. Premoženje "prvega sklopa" je prešlo v državno last oziroma v splošno ljudsko premoženje na podlagi pravnega posla, predlagateljici pa sta v tem delu vloženi predlog tudi izrecno oprli na 5. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 58. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo (vselej) pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

Podan pa je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere je dejansko stanje v postopku na prvi in drugi stopnji nepopolno ugotovljeno. Ob ugotovljenem dejstvu, o katerem tudi sicer ni spora med strankami, da so bile pravnemu predniku predlagateljic spričo samovoljnega in nasilnega ravnanja tedanje oblasti že septembra 1945 odtegnjene vse iz lastninske pravice izvirajoče koristi in sleherna možnost uživanja lastnih dobrin - s posledico eksistenčne ogroženosti njega in njegovih družinskih članov (nezaposlene žene in hčerk, ki so se šolale), je zanesljivo najmanj zmotno sklepanje sodišč o neobstoju pritiska tedanje oblasti v pomenu določb 5. člena ZDen, usmerjenega konkretno prav na sklenitev prodajne pogodbe z dne 3.1.1958 kot edino relevantnega. V sodni praksi so znani številni primeri, v katerih je bila kot razlog za uporabo 5. člena ZDen interpretirana zgolj že oblastna grožnja, da bo lastniku v primeru njegovega upiranja prodaji odvzeto premoženje z razlastitvijo brez nadomestila. V danem primeru pa je bila ta "grožnja" kot dano dejstvo za pravnega prednika predlagateljic že realizirana, saj ni imel nobene stvarne podlage za upanje, da bi utegnil še kdaj priti v posest premoženja (kjer se je že leta opravljala šolska in druga kmetijska dejavnost pod okriljem države) in imeti od njega kakršnokoli korist. Ob takem stanju je bila za pravnega prednika predlagateljic alternativa sklenitvi prodajne pogodbe (in s tem "možnost izbire") le, da za ogromno premoženje ne dobi nič. Nujno upoštevaje takšno izhodišče pa se izkaže sklepanje sodišč na neobstoj sile v pomenu 5. člena ZDen, ki bi bila usmerjena prav konkretno na sklenitev sporne pogodbe z dne 3.1.1958 in sklenitev katere naj bi bila plod dolgotrajnega in za lastnika (celo) tudi uspešnega pogajanja, za neprimerno in materialnopravno zgrešeno. Kolikor pa sodišči prve in druge stopnje opredeljujeta pogodbo z dne 3.1.1958 tudi kot delno neodplačno prepustitev premoženja državi, jima je treba sicer pritrditi zanesljivo vsaj za premoženje v obsegu, ki je po vrednosti morda preseglo tedanji dogovorjeni znesek kupnine 8,400.000 din. Vendar to, tudi če je zapisano v pogodbi, še ne zadošča za sklepanje o darilnem namenu lastnika in kar bi bilo celo v direktnem nasprotju tudi z dejanskimi ugotovitvami sodišča druge stopnje, ki izrecno "verjame ..., da se je oče pritožnic v nasprotju s svojo voljo in interesi odločil za sklenitev kupne pogodbe in za vsaj delno neodplačno prepustitev premoženja državi" (prvi odstavek na 10. strani obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). Iz doslej obrazloženega torej izhaja, da dejstva sklenitve pogodbe dne 3.1.1958 ni mogoče interpretirati ločeno in neodvisno od nasilnega in proticivilizacijskega dejanja državne oblasti v septembru 1945 (in s tem morda celo kot soglasja proste pogodbene volje strank, doseženega po predhodnih pogajanjih), temveč le kot posledico takšnega dejanja, z rezultatom izničenja lastnikove možnosti izbire in pogodbene dispozicije.

Ker sta sodišči, sklicujoč se na stališče o apriornem neobstoju okoliščin iz 5. člena ZDen, šteli za nepotrebno preverjanje trditev predlagateljic o skrajnem nesorazmerju realne vrednosti iztržka pogajanj z "dogovorom" o kupnini 8,400.000 din, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlagateljici sta namreč predlagali ugotavljanje dejanske vrednosti premoženja v primerjavi s kupnino 8,400.000 din z izvedencem, vključno z založitvijo predujma, hkrati pa predložili v spis izven postopka izdelano cenitev izvedenca A. V., po kateri naj bi znašala "v času podržavljenja oz. izplačila po pogodbi" izplačana kupnina 4,57% dejanske ocenjene vrednosti premoženja (pri čemer je v spisu tudi "uradna" oziroma "državna" cenitev z dne 22.11.1956 - priloga B 21, po kateri je bila vrednost le gradbenih objektov - gradu in gospodarskih poslopij - ocenjena na tedanjih 21,688.300 din). Ker o tem ni v sklepih sodišč prve in druge stopnje nobenih in za materialnopravno pravilno odločitev nujno potrebnih ugotovitev, je bilo treba v pravnomočnem delu sklepa sodišč obeh stopenj razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (drugi odstavek 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP ter v zvezi s 37. členom ZNP), ki ga bo treba dopolniti z izvedbo predlaganih dokazov v pravkar nakazani smeri in nato o za odločanje še odprtem delu predloga za denacionalizacijo ponovno odločiti.

Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari, medtem ko temelji izrek o stroških revizijskega postopka na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in z 71. členom ZDen.