Jedro

Pri presoji, ali so podani pogoji za revizijo po ZPKri, ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne in zakonske ureditve pravice do ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve dejanja in ocene, ali je bila ta taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Obvezno služenje vojaške dolžnosti samo po sebi ni v nasprotju z 9. členom EKČP. Z zahtevo za revizijo po ZPKri ni mogoče uveljavljati kršitev zakona, ki so po 1. odstavku 420. člena ZKP podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, marveč je dopustna samo v tistih primerih, ko je bila določena oseba obsojena v skladu s takratno kazensko zakonodajo, vendar na podlagi kazenskega materialnega zakona, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika se ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, saj gre za vsebinsko različna postopka, z različnimi predpostavkami in posledicami.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je sodbo z dne 17.5.2002 zavrnilo zahtevo zagovornice obsojenega V. za revizijo pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 23.12.1986 v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu z dne 24.2.1987, s katero je bil obsojenec zaradi kaznivega dejanja neodzivanja vabilu in izogibanja vojaški službi po 2. odstavku 214. člena KZJ obsojen na kazen enega leta zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 50.000 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega A.V. oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti utemeljena, ker sodišče ni pravilno uporabilo določbe 2. točke 1. odstavka 22. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri). V obravnavanem primeru bi lahko ugotovilo, da je bil kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države, poleg tega pa da je bilo v škodo obsojenca kršeno načelo ne bis in idem, saj da sta ga sodišči obsodili dvakrat za isto ravnanje, ki se je enkrat manifestiralo v obliki zavrnitve orožja, drugič pa vabila na služenje vojaškega roka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obsojenega A.V. v zahtevi navaja, da v času izreka obsodilne sodbe ugovor vesti ni bil dovoljen in da je ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bila z zakonom določena splošna vojaška obveznost brez izjeme, točna. Poudarja pa, da je sedanji ureditev drugačna, saj Ustava Republike Slovenije (Ustava) v 41. členu zagotavlja svobodo vesti, v 46. členu pa tudi pravico do ugovora vesti, kar upošteva tudi veljavni Zakon o vojaški dolžnosti (ZVojD). Zato meni, da bi bilo potrebno izpodbijano pravnomočno sodbo ocenjevati iz tega izhodišča in ne kot je to storilo sodišče, z napačno interpretacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Po določbi 1. odstavka 22. člena ZPKri se sme zahteva za revizijo vložiti zoper sodbe izdane v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju Republike Slovenije, če:

1. sodba temelji na uporabi kazenskih zakonodaj iz 3. člena tega zakona in

2. če sodba temelji na uporabi katerekoli druge kazenske zakonodaje, če je bil kazenski materialni zakon zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Da bi bila podana pravna podlaga za vložitev revizije po 1. točki te zakonske določbe, zagovornica v zahtevi niti ne zatrjuje, pač pa po vsebini ponuja razlago, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi napačno tolmačilo določbo 2. točke 1. odstavka 22. člena ZPKri.

Pri presoji, ali so podani pogoji za revizijo, ni mogoče izhajati iz sedanje ustavne in zakonske ureditve pravice do ugovora vesti, marveč iz ureditve tega vprašanja v času storitve dejanja in ocene, ali je bila ta taka, da je mogoče trditi, da izpodbijana sodba temelji na zakonu, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi določb Ustave SFRJ (153., 154., 172., 174. in 241. člen), veljavne v času storitve dejanja, ugotovilo, da je bila takrat obramba države nedotakljiva in neodtujljiva pravica, hkrati pa tudi najvišja dolžnost in čast vsakega občana, pri čemer je veljalo načelo splošne vojaške obveznosti, pravica do sklicevanja na ugovor vesti pa ni bila priznana. Obsojenec zaradi svojih ideoloških opredelitev ni bil deprivilegiran ali celo diskriminiran v odnosu na ostale državljane, saj je redno služenje vojaškega roka veljalo za vse obveznike, ne glede na njihovo politično, razredno, ideološko ali kakšno drugo prepričanost. Zato je pravilno stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da določba 214. člena KZJ ni bila usmerjena zgolj proti pripadnikom določenih družbenih skupin, pač pa da je šlo za splošno kazensko pravno varstvo obrambe države.

Določba 2. odstavka 214. člena KZJ je inkriminirala tistega, ki je prekršil svoje dolžnosti v zvezi s splošno vojaško obveznostjo, določeno v 241. členu Ustave SFRJ. Po 1. odstavku 123. člena Ustave, ki ureja dolžnost sodelovanja pri obrambi države, je obramba države za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon. V 2. odstavku iste ustavne določbe pa je državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih in humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, treba omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način. Sodišče druge stopnje zato pravilno ugotavlja, da glede na določbe Zakona o obrambi (ZObr) tudi v Republiki Sloveniji veljavna pravna ureditev ne odvezuje državljanov od sodelovanja pri obrambi države, z določbo 38. člena ZVojD omogoča le, da oseba, ki uveljavlja ugovor vesti, vojaški rok služi ali opravi civilno službo kot nadomestilo vojaškemu roku. Tako sodelovanje pri obrambi države je splošno in ga nihče, ki je za obrambo sposoben, ne more biti oproščen, tudi če je uveljavljal ugovor vesti. Da je tako, je razvidno tudi iz določbe 5. odstavka 46. člena ZVojD, ki predpisuje, da se državljan, ki odkloni opravljanje civilne službe ali služenja vojaškega roka brez orožja ali se temu očitno izmika, obravnava kot vojaški obveznik, ki odklanja ali se izmika služenju vojaškega roka.

EKČP v 9. členu omogoča posamezniku, da ravna v skladu s svojo vestjo (vsak ima pravico do svobode misli, vesti in vere), vendar konvencija izrecno ne navaja pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti, zato je ni mogoče šteti kot pravico po tej konvenciji. Takšno stališče je zavzela tudi Evropska komisija za človekove pravice, ki je, kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, zavrnila več zahtevkov z obrazložitvijo, da obvezno služenje vojaške dolžnosti samo po sebi ni v nasprotju z 9. členom EKČP. Po stališču komisije ugovor vesti zoper vojaško dolžnost sicer sodi na področje 9. člena, vendar pa pravica do ugovora vesti s to odločbo ni zagotovljena. To izhaja iz b točke 3. odstavka 4. člena EKČP, po katerem pojem prisilnega ali obveznega dela ne vključuje službe, ki jo zahtevajo namesto obveznega služenja vojske v državah, v katerih je ugovor vesti dopusten. Ne glede na nekatera nasprotna stališča (Priporočilo odbora ministrov, sprejeto leta 1987), po mnenju komisije omenjena določba o prisilnem ali obveznem delu ne zahteva od držav članic, da uvedejo nadomestno civilno služenje, kot tudi ne zahteva od njih, da priznajo ugovor vesti ali izvzamejo osebe, ki se na ta ugovor sklicujejo iz drugih oblik služenja za enakovredno časovno obdobje. Ta problematika je v različnih državah članicah Sveta Evrope različno urejena. Le redke so države, ki so pravico do ugovora vesti vojaške dolžnosti vključile v Ustavo, večina je ta vprašanja uredila v zakonih, v nekaterih državah članicah Sveta Evrope pa te pravice sploh ne priznavajo.

Zato je treba pritrditi stališču v izpodbijani pravnomočni sodbi, da dejstvo, da je bil obsojeni A.V. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 214. člena KZJ, ker se ni odzval poklicu v vojsko zaradi verskega prepričanja, ne pomeni, da je bil kazenski zakon uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Po 1. odstavku 560. člena ZKP se sme zoper sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za območje Republike Slovenije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, v roku, predpisanem v 559. členu iste zakonske določbe, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni. V ZPKri, ki je bil sprejet že po uveljavitvi ZKP, pa je predpisana tudi zahteva za revizijo kot izredno pravno sredstvo, ki jo je mogoče vložiti pod pogoji iz 22. člena ZPKri. Glede na naravo teh pravnih sredstev je očitno, da z zahtevo za revizijo ni mogoče uveljavljati kršitev zakona, ki so po 1. odstavku 420. člena ZKP podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, marveč je dopustna samo v tistih primerih, ko je bila določena oseba obsojena v skladu s takratno kazensko zakonodajo, vendar na podlagi kazenskega materialnega zakona, ki je bil zaradi političnih, razrednih ali ideoloških razlogov zlorabljen oziroma uporabljen v nasprotju z načeli in pravili pravne države. V 1. točki 1. odstavka 22. člena ZPKri zakon našteva konkretna kazniva dejanja in postavlja domnevo (presumptio iuris et de iure), da gre v teh primerih za navedeno nedopustno uporabo zakona.

Z navedbami v zahtevi, da je bil sam potek postopka, ki je pripeljal do obsodbe, popolnoma nezakonit in da je bil postopek izpeljan vse prej kot v skladu EKČP, zagovornica na zelo splošni ravni, na kateri njenih trditev sploh ni mogoče preizkusiti, zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Uveljavljanih kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in po 17. členu ZKP zagovornica v zahtevi pobliže sploh ni obrazložila, zato utemeljenosti tudi teh njenih navedb sploh ni mogoče preizkusiti.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo pritrjuje stališču obsojenčeve zagovornice, da je bil A.V. dvakrat obsojen za isto kaznivo dejanje ter da je bilo zato kršeno načelo ne bis in idem. Ne le, da vložnica v zahtevi sploh pobliže ne obrazloži svoje trditve, ki jo je mogoče razlagati kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ampak te kršitve z zahtevo za revizijo ni mogoče uveljavljati. Pač pa lahko obsojenec presodi, ali bo na tej podlagi podal pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu za vložitev morebitne zahteve za varstvo zakonitosti.

Drži, kar zatrjuje vložnica, da je ustanavljanje vojaških sodišč in tudi izrekanje kazenskih sankcij pred njimi v mirnodobnem času nezdružljivo s 126. členom Ustave. Vendar je tudi glede tega vprašanja potrebno izhajati iz takratne ustavne ureditve. Gotovo a priori ni mogoče trditi, da so vse sodbe, ki so jih izrekla vojaška sodišča, samo zaradi tega dejstva nezakonite, saj bi v nasprotnem zakonodajalec sprejel tako ureditev, ki bi na tej podlagi narekovala razveljavitev vseh teh pravnomočnih odločb. Take poti pa ni ubral, pač pa je natančno določil, na katerih primerih in pod kakšnimi pogoji je mogoče te pravnomočne sodbe izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi. Sicer pa nekatere države članice Sveta Evrope imajo vojaška sodišča, ki vojaškim osebam sodijo tudi v mirnodobnem času. Obsojenec je imel glede na takratno zakonodajo, potem ko je dobil poziv za služenje vojaškega roka, namreč lastnost vojaške osebe.

Vrhovno sodišče je že večkrat zapisalo, da se pogoji za pridobitev statusa političnega zapornika ne prekrivajo v celoti s pogoji za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, saj gre za vsebinsko različna postopka, z različnimi predpostavkami in posledicami. Zato zgolj iz dejstva, da je bil obsojencu s sklepom komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic z dne 14.12.1998 v zvezi s pravnomočno sodbo, izpodbijano z zahtevo za revizijo, priznan status političnega zapornika, še ni mogoče sklepati, da je obsojenčeva zahteva za revizijo utemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega A.V. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.