Jedro

Sodišče je pri odločanju vezano na dejansko stanje disciplinskega postopka, pri čemer lahko sicer samo odloči o odgovornosti delavca, izvaja dokaze in tudi spremeni pravno kvalifikacijo, prav tako lahko izreče drugačen disciplinski ukrep, ne more in ne sme pa širiti obsega očitanih kršitev in odločati o njih, še posebno ne, če bi bilo to v škodo delavca, ki uveljavlja sodno varstvo. S tem bi sodišče kršilo določbo drugega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Zato sodišče pri odločanju tudi ni smelo upoštevati dejstev, ki so sicer bila ugotovljena v sodnem postopku in na katera sedaj opozarja revizija, ker ta dejstva niso bila predmet disciplinskega postopka pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnice, razveljavilo odločitvi organov tožene stranke z dne 7.7.1992 in 31.7.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnice, ugotovilo, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, in da jo je zato tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in jo razporediti na delovno mesto, primerno njeni strokovni izobrazbi in izkušnjam, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji plačati prikrajšanje pri plači skupaj s prispevki in z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v 8. dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišči pri odločanju nista upoštevali tudi zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, iz katere so razvidne tudi kršitve delovnih obveznosti, ki jih v izreku sklepa disciplinske komisije sicer ni, so pa razvidne iz obrazložitve. Tožničino ravnanje je bilo tako, da je iz njega bilo zaključevati, da dovoljuje zamenjavo blaga dobrim strankam. Zato ni mogoče obravnavati samo, kaj se je dogajalo dne 28.5.1992, kot sta to storili nižji sodišči, ampak je treba njeno odgovornost presojati širše. To še posebej zato, ker je postopek pred sodiščem šteti kot nadaljevanje disciplinskega postopka. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane.

Revizija ne zatrjuje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija ni utemeljena zaradi zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, zaključuje, da tožnica ne more biti odgovorna za tiste hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so ji bile očitane v disciplinskem postopku. Tožnica naj bi namreč dovolila in dopustila, da je njena namestnica dne 28.5.1992 v popoldanskem delovnem času zamenjala razne alkoholne pijače za cigarete znamke Lord. S tem naj bi storila hujšo kršitev delovne obveznosti po 7. točki (zloraba položaja in prekoračitev pooblastila) in 28. točki (vsaka kršitev delovnih obveznosti iz delovnih razmerij, ki istočasno predstavlja kaznivo dejanje ali gospodarski prestopek ali prekršek) v zvezi s 1. točko (neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti) 30. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti (v nadaljevanju: pravilnik) tožene stranke. Za te očitane kršitve pa tožnica, zaradi ugotovitve, da je bila spornega dne odsotna in da jo je kot poslovodkinja nadomeščala namestnica z vsemi pravicami in obveznostmi in da je prav namestnica izvršila zamenjavo blaga, ne more biti odgovorna. V sporu pred sodiščem je tožena stranka sicer skušala širiti odgovornost tožnice tudi preko datuma 28.5.1992, okoli katerega se je vodil disciplinski postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti tožnice, vendar kot je to že pravilno poudarilo sodišče v izpodbijani sodbi, je sodišče pri odločanju vezano na dejansko stanje disciplinskega postopka, pri čemer lahko sicer samo odloči o odgovornosti delavca, izvaja dokaze in tudi spremeni pravno kvalifikacijo, prav tako lahko izreče drugačen disciplinski ukrep, ne more in ne sme pa širiti obsega očitanih kršitev in odločati o njih, še posebno ne, če bi bilo to v škodo delavca, ki uveljavlja sodno varstvo. S tem bi sodišče kršilo določbo drugega odstavka 24. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Zato sodišče pri odločanju tudi ni smelo upoštevati dejstev, ki so sicer bila ugotovljena v sodnem postopku in na katera sedaj opozarja revizija, ker ta dejstva niso bila predmet disciplinskega postopka pri toženi stranki. Postopek pred sodiščem tudi ni nadaljevanje disciplinskega postopka, kot to zmotno navaja tožena stranka, saj sodišče, kot je že bilo poudarjeno, po dokončnosti odločitve v disciplinskem postopku, na zahtevo delavca preizkuša pravilnost in zakonitost te odločitve, vendar samo v obsegu obravnavanih kršitev.

Revizijsko sodišče sklepa, da je bila ugoditev tožničinemu zahtevku materialnopravno pravilna, zato je revizijo v skladu z določbo 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).