Jedro

Ker je bil obsojenec na glavni obravnavi poučen o pravici do zagovornika, vendar je izjavil, da se bo branil sam, razlogi za obvezno obrambo pa niso bili podani (70. člen ZKP), njegova pravica do formalne obrambe (12. člen ZKP) ni bila kršena.

Izrek

Zahteva obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je M.Š. (obsojenca) z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 50.000,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je obtoženčevo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter mu naložilo plačilo povprečnine 50.000,00 SIT kot strošek pritožbenega postopka.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil dne 5.8.2002 zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka in "zahteval, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi ter da se osebe, ki so s krivim pričanjem in napačnim prikazovanjem dejstev pripomogle k taki sodbi, preganjajo po uradni dolžnosti". Dne 27.3.2003 je vložil še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri opozarja, da so v spisu uradni zaznamki iz predkazenskega postopka, ki bi morali biti izločeni in s tem v zvezi uveljavlja "bistveno kršitev kazenskega postopka", sklicujoč se pri tem na odločbo ustavnega sodišča U-I-92/96-27 z dne 21.3.2002. Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti z dne 27.3.2003, v kateri obsojenec uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 5.8.2002 ni skliceval, je bila vložena po preteku trimesečnega zakonskega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (3. odstavek 421. člena ZKP), zaradi česar jo vrhovno sodišče kot prepozne ni obravnavalo.

Vrhovni državni tožilec M.V. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev, ker obsojenec zatrjevanih kršitev zakona ne utemelji, pač pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, le zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavlja vse možne zakonske razloge za izpodbijanje pravnomočne sodbe. Vendar pa obrazložitev zahteve takšnemu uvodu ne sledi, saj obsojenec kršitev zakona, na katere se sklicuje, ne utemelji, ampak izraža zgolj nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. V obrazložitvi zahteve v veliki meri ponavlja svoje pritožbene navedbe, ki so bile kot neutemeljene zavrnjene že v pritožbenem postopku. Med drugim navaja, da ne obstoji niti en dokaz, da si je karkoli prisvojil. Dvomi, da so bili trije neoznačeni kontrolni trakovi res zaseženi med hišno preiskavo, zato bi po njegovem mnenju sodišče moralo preveriti njihovo verodostojnost in ali jih je kdo podtaknil. Trdi, da se sodišče ni spustilo v dokazovanje, ali je bil denar res odtujen. Graja dolgotrajnost kazenskega postopka, saj je bil prvič zaslišan šele štiri leta po izvedbi hišne preiskave, zaradi česar naj bi mu bilo onemogočeno dokazovanje. Nezakonitost postopka vidi tudi v neutemeljeni zavrnitvi "prošnje za pridobitev listin", ki se hranijo v knjigovodstvu podjetja in s katerimi bi bilo mogoče ugotoviti, kako je potekalo poslovanje. "Zakonitost" pa odreka tudi prisojenemu premoženjskopravnemu zahtevku, ker je bil prvič postavljen šele v kazenskem postopku in ne prej. Obsojenec s takšnimi navedbami izpodbija ugotovitev odločilnih in drugih dejstev ter dokazno presojo nižjih sodišč, torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga, kot je že bilo omenjeno, s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

Vložnik zahteve tudi trdi, da je "celotni postopek na glavni obravnavi potekal v popolni neenakopravnosti strank", ker je bil med kazenskim postopkom brez zagovornika, s čimer naj bi bilo kršeno "eno od temeljnih načel kazenskega zakona".

Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec v preiskavi imel zagovornika, odvetnika dr. M.G., ki mu je med preiskavo pooblastilo odpovedal, drugega zagovornika pa si ni izbral. Obsojenec je bil na glavni obravnavi poučen o pravici do zagovornika, vendar je izjavil, da se bo branil sam. Tako se pokaže, da je bila obsojencu v zadevi, kjer niso bili podani razlogi za obvezno obrambo (70. člen ZKP), zagotovljena ob popolni enakopravnosti tudi pravica do formalne obrambe (člen 12 ZKP), vendar se je obsojenec strokovni pomoči odvetnika odrekel, kar je tudi njegova pravica. Zato vložniku zahteve tudi v tem delu ni bilo mogoče pritrditi.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev ni podana oziroma ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.