Jedro

Vprašanje ali bremenijo stroški vzdrževanja zapornic in polzapornice na nivojskih prehodih ceste in železnice upravljalca javne železniške infrastrukture ali bremenijo upravljalca ceste je urejena v 29. čl. Zakona o varnosti v železniškem prometu.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izreku v 1. in 3. tč. s p r e m e n i tako da se sklep o izvršbi z dne 03.06.2003 r a z v e l j a v i tudi glede glavnice v znesku 10.287.563,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.05.2003 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 131.820,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.06.2003 dalje do plačila in se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka nastale do dneva izdaje prvostopne sodbe v znesku 148.773,00 SIT (620,82 EUR) v 15 dneh.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v delu, izpodbijanem po tožeči stranki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 516,37 EUR v 15- dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod tč. 1.) obdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne 03.06.2003 za glavnico v znesku 10.287.563,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.05.2003 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 131.820,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.06.2003 dalje do plačila; pod tč. 2.) sklep o izvršbi v 1.tč. izreka razveljavilo za znesek 431.816,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.05.2003 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo; pod tč. 3.) pa odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 577.408,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki po svojih pooblaščencih.

Tožeča stranka se pritožuje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in sklep o izvršbi razveljavilo. Tožena stranka pa se pritožuje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi in glede izreka o pravdnih stroških.

Tožeča stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremeni tako, da obdrži v veljavi sklep o izvršbi tudi za znesek 431.816,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.05.2003 dalje do plačila ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi obrestmi. Opozarja, da sodišče prve stopnje posebnih razlogov za zavrnitev zahtevka sploh ni navedlo. Ker pa samo ugotavlja, da je terjatev zapadla od vložitve zahtevka, bi moralo ob upoštevanju takega materialnopravnega stališča tožeči stranki priznati obresti obračunane od dneva zapadlosti obeh računov. Tožeča stranka je zamudne obresti do vložitve predloga obračunala po zakonito predpisani obrestni meri zamudnih obresti, temu obračunu pa tožena stranka niti ni ugovarjala. Zato sodišče ni imelo pravne podlaga za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in tudi predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da je po 28.čl. Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZP) nivojski prehod sestavni del železniške proge in da predstavlja cestišče tudi širina treh metrov od osi skrajnih tirov. Upravljalec javne železniške infrastrukture pa je dolžan vzdrževati nivojski prehod. Na podlagi navedenega bi bilo potrebno zaključiti, da ima zakonsko dolžnost zagotavljati varen železniški in cestni promet na nivojskem prehodu upravljalec javne železniške infrastrukture in ne upravljalec cest. Ker je z zakonom natančno opredeljeno fizično področje nivojskega prehoda, bi bilo potrebno najprej ugotoviti, ali so zapornice v okviru nivojskega prehoda ali pa so zunaj tega območja. Tega sodišče ni storilo, zato je podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi s primerjavo določb 28.čl. ZVZP in določbe 13.čl. Zakona o cestah (ZJC) je mogoče priti do zaključka, da cestišče v obsegu prečkanja železniške proge ne moremo šteti za javno cesto, pač pa za del železniške proge. Tudi zgolj na podlagi 2.čl. Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah ni mogoče sklepati, da so vse zapornice sestavni del javne ceste. 7. alineja 10.čl. Zakona o železniškem prometu namreč daje drugačen odgovor, to je, da zapornice na nivojskih križanjih cest in železnice predstavljajo del javne železniške infrastrukture in ne del javne ceste. Zato je sklepanje sodišča prve stopnje, da spadajo zapornice v cestno signalizacijo napačno. Sicer pa tudi 1.odst. 29.čl. ZVZP ne govori o prometni opremi pač pa zgolj in samo o signalizaciji. To določilo pa je v celoti kompatibilno s 7.alinejo 1.odst. 10.čl. Zakona o železniškem prometu. Prav 29.čl. ZVZP pa je razmejil med vzdrževanjem progovne signalizacije in cestno-prometno signalizacijo. Če bi zakonodajalec želel tudi stroške vzdrževanja opreme prevaliti na upravljalca cest, bi to opredelil v 2.odst. 29.čl. ZVZP. Direkcija RS za železniški promet je sicer potrdila cenik stroškov vzdrževanja naprav in zavarovanja nivojskih prehodov ne glede na to pa se postavlja vprašanje, ali obstoji pravna podlaga, da organ v sestavi ministrstva, pristojen za železniško infrastrukturo določa cene storitev, ki gredo v breme upravljalca cest. Cenik ne predstavlja podzakonskega ali drugega akta, ki bi kakorkoli zavezoval druge subjekte. Zato tudi potrditev notranjega cenika s strani pristojnega organa za železniški promet nima pravnih učinkov na tretje osebe. Ob vsem navedenem pa je tudi višina terjatve tožeče stranke sporna, saj ta ni navajala in niti dokazala pravne podlage na podlagi katere bi cenik obvezoval tožečo stranko. Tudi sodišče pa ni navedlo pravne podlage, ki bi utemeljevalo uporabo spornega cenika. Vtoževana računa pa tudi nimata ustrezne specifikacije, kar pomeni, da jih niti ni mogoče preveriti po višini. Zato pa tudi sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru pa tudi ne gre za verzijski zahtevek tožeče stranke. Zato je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi materialnega prava se pokaže, da ne obstoji pravna podlaga, po kateri bi stroški vzdrževanja zapornic bremenili upravljalca cest. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke: Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem tožene stranke, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje v delu, v katerem je odločilo, da ostane izdani sklep o izvršbi v veljavi nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo določbe postopka, je pa po mnenju pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi utemeljuje svojo terjatev na trditvi, da njen zahtevek predstavlja povračilo stroškov, ki so ji nastali zaradi vzdrževanja cestno prometne signalizacije in naprav za zagotovitev varnosti v cestnem prometu v letih 2001 in 2002, ki ga je opravljala na območju tožene stranke. Pravna podlaga za njen zahtevek pa je v določilih 29.čl. Zakona o varnosti železniškega prometa, po katerih je dolžan cestno prometno signalizacijo na nivojskem prehodu, ki opozarja udeležence cestnega prometa na ta prehod postaviti in vzdrževati upravljalec ceste, kar pa je v konkretnih primerih tožena stranka. Konkretno pa se vtoževani znesek nanaša na stroške vzdrževanja zapornic in polzapornic, ko so nastali v letih 2001 in 2002. Ker pa zapornice po določilih 39.tč.14.čl. Zakona o javnih cestah (ZJC) spadajo med prometno opremo, sredstva in naprave, glede na določilo 1.odst.13.čl. ZJC njihovo vzdrževanje bremeni upravljalca ceste.

Ključno vprašanje te zadeve je namreč vprašanje ali bremenijo stroški vzdrževanja zapornic in polzapornice na nivojskih prehodih ceste in železnice upravljalca javne železniške infrastrukture ali bremenijo upravljalca ceste, kar bi bila v konkretnem primeru tožena stranka. Razmejitev obveznosti pri vzdrževanju, obnovi in rekonstrukciji nivojskih prehodov je urejena v 29. čl. Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZP, Ur.l. 85/2000), po katerem bremenijo stroški v zvezi z vzdrževanjem, obnovo ali rekonstrukcijo nivojskih prehodov in progovne signalizacije lastnika javne železniške infrastrukture (1.odst. 29.čl.), le cestno prometno signalizacijo na nivojskem prehodu, ki opozarja udeležence cestnega prometa na ta prehod postavlja in vzdržuje upravljalec ceste (2.odst.29.čl.). Bistvenega pomena je torej odgovor na vprašanje ali zapornice in polzapornice na nivojskih prehodih predstavljajo cestno prometno signalizacijo, ki opozarja udeležence cestnega prometa na ta prehod. Da zapornice in polzapornice ne predstavljajo cestno prometne signalizacije pač pa kvečjemu (in še to zgolj tiste, ki so opredeljen v 84. in 85.čl. Pravilnika) pomenijo prometno opremo, je razvidno iz določil 3.tč.2.čl. Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (v nadaljevanju: Pravilnik, Ur.l. RS št.46/2000).Prometno signalizacijo pa po določilih 2.čl. Pravilnika predstavljajo prometni znaki (1.tč.) in turistična in druga obvestilna signalizacija (2.tč.). Nenazadnje pa tudi namen zapornic ni v opozarjanju pač pa je njihov pomen v tem, da preprečujejo (zapirajo, 56.čl. Pravilnika) promet. Zapornice in polzapornice na nivojskih prehodih pa so bile že po Zakonu o železniškem prometu (ZZelP, Ur.l. 92/1999 s spremembami) del železniške infrastrukture, kot je bilo to opredeljeno v 7.alineji 10.čl. navedenega zakona. Ker je namen zapornic in polzapornic zavarovanje nivojskih prehodov (in ne opozarjanje nanje) jih je namreč brez pomislekov mogoče uvrstiti med signalnovarnostne naprave na nivojskih križanjih. Končno pa te zapornice in polzapornice dejansko predpisuje in opredeljuje kje in kdaj morajo biti postavljene 25.čl. ZVZP, kar tudi nakazuje, da spadajo med železniško infrastrukturo. Ker pa je za vzdrževanje javne železniške infrastrukture dolžan poskrbeti tožnik sam, ne pa tožena stranka kot upravljalec ceste, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v še nezavrnjenem delu zavrnilo.

V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka pa je spremenilo tudi izrek o pravdnih stroških, tako da je sedaj tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki tako stroške nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi pritožbene stroške toženi stranki. V tem okviru je toženi stranki priznalo stroške kot jih je predlagala v stroškovniku z dne 16.05.2005 ter uveljavljene stroške pritožbenega postopka v višini 1125 točk, povečanih za 20% DDV, ne pa tudi takse za pritožbo, saj je plačila te takse tožena stranka oproščena po 11.čl. ZST.

Glede pritožbe tožeče stranke: Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeči stranki zahtevek ne gre niti po temelju, zaradi česar ga je zavrnilo v celoti, tudi ni utemeljen v tistem delu, v katerem je bil že zavrnjen in glede katerega se tožeča stranka pritožuje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.