Jedro

Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji) samo, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave. V primeru, kadar stranka glavno obravnavo izrecno zahteva, jo mora torej sodišče prve stopnje opraviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1439/98-8 z dne 13.5.1999 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.6.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave B. z dne 7.4.1993, s katero je bila tožnici ugotovljena davčna osnova v višini 3.227.156,00 SIT in odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti (športno-kovinska galenterija in gostinstvo) v višini 1.048.754,00 SIT za leto 1991. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 96. in 97. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP). Po določbi 96. člena ZDvaP pravica do odmere davka zastara v 5 letih po poteku leta, v katerem je bilo treba davek odmeriti. Tek zastaranja pravice do odmere davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen odmera davka in je dano v vednost zavezancu. Po določbi 4. odstavka 97. člena istega zakona začne pri vsaki ustavitvi teka zastaranja znova teči zastaralni rok. Zakon o dohodnini (ZDoh), ki je veljal v letu, za katerega se odmerja sporni davek od dohodkov iz dejavnosti, je z določbami 112. in 113. člena povsem enako urejal vprašanje zastaranja pravice do odmere dohodnine in davkov po navedenem zakonu. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ izdal odločbo, s katero je tožnici od dohodkov, doseženih z opravljeno dejavnostjo, za leto 1991 odmeril davek od dejavnosti dne 7.4.1993, odločba pa je bila zavezanki vročena dne 19.4.1993. Z vročitvijo odločbe zavezanki je bil ustavljen tudi tek zastaranja pravice do odmere davka. Ker je bil med tožnico kot zavezanko in F. d.o.o. (katere soustanovitelj je tudi M.R.) opravljen promet ter je nastalo dolžniško - upniško razmerje za dobavo blaga v skupnem znesku 5.530.916,00 SIT, je tudi po presoji sodišča prve stopnje glede na določbo 2. odstavka 70. člena Zakona o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89, 61/90, ZR) utemeljeno povečanje prihodkov davčne zavezanke za navedeni znesek. Za navedeno dobavo blaga davčna zavezanka ni izstavila računov in ni knjižila prihodka v poslovne knjige, čeprav je bila, skladno z določbo 36. člena ZDoh in skladno z določbo 5. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig, to dolžna storiti. Iz upravnih spisov nadalje izhaja, da so bili iz odhodkov odmernega leta 1991 izločeni stroški surovin v znesku 3.150.000,00 SIT, saj po oceni upravnega organa prve stopnje in tožene stranke niso temeljili na verodostojni knjigovodski listini. Kot izhaja iz ugotovitev Urada kriminalistične službe UNZ K., z dne 9.3.1993 je zaključnico - dostavnico z dne 16.9.1991 in račun z dne 23.9.1991, izdan na podlagi navedene dobavnice podjetja D. iz B.L., brez naziva kupca, lastnoročno izpisala A.N., zaposlena pri podjetju F. d.o.o., B. in ne podjetje, pri katerem naj bi davčna zavezanka nabavila vreče. Tožbeni ugovor glede popisa materiala in konsignacijskih dobavnic s specifikacijo, ki jih je tožnica priložila šele v upravnem sporu, je novota po 3. odstavku 14. člena ZUS.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi tožbi tožnice, podrejeno pa, da s sklepom izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno postopanje in odločanje. Navaja, da je postopek v tej zadevi zastaral. Sklicuje se na svoje tožbene navedbe in predlaga, da se le-te štejejo za pritožbene navedbe. Meni, da je ravnala prav, da je poslovni dogodek knjižila v skladu z listinami, zato ji je treba nujno priznati strošek v višini 3.150.000 SIT in revidirati prvostopenjsko odločbo o odmeri davka od opravljene dejavnosti. Neutemeljeno je sklicevanje izpodbijane sodbe na podatke in ugotovitve Urada kriminalistične službe tedanje UNZ K., saj se na te podatke ne more opirati sodna odločba, kazenski postopek pa zoper tožnico ni stekel, niti ne obstaja obsodilna sodba v smeri kakršnekoli kršitve kazenskega zakonika. Listine, ki jih je sodišče označilo kot novoto, je predložila že v upravnem postopku, v upravnem sporu pa jih je predložila le iz previdnosti, zato niso novota.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče glede na določbe 96. in 97. člena ZDavP zavrača pritožbeni ugovor, da je pravica do odmere v obravnavani zadevi zastarala. Kot izhaja iz predloženih spisov je upravni organ prve stopnje tožnici izdal odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1991 dne 7.4.1993, odločba pa je bila zavezanki vročena dne 19.4.1993. Z vročitvijo odločbe zavezanki je bil ustavljen tudi tek zastaranja pravice do odmere davka. To pa je v izpodbijani sodbi tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Tožnica pa ima prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodbe na dokumente UNZ. Dokumenti, ki jih ustvari policija v okviru pristojnosti odkrivanja kaznivih dejanj in izkazujejo okoliščine na stopnji suma, ne morejo biti uporabljeni v upravnem postopku kot dokaz, saj ne morejo izkazovati gotovosti oziroma resničnega stanja stvari, kot to zahteva načelo materialne resnice (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86).

Pritožbenega ugovora, da je tožnica že v upravnem postopku in ne šele v upravnem sporu dostavila listine, s katerimi dokazuje resničnost svojih navedb o nepravilno ugotovljeni davčni osnovi za odmero davka pa pritožbeno sodišče ne more presoditi, saj se te listine med predloženimi upravnimi spisi ne nahajajo. Tožnica je med drugim uveljavljala že v tožbi razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zahtevala, da sodišče prve stopnje odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje ni sledilo njenemu predlogu, naj odloči na glavni obravnavi, temveč je odločitev sprejelo na seji. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni niti navedlo, zakaj glavne obravnave ni opravilo. Načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi, izhaja iz 1. odstavka 50. člena ZUS. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji) samo, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevale glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS). V primeru, kadar stranka glavno obravnavo izrecno zahteva, jo mora torej sodišče prve stopnje opraviti. S tem, ko je sodišče v obravnavani zadevi odločalo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preveriti vse nejasnosti glede višine davčne osnove kot podlage za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1991, na katere opozarja tožnica v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.