Jedro

Tožnica s sklicevanjem na obstoj skupne lastnine na podedovanih nepremičninah ne more uspešno uveljavljati izjeme po tretjem odstavku 14. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožba zoper I. točko izreka odločbe Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 97/2016 z dne 27. 6. 2016 se zavrže. II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) pri Okrožnem sodišču v Kranju je tožnici z izpodbijano odločbo odobril redno brezplačno pravno pomoč od 3. 2. 2016 do 11. 2. 2016, v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje zaradi vložitve tožbe na ugotovitev in delitev skupnega premoženja zakoncev, tožbe na povračilo stroškov ter tožbe na izselitev in izpraznitev stanovanjske hiše, vse v zvezi z nepremičninama parc. št. 224/4 in 222/7 k. o. ..., in določil odvetnika (I. točka izreka); zavrnil prošnjo tožnice za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na drugi stopnji (II. točka izreka); odločil, da tožnici z dnem 11. 2. 2016 preneha upravičenost do redne brezplačne pravne pomoči v obliki, kakor izhaja iz I. točke izreka odločbe, in da se s tem dnem razreši za brezplačno pravno pomoč določenega odvetnika (III. točka izreka); odločil, da stroški postopka niso nastali (IV. točka izreka). V obrazložitvi glede ugodilnega dela navaja, da tožnica izpolnjuje tako materialni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči, to je dohodkovni in premoženjski cenzus, kot tudi vsebinski kriterij po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Glede zavrnilnega dela odločbe pa navaja, da je dne 22. 3. 2016 sodišče prejelo obvestilo tožničinih pooblaščencev o tem, da je tožnica po dnevu vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč pridobila novo premoženje. Na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju D 600/2015 z dne 11. 2. 2016 je postala lastnica nepremičnin parc. št. 222/5 in 222/3 k. o. ..., obeh do deleža 2/5. Vrednost solastnega deleža tožnice na tem premoženju je 47.004,00 EUR, zaradi česar tožnica presega zakonsko določen premoženjski cenzus in ji pravica do odobrene brezplačne pravne pomoči z dnem 11. 2. 2016 preneha.

2. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da organ za BPP pri ugotavljanju njenega materialnega položaja, upoštevaje tretji odstavek 14. člena ZBPP, ne bi smel šteti, da je že z dnem izdaje sklepa o dedovanju dejansko lahko razpolagala s podedovanim premoženjem. Po 132. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, vendar pa po prvem odstavku 145. člena ZD do delitve dediči upravljajo in razpolagajo s stvarjo skupno. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v prvem in drugem odstavku 72. člena glede skupne lastnine določa, da ima lahko več oseb skupno lastnino (skupni lastniki), kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni, ter da skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Torej do dneva, dokler v zemljiško knjigo nista bila vknjižena idealna deleža vsake od dedinj (njen do 2/5 in delež sodedinje do 3/5), s premoženjem dejansko ni mogla samostojno razpolagati. Vpis njenega solastnega deleža je začel učinkovati šele 18. 3. 2016, kar pomeni, da dejansko ni mogla razpolagati s svojim premoženjem vsaj do dne 18. 3. 2016, temveč sta imeli s sodedinjo po pokojni A.A. do tega dne skupno lastništvo. Izkazani so torej upravičeni razlogi za obstoj omejitve razpolaganja s premoženjem in tega tožnica ni zakrivila po lastni volji. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi in naloži toženki povračilo njenih stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Po pozivu sodišča skladno z 38. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je toženka dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, in odgovorila na tožbo. Navaja, da vztraja pri svojih navedbah in argumentih za izdajo izpodbijane odločbe. Po določbi prvega odstavka 41. člena ZBPP mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči pogoje za njeno odobritev izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena. Tožnica je 11. 2. 2016 pridobila premoženje, ki presega premoženjski cenzus, zato s tem dnem ni več izpolnjevala finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Skladno z 41. členom SPZ in 132. členom ZD se pri dedovanju pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti. Obstoj skupne lastnine ne pomeni, da s tako stvarjo skupni lastnik ne more razpolagati – razpolaganje je mogoče s soglasjem vseh dedičev. Poudarja, da zapuščina preide na dediče samodejno. Vpis v zemljiško knjigo je zgolj deklaratoren in pravnomočen sklep o dedovanju za tožnico predstavlja le deklaratorni naslov za vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tožnica je od trenutka uvedbe dedovanja, najmanj pa od trenutka, ko se je priglasila k dedovanju, vedela, da bo podedovala določeno premoženje. Z obsegom zapuščine je bila seznanjena najkasneje 11. 2. 2016 na naroku za zapuščinsko obravnavo. Na tem premoženju je imela najkasneje od tega trenutka dalje tudi pričakovano solastninsko pravico. Od 11. 2. 2016 tožnica razpolaga z veljavnim pravnim naslovom, ki ji omogoča prenos lastninske pravice.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi nasprotuje stališčem toženke iz odgovora na tožbo. Dodatno izpostavlja, da je do dneva vpisa idealnih deležev pri podedovanih nepremičninah na njih obstajala skupna lastnina, ki izključuje možnost dejanskega (samostojnega) razpolaganja. Ne drži, da skupna lastnina ni ovira za dejansko razpolaganje s premoženjem. Dejansko razpolaganje namreč pomeni, da, v kolikor bi se odločila odsvojiti ali obremeniti podedovani nepremičnini, bi to lahko storila samostojno, brez soglasja vseh dedičev oziroma skupnih lastnikov in brez postavitve upravitelja; to pa je bilo izpolnjeno najprej z dnem 18. 3. 2016. Navedbe toženke o zunajknjižni pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah so neupoštevne. Če bi držalo pravno naziranje toženke, že z dnevom smrti zapustnice A.A., to je s 15. 7. 2015, ne bi več izpolnjevala pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kar pa glede na tretji odstavek 14. člena ZBPP ne more držati.

K I. točki izreka

5. Tožba zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe ni dovoljena.

6. Skladno s (v slovenskem pravnem redu) prevladujočo koncepcijo subjektivnega upravnega spora je ta dopusten zoper tiste dokončne posamične akte in dejanja, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj (157. člen Ustave RS, prvi in drugi odstavek 2. člena ter prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Iz tega tudi izhaja, da mora tožnik, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, če ni izjemoma izrecno predpisano drugače, ves čas sodnega postopka izkazovati pravni interes za vloženo tožbo, to je pravovarstveno potrebo, izhajajočo iz tega, da bi ugoditev njegovemu tožbenemu predlogu zanj pomenila pravno korist, ki je sicer ne bi mogel doseči. 7. V tožbi tožnica izpodbija odločbo organa za BPP v celoti tako, da predlaga njeno odpravo, torej v ugodilnem in zavrnilnem delu, kar izrecno izhaja iz tožbenega predloga. Vendar ker je organ za BPP v I. točki izreka izpodbijane odločbe tožnici odobril zahtevano brezplačno pravno pomoč in določil odvetnika od 3. 2. 2016 do 11. 2. 2016, je očitno (upoštevaje še, da tožnica v tožbi ne trdi drugače), da izpodbijana odločba v tem delu ne posega v nobeno njeno pravico ali neposredno, na zakon oprto osebno korist – pač pa ji, ravno nasprotno, pravico do brezplačne pravne pomoči v navedenem obsegu daje. Zato je moralo sodišče tožbo zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe, brez meritorne obravnave tožbe v tem delu, s sklepom zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Gre za procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

8. V preostalem delu, to je zoper II. do IV. točko izreka izpodbijane odločbe, tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je (najprej) sporna odločitev organa za BPP (v III. točki izreka izpodbijane odločbe), da tožnici, ker je na podlagi sklepa o dedovanju z dne 11. 2. 2016 pridobila premoženje, zaradi preseganja premoženjskega cenzusa iz naslova podedovanega premoženja - in sicer nepremičnin parc. št. 222/5 in 222/3, obe k. o. ..., do 2/5 - z dnem 11. 2. 2016 preneha upravičenost do redne brezplačne pravne pomoči. 10. Takšno odločitev je organ za BPP oprl na določbo tretjega odstavka 14. člena ZBPP, po kateri se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

11. Tožnica ugovarja (sklicujoč se na določbe 132. člena ZD in prvega odstavka 145. člena istega zakona, prvega in drugega odstavka 72. člena SPZ ter 7. člena Zakona o zemljiški knjigi), da do 18. 3. 2016, to je do dneva vknjižbe idealnih deležev v zemljiško knjigo – njenega do 2/5 in deleža sodedinje do 3/5, z nepremičninama parc. št. 222/5 in 222/3 dejansko ni mogla (samostojno) razpolagati. Glede na tretji odstavek 14. člena ZBPP naj bi zato organ za BPP po njenem mnenju to premoženje napačno upošteval v okviru izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Kot razlog za oviro pri dejanskem razpolaganju v obdobju do 18. 3. 2016 tožnica navaja, da je šele tega dne začel učinkovati vpis njenega solastnega deleža na nepremičninah v zemljiški knjigi, vse do tedaj pa je bila na premoženju vzpostavljena skupna lastnina.

12. Po presoji sodišča so tožničini ugovori neutemeljeni. Sodišče sodi, da tožnica s sklicevanjem na obstoj skupne lastnine na podedovanih nepremičninah ne more uspešno uveljavljati izjeme po tretjem odstavku 14. člena ZBPP.

13. Razlog, zaradi katerega je (najprej) treba pritrditi odločitvi organa za BPP, temelji na okoliščini, razvidni iz sklepa o dedovanju z dne 11. 2. 2016, ki ga je organu za BPP predložila tožnica, in sicer da je bil tega dne sklenjen dedni dogovor med (edinima) sodedinjama tožnico in B.B. glede deležev na podedovanem premoženju. Sodišče sodi, da je tožnica od 11. 2. 2016 lahko dejansko razpolagala s svojim deležem na podedovanem premoženju: sporazum o delitvi dediščine v sklepu o dedovanju je po svoji naravi sodna poravnava (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1210/2009 z dne 10. 6. 2009), učinek sodne poravnave pa je po slovenski pravni teoriji in sodni praksi enak učinku pravnomočne sodbe(1). Poznejši vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na dan 18. 3. 2016 ni imel konstitutivnega učinka, saj za pridobitev lastninske pravice z dedovanjem velja, da zakon določa drugače, kot sicer velja po 7. členu ZZK-1, na katerega se sklicuje tožnica, za pridobitev stvarnih pravic nasploh. Tako 41. člen SPZ določa, da se z dedovanjem pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti, po 132. členu ZD pa pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Po presoji sodišča je organ za BPP od 11. 2. 2016 tako tožničin solastni delež pri nepremičninah parc. št. 222/5 in 222/3 mogel šteti kot njeno premoženje, upoštevaje pri tem, da v postopku pred organom za BPP tožnica ni podala relevantnih navedb, ki bi utemeljevale uporabo tretjega odstavka 14. člena ZBPP (kot razlog za nemožnost (samostojnega) razpolaganja je navajala zgolj obstoj skupne lastnine – do 18. 3. 2016 – na podedovanih nepremičninah). Temu, da organ za BPP glede na določbo 41. člena ZBPP ni upošteval zgolj premoženjskega stanja tožnice ob vložitvi prošnje, pa tožnica v tožbi niti ni nasprotovala.

14. Pa tudi kolikor bi tožnica do 18. 3. 2016 štela za skupno lastnico (čeprav po navedenem sodišče meni drugače), sodišče ob njenem sklicevanju na to okoliščino dodaja, da meni, da obstoj skupne lastnine kot take še ne pomeni nezmožnosti skupnega lastnika, da dejansko razpolaga s premoženjem in zato te okoliščine same po sebi ni mogoče šteti kot pravno relevantne okoliščine, ki bi premoženje izključevala iz obsega ugotavljanja materialnega kriterija za upravičenost do brezplačne pravne pomoči po tretjem odstavku 14. člena ZBPP. Skupna lastnina ne pomeni, da s tako stvarjo skupni lastnik ne more razpolagati: po drugem odstavku 72. člena SPZ skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo, po prvem odstavku 145. člena ZD (tudi) dediči do delitve dediščine upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Kar pomeni, da možnost razpolaganja s stvarjo skupni lastnik (dedič do delitve dediščine) ima, čeprav gre za skupno (ne samostojno) razpolaganje. Kolikor v posameznem primeru temu ni tako, pa morajo prosilec ali druge osebe izkazati upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem v dejanskosti omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji, kakor izrecno določa tretji odstavek 14. člena ZBPP. Ker predstavlja tretji odstavek 14. člena ZBPP izjemo, je treba okoliščine, ki dejansko onemogočajo razpolaganje s premoženjem, razlagati restriktivno in glede na zakonsko dikcijo pri tem upoštevati trditveno (in dokazno) breme na strani stranke, ki se na takšne okoliščine sklicuje. Kot izhaja iz dokumentacije upravnega spisa, pa je tožnica organ za BPP v dopisih z dne 21. 3. 2016 zgolj obvestila, da je dedovala nepremičnini parc. št. 222/5 in 222/3, in posredovala sklep o dedovanju D 600/2015 z dne 11. 2. 2016. Pri tem pa ni navedla nikakršnih razlogov, zaradi katerih naj bi bilo razpolaganje s tem premoženjem zanjo dejansko omejeno (v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP), in torej organ za BPP ni imel podlage, da podedovanega premoženja ne bi upošteval v okviru presoje kriterijev za upravičenost tožnice do brezplačne pravne pomoči. 15. Sodišče pritrjuje organu za BPP tudi glede odločitve v II. točki izreka izpodbijane odločbe, s katero je kot preuranjeno oziroma nepotrebno na podlagi (prvega v zvezi s tretjim odstavkom) 24. člena ZBPP zavrnil prošnjo tožnice za brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na drugi stopnji. V času izdaje izpodbijane odločbe namreč še ni moglo biti znano, ali bo do sodnega postopka na drugi stopnji sploh prišlo; v kolikor bo temu tako, (pa) bo tožnica lahko (ponovno) zaprosila za ustrezno brezplačno pravno pomoč. Tožba je torej tudi v tem delu neutemeljena, sicer pa tožnica v tožbi navedb v zvezi z odločitvijo v II. točki izreka niti nima.

16. Na podlagi vsega navedenega je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna ter na zakonu utemeljena, in je tožbo zoper II. do IV. točko izreka izpodbijane odločbe na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Pri odločitvi se je sodišče lahko oprlo zgolj na dokaze, izvedene v upravnem postopku, ter jih je presodilo, pri čemer ni ugotovilo, da bi bilo dokaze treba dopolnjevati ali ponavljati. Predlaganih dodatnih dokazov z vpogledom v tožbi, vloženi 2. 3. 2016 in 1. 3. 2016, kot nepotrebnih tako ni izvedlo, saj okoliščina vložitve navedenih tožb za presojo zakonitosti odločitve o prošnji za BPP ni pravno relevantna. Okoliščine, da je bil vpis po sklepu o dedovanju v zemljiško knjigo izvršen 18. 3. 2016, pa kot nesporne tudi ni bilo treba dokazovati z zgodovinskim zemljiškoknjižnim izpiskom.

K III. točki izreka

17. Ker je sodišče zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik izpodbija I. točko izreka odločbe organa za BPP, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo, je o stroških postopka odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.