Jedro

Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke (medicine dela). Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so nepotrebni, neprimerni ali očitno nerelevantni. Dokazni predlog se lahko zavrne kot nepotreben, če je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že ugotovljeno z drugimi izvedenimi dokazi ali pa če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da dokazni predlog za postavitev izvedenca medicine dela (ki se je nanašal na tožnikovo zdravstveno zmožnost opravljanja dela s hidravličnimi kleščami) ni potreben, ker je tožnik pred poškodbo opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto talilec nemoteno skoraj 7 let, brez zdravstvenih pomislekov, in ko niti ob lastnem zaslišanju ni potrdil svojih navedb o svoji zdravstveni nezmožnosti oziroma ji ni oporekal, ne predstavlja utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga tožnika v tej smeri.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 60 %. Odločitev o višini zahtevka in stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Tožnik se pritožuje zoper vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je navedlo, da je bila tožniku na voljo rezervna delovna oprema. Zmotno je porazdelilo odgovornost za nastalo škodo, saj je treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varnosti pri delu zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca. Prestrogo je stališče, da bi moral tožnik zavrniti opravljanje dela s poškodovano delovno opremo (počenim ročajem zatiča) in o tem obvestiti odgovorno nadrejeno osebo. Ker mu prva toženka ni dala navodila za delo v primeru izredne okoliščine in je delo opravljal po utečeni praksi, mu ni mogoče očitati soprispevka k škodi. Glede na to, da je prva toženka vedela, da je bil ročaj poškodovan in da je prihajalo do zatikanja zatiča, tožnik ni bil dolžan obveščati odgovorne osebe toženke o neustrezni delovni opremi. Izpostavlja, da je invalid III. kategorije invalidnosti. V poškodovani roki nima zadostne moči, zato je moral vedno uporabiti obe roki, da je lahko opravil delo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca medicinske stroke v zvezi z ugotavljanjem njegove delazmožnosti. Vztraja, da je prva toženka v celoti oziroma vsaj v 90 % odgovorna za nastanek škodnega dogodka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prva toženka se pritožuje zoper vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje o njeni krivdni odškodninski odgovornosti v nasprotju z ugotovitvami izvedenke s področja varstva pri delu. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč oziroma ugotovitev izvedenke, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da pomanjkljivost pisnih navodil glede ravnanja tožnika v primeru izredne okoliščine (zatikanja zatiča) ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tožnik bi glede na svoje delovne izkušnje lahko prepoznal izredno okoliščino in ustrezno ukrepal, zlasti ker je občasno prihajalo do zatikanja zatiča. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je opustila učinkovit nadzor nad pravilnim opravljanjem dela. Sodišče prve stopnje ne pojasni, katero svojo (konkretno) obveznost je v zvezi s tem opustila. Izpostavlja, da v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, na kakšen način je prišlo do poškodovanosti ročaja zatiča na dan škodnega dogodka. Ni zadostne verjetnosti o obstoju vzročne zveze med ravnanji prve toženke (pomanjkanje dajanja ustreznih navodil za primer izrednih okoliščin in neustrezni nadzor nad opravljanjem dela) in nastalo škodo. Bistveno večja je verjetnost, da je prišlo do poškodovanja ročaja zatiča zaradi običajne oziroma redne uporabe hidravličnih klešč v delovnem procesu kot zaradi morebitnega nepravilnega ravnanja delavcev. Zatrjuje, da z nadzorom ne bi preprečila poškodovanosti ročaja zatiča. Tožnik bi moral pred začetkom uporabe hidravličnih klešč opraviti vizualni pregled in o tem obvestiti odgovorno osebo pri prvi toženki. Zaradi ravnanja tožnika je prekinjena vzročna zveza med ravnanjem prve toženke in nastalo škodo. Podredno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo soprispevek tožnika k škodi. Priglaša stroške pritožbe.

4. Druga toženka se pritožuje zoper vmesno sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo ugotovitve izvedenke za varstvo pri delu v dopolnitvi pisnega mnenja in njena ustna pojasnila. Ker vsebina mnenja izvedenke nasprotuje razlogom sodbe, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitev izvedenke glede vzroka škodnega dogodka (poškodovanosti ročaja na zatiču) in tožnikovih kršitev pisnih navodil. Napačen je zaključek glede obstoja vzročne zveze med očitanimi opustitvami prve toženke in nezgodo pri delu. Do poškodbe pri delu ni prišlo zaradi zatikanja zatiča oziroma uporabe povečane sile. Tožnik je kršil pravila varnega dela, ker ni opravil vizualnega pregleda delovne opreme in o poškodovanosti opreme ni obvestil nadrejenih. Zaradi neobstoja vzročne zveze bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbi prereka navedbe toženk v pritožbah in predlaga njuno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbe so utemeljene.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnik, pri prvi toženki zaposlen na delovnem mestu talilec, se je poškodoval pri delu s hidravličnimi kleščami za izvlačenje drogov. Ko je navezoval hidravlične klešče na mostno dvigalo, mu je na ročaju zatiča stisnilo zadnji členek na mezincu desne roke. Tožnik je uveljavljal tako krivdno kot objektivno odgovornost prve toženke (in posledično druge toženke), prvo je temeljil tudi na očitku, da kot invalid III. kategorije ni bil zdravstveno sposoben opravljati dela na konkretnem delovnem mestu, v zvezi s čimer je predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka o krivdni odgovornosti prve toženke odgovornost za obravnavani škodni dogodek porazdelilo tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane vmesne sodbe. Okoliščin tožnikove zdravstvene zmožnosti za opravljanje konkretnega dela ni ugotavljalo.

9. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke (medicine dela). Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so nepotrebni, neprimerni ali očitno nerelevantni. Dokazni predlog se lahko zavrne kot nepotreben, če je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že ugotovljeno z drugimi izvedenimi dokazi ali pa če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu.

10. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da dokazni predlog za postavitev izvedenca medicine dela (ki se je nanašal na tožnikovo zdravstveno zmožnost opravljanja dela s hidravličnimi kleščami) ni potreben, ker je tožnik pred poškodbo opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto talilec nemoteno skoraj 7 let, brez zdravstvenih pomislekov, in ko niti ob lastnem zaslišanju ni potrdil svojih navedb o svoji zdravstveni nezmožnosti oziroma ji ni oporekal, ne predstavlja utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga tožnika v tej smeri. Za organizacijo in zagotavljanje varnosti pri delu je odgovoren delodajalec. Ta je tisti, ki mora poznati vsa opravila, ki sestavljajo celoto delovnega mesta, in tudi tveganja, ki iz takšnih opravil izvirajo glede na omejitve, ki jih ima delavec s preostalo delovno zmožnostjo. V okviru te odgovornosti je delodajalec dolžan delo organizirati tako, da delo, na katerega je razporejen invalid, ne vsebuje opravil, ki jih delavec glede na priznane razbremenitve ne more opravljati (prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 242/2017 z dne 16. 1. 2018). Glede na navedeno ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik (ki je invalid III. kategorije invalidnosti s priznano omejitvijo - pravico opravljanja fizično lahkega dela, pri katerem niso potrebni dobri prijemi z desnico) oporekati oziroma opozoriti toženko na neustreznost delovnih opravil, če ta presegajo z invalidsko odločbo priznano omejitev. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožnik začel opravljati delo na hidravličnih kleščih (šele) eno leto in pol pred škodnim dogodkom in da si je pri prijemu ročaja zatiča zaradi zmanjšane moči v desni roki (ki je posledica delovne nezgode z izgubo palca desne roke v letu 1987, zaradi katere ima priznano invalidnost III. kategorije) pri konkretnem delu pomagal z obema rokama, zavrnitev dokaznega predloga ne more temeljiti zgolj na ugotovitvi, da je tožnik v vsem predhodnem času nemoteno in brez izraženih zdravstvenih pomislekov opravljal delo talilca skoraj 7 let. S tako odločitvijo je sodišče prve stopnje odgovornost za zagotovitev opravljanja dela, ki ustreza delavčevi preostali delovni zmožnosti, materialnopravno napačno v celoti prevalilo na tožnika (delavca), čeprav bistveni del obveznosti zagotoviti ustrezno delo leži na delodajalcu, v konkretnem primeru torej na prvi toženki. Tudi če delavec delodajalca na neustreznost konkretnega delovnega opravila glede na njegove priznane delovne omejitve ne bi opozarjal, to delodajalca še ne razbremeni njegove dolžnosti zagotovitve ustreznega dela delavcu s priznanimi delovnimi omejitvami (vpliva pa lahko na delavčevo soodgovornost za nastanek škode1).

11. Sodišče druge stopnje se ne strinja niti z dodatno obrazložitvijo, po kateri okoliščina tožnikove zmanjšane moči v desni roki (zaradi katere je tožnik ročaj zatiča prijel z obema rokama tako, da ga je najprej prijel z desno roko, nato pa je preko položil še levo roko), ni v ničemer prispevala k nastanku škodnega dogodka. Sodišče namreč nima strokovnega znanja za takšno presojo (243. člen ZPP).

12. Ker razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, niso upravičeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga, je bila tožniku kršena pravica do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave v postopku. Zato je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik (smiselno) izpostavlja v pritožbi.

13. Ker gre za takšno postopkovno kršitev, ki je sodišče druge stopnje samo - namesto sodišča prve stopnje - ne more odpraviti, saj bo najverjetneje terjala dopolnitev dokaznega postopka, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožnika in posledično pritožbama obeh toženk ugodilo ter izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da samo sanira postopkovno kršitev - dokazni predlog izvede ali pa ga zavrne iz dopustnih razlogov, navedenih zgoraj. V prvem primeru bodo rezultati dokazovanja (morebitna ugotovitev, da tožnik upoštevaje priznane omejitve iz sklepa o priznani invalidnosti ni bil zdravstveno zmožen za opravljanje konkretnega dela) lahko pripeljale do drugačne porazdelitve odgovornosti pravdnih strank za škodni dogodek in s tem do drugačne odločitve o podlagi zahtevka.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Tako VSRS v že navedeni odločbi: "Od povprečnega delavca, ki ima priznano delovno razbremenitev dviganja bremen nad višino ramen, je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki so v nasprotju s priznanimi razbremenitvami."