Up-222/96

6. 1. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z. na seji senata dne 6. januarja 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 538/96 z dne 4. 12. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 193/95 z dne 15.5.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica z vlogama z dne 26. 7. 1996 in 11. 3. 1998 izpodbija navedeni odločbi, s katerima sta sodišči odločili o njenem zahtevku za izločitev nepremičnine iz zapuščine zaradi ničnosti oziroma neveljavnosti pogodbe. Višje sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je pritožničin zahtevek zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožnica navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila darilna pogodba, s katero je bratu darovala gozdno parcelo, ki jo je prejela kot dedni delež po starših, le navidezna. Sklenila naj bi jo bila zato, da ne bi prišlo do tedaj pričakovanega odvzema kmetijskih zemljišč nekmetom, saj sama ni imela lastnosti kmeta. Brat, ki bi ji moral po njeni upokojitvi parcelo vrniti, naj bi nepričakovano umrl. V zapuščinskem postopku je bila napotena na pravdo, v kateri pa je doživela neuspeh. O tožbenem zahtevku naj bi sodišče v tretjič ponovljenem sojenju odločalo, čeprav naj bi bilo o njem že pravnomočno razsojeno. Pritožnica zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava ter kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi pojasnjuje dejansko stanje in mnenje, zakaj naj bi bila odločitev sodišč nepravilna. Ustavno sodišče je že v številnih odločbah poudarilo, da ni inštanca rednega sodstva in da trditev, da so sodišča v rednem postopku zmotno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje ali zmotno uporabila materialno pravo, sama po sebi ne more pripeljati do uspeha ustavne pritožbe. Ustavno sodišče presoja le, ali je sodišče v rednem postopku izdalo odločbo na podlagi zakona, ki je v nasprotju z Ustavo, ali na podlagi z Ustavo neskladne interpretacije zakona ter s tem kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem primeru pa očitno ne gre za nobeno od takšnih kršitev Ustave. Subjektivni občutek krivice, ki izhaja iz nezadovoljstva z odločitvijo sodišč, ne more zadostovati za ugotovitev, da so bile kršene ustavno varovane pravice. Ko pritožnica v dopolnitvi ustavne pritožbe navaja, da naj bi pred sodišči ves čas uveljavljala kršitev prepovedi odločanja o že razsojenem zahtevku, ne pove, katera človekova ustavna pravica ali svoboščina naj bi bila s tem kršena. Da bi Ustavno sodišče ocenilo, ali ni bila morda kršena pravica do enakega varstva pravic v sodnem postopku, če sodišča v sodbah na takšne navedbe niso odgovorila, je vpogledalo spis v tožničini pravdni zadevi. Ugotovilo je, da pritožnici navedena pravica ni bila kršena, saj kršitve določb pravdnega postopka zaradi razsojanja o že razsojenem zahtevku ni uveljavljala niti v pritožbi niti v reviziji. Zgolj pavšalno uvodno citiranje določb Zakona o pravdnem postopku, ki sta bili podlaga za vložitev pritožbe in revizije, ne da bi bila kršitev v vlogah tudi podrobneje opredeljena, ne more pomeniti, da je bila kršitev "ves čas uveljavljanja" na način, ki bi od sodišč zahteval, da se do morebitne takšne kršitve v odločbah specifično opredelijo.

3.Ker z izpodbijanima sodbama pritožnici zatrjevane človekove pravice in temeljne svoboščine očitno niso bile kršene, Ustavno sodišče pritožničine ustavne pritožne ni sprejelo v obravnavo.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude