Jedro

Uporaba določb ZNNZ glede na ugotovljene izmere nacionaliziranih prostorov, ki jih kot sporne zatrjujejo tožniki, pomeni pravilno uporabo materialnega prava organov za nacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 16.4.2002, s katero je ta zavrnila zahtevo in predlog tožečih strank, da se izrečeta za nični in odpravita po nadzorstveni pravici odločbi Komisije za nacionalizacijo in OLO V. K. z dne 23.5.1960 in z dne 15.2.1962. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v ponovnem postopku upoštevala navodila sodišča iz sodbe, št. U 1432/2000-10 z dne 12.9.2001 in dopolnila ugotovitveni postopek za ugotavljanje dejstev, ki so pomembna za presojo, ali obstajajo pogoji, da se navedeni odločbi odpravita po nadzorstveni pravici iz razloga po 5. točki 1. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, da pritiski strokovne narave na Komisijo za izvedbo nacionalizacije v smislu čim hitrejše izvedbe nacionalizacije in drugi politični pritiski, kot tudi drugačno obravnavanje potencialnih denacionalizacijskih zavezancev, o katerih sta se izjavila priči V. in A., sami zase še ne pomenijo prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja v smislu 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP/86 in je to vplivanje glede na takratne razmere še v okviru izvajanja tedanjih predpisov prisilne narave in vzpostavitve drugačnega družbenega reda. Konkretnih oblik prisiljenja pa ti dve priči nista zatrjevali.

Sodišče prve stopnje ne more sprejeti tožbenih trditev, da je bil podan takšen pritisk, ki je vplival na voljo asistenta, da je opravil napačno izmero. Gre za pravilno uporabo materialnega prava, o katerem je odločila Komisija za nacionalizacijo z odločbo o nacionalizaciji. Zato sodišče prve stopnje nima pomislekov o pravilni ugotovitvi relevantnih dejstev, ali sta bili odločbi izdani kot posledica prisile, izseljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, in tudi ne o utemeljenem sklepanju tožene stranke, da takšne oblike prisiljenja pri izdaji spornih odločb niso bile dokazane. Zato tožena stranka tudi ni imela podlage, da bi te odločbe odpravila po 5. točki 1. odstavka 263. člena ZUP/86. Do odločitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, da s spornima odločbama ni bil očitno kršen materialni zakon, se sodišče vsebinsko ne opredeljuje, saj se iz tega razloga (2. odstavek 263. člena ZUP/86) lahko odločba razveljavi le v enem letu od dneva, ko je postala v upravnem postopku dokončna. Ta inštitut razveljavitve torej v obravnavanem primeru niti ne more priti v poštev, saj sta bili odločbi izdani leta 1960 oziroma 1962. Tožena stranka je tudi pravilno ocenila, da sporni odločbi ni mogoče izreči za nični po 5. točki 267. člena ZUP/86 in je za to odločitev navedla pravilne razloge. Ničnost bi moral določiti že Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ). Za primer, ko nacionalizirani prostor ni dosegel zakonskega kriterija za nacionalizacijo, pa ZNNZ te sankcije ni določal. Zato je po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za izrek spornih odločb za nične po 5. točki 267. člena ZUP/86, pravilna.

Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe. Z ocenami sodišča se ne strinjajo in se sklicujejo na svoje navedbe v tožbi. Zmotna je ocena sodbe, da ni bilo ugotovljeno, kakšen pritisk je bil izveden na A. in S.Ž., saj sta o tem prepričljivo povedala B.K. in A.A., katerima se je Ž. sam zaupal. Šlo naj bi za konkretni pritisk tedanje UDBE, zaradi katerega je Ž. izdelal napačne strokovne podlage za odločitev Komisije za nacionalizacijo. Šlo je za napačno (preveliko) izmero površine in podatke o uporabi nepremičnine oziroma dela nepremičnine. Nasprotnih dokazov, ki bi lahko pojasnili kakšne možne druge razloge za lažno in zvijačno ravnanje nacionalizacijskih organov, ni in jih tudi tožena stranka ni mogla predložiti. Lažno in zvijačno ravnanje, pri čemer je delo nacionalizacijskih organov treba ocenjevati celovito, torej skupaj nacionalizacijskih komisij in njihovih strokovnih asistentov, saj je bilo neločljivo povezano, pa nedvomno predstavlja tista nedovoljena ravnanja v smislu 5. točke 267. člena ZUP/86. Poudarja, da v konkretnem primeru ni izkazano le delovanje organov za nacionalizacijo "v duhu časa", temveč povsem konkretna prisotnost prisile z grožnjo in prisotnost zvijačnega delovanja komisij za nacionalizacijo. Prav to sta očitno bila razloga za nepravilno nacionaliziranje nepremičnine pravnih prednikov tožnikov in favoriziranje drugih potencialnih zavezancev za nacionalizacijo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP/86 odpravi pristojni organ po nadzorstveni pravici odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, če je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavani zadevi v postopku zaslišani priči V.V. in A.A. st. konkretnih oblik prisiljenja nanju nista zatrjevali. Zato tudi glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča niso dokazane s potrebno stopnjo gotovosti konkretne okoliščine takega prisiljenja, ki ga tožniki zatrjujejo in ki naj bi bilo podlaga za uporabo določbe 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP/86. Uporaba določb ZNNZ glede na ugotovljene izmere nacionaliziranih prostorov, ki jih kot sporne zatrjujejo ves čas tožniki, pomeni pravilno uporabo materialnega prava organov za nacionalizacijo, za katerih odločbi gre. Res je, da je po določbi 13. člena ZNNZ, ki je predstavljala izjemo, lahko ostal v lasti državljana poslovni prostor, ki ni meril več kot 70 m2, vendar zakon ni določal, da mora ostati v lasti. Zato glede na takšno zakonsko dikcijo tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za odpravo spornih odločb po nadzorstveni pravici po navedeni zakonski določbi.

Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sporni odločbi tudi ni mogoče izreči za nični po 5. točki 267. člena ZUP/86. Po tej zakonski določbi se namreč izreče odločba za nično, če je v njej taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. ZNNZ pa sankcije ničnosti ni določal za primere, ko nacionalizirani prostor ni dosegel zakonskega kriterija za nacionalizacijo (ni presegel površine 70 m2). To je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.