Jedro

Zavarovanje posojila je sklenjeno v korist posojilodajalca in ne v korist posojilojemalca, zato sklenitev zavarovanja posojilojemalca ne odvezuje obveznosti po sklenjeni posojilni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 10 I 2002/09701 z dne 30.9.2002 v 1. točki izreka za znesek 394,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.8.2002 do plačila in v 3. točki izreka za znesek izvršilnih stroškov v višini 92,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku osmih dni od prejema sklepa o izvršbi do plačila. V preostanku je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 297,12 EUR v roku 8 dni po prejemu pismenega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče vpogledalo in proučilo posojilno pogodbo in pogodbo o zavarovanju stanovanjskih kreditov in o tem navedlo v obrazložitvi napačne in netočne ugotovitve. Sodišče ne more zaključiti, da je bila obveznost tožene stranke zavarovana pri AA d.d., ker za to ni nobene osnove niti dokaza. Izpolnitev 3. člena pogodbe o zavarovanju posojila je bistven pogoj, da nastane zavarovalno kritje. Brez prijave s pogodbo zavarovanih kreditov do vključno 10. dne v mesecu za minuli mesec, zavarovalno kritje ne nastane, tožeča stranka v tem postopku ni predložila seznama oziroma prijave kredita. Pogodba o zavarovanju stanovanjskih kreditov, sklenjena med AA d.d. in BB v M. je za ta postopek povsem brezpredmetna. Sodišče se je brez osnove oprlo na citirano pogodbo o zavarovanju kredita. Tožeča stranka ni zavarovala posojilne pogodbe št. 85647/60 in je s tem grobo kršila 15. člen citirane pogodbe. Tožeča stranka ni izkazala, da je dejansko sklenila kakršnokoli zavarovanje, zato je ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka zavarovanje posojila sklenila v svojem imenu izven konteksta. Nadalje je sodišče napačno interpretiralo 15. člen posojilne pogodbe. Sklenitelj zavarovanja je posojilojemalec, v primeru ko posojilojemalec zavaruje posojilo pri zavarovalnici in ne z dvema porokoma, sta torej potrebni dve zavarovanji, eno med posojilojemalcem in zavarovalnico in drugo med BB in zavarovalnico. Tožena stranka je plačala zavarovalno premijo za svoje zavarovanje (v svojem imenu) pri AA, tožeča stranka 15. člena posojilne pogodbe ni izpolnila in ni zavarovala spornega posojila v imenu posojilojemalca. Tožena stranka zato predlaga, da Višje sodišče ugotovi, da tožeča stranka ni izpolnila 15. člena posojilne pogodbe in je zato pogodba razvezana po zakonu ter tožena stranka ne dolguje tožeči stranki ničesar. Predlaga, da se zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti in toženi stranki povrnejo njeni pravdni stroški, podredno naj se zadeva vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Ker se torej v sporu majhne vrednosti sodba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbijati, so pritožbene navedbe tožene stranke, v kolikor se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje neupoštevne in se pritožbenemu sodišču o njih ni potrebno opredeljevati. Kot pritožbeni razlog namreč tožena stranka navaja samo zmotno uporabo materialnega prava, vendar nato v pritožbi izpodbija tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Glede konkretnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje toženi stranki ponovno pojasnjuje, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, da v tej zadevi tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje neposredno na podlagi sklenjene posojilne pogodbe, zato zavarovanje posojila za odločitev v konkretni zadevi ni pravno relevantno. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeča stranka, s tem ko ni sklenila pogodbe o zavarovanju oziroma s tem, ko ni uveljavljala zavarovanja, kršila sklenjeno posojilno pogodbo in je toženi stranki nastala škoda. Do omenjenih trditev glede nastanka pogodbene škode se bo sodišče opredeljevalo v postopku po nasprotni tožbi, za odločitev v tem postopku pa niso pravno relevantne. Tudi pritožbene navedbe, ki izpodbijajo v zvezi z zavarovanjem posojila ugotovljeno dejansko stanje, tako niso le nedopustne, pač pa so tudi pravno nerelevantne v tej pravdni zadevi. Sodišče druge stopnje se zato o pritožbenih navedbah v zvezi z zavarovanjem kredita natančneje ne opredeljuje, toženi stranki pojasnjuje le, da je napačna njena interpretacija 15. člena posojilne pogodbe, po kateri naj bi se zavarovanje sklepalo v imenu tožene stranke. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je zavarovanje posojila sklenjeno v korist posojilodajalca in ne v korist tožene stranke kot posojilojemalca, zato sklenitev zavarovanja tožene stranke ne odvezuje obveznosti po sklenjeni posojilni pogodbi.

Glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z posojilno pogodbo, na katero se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še neodplačani znesek posojila, kot tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je materialno pravo, to je določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in spremembe, ZOR) o posojilni pogodbi in zamudnih obrestih, ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, OZ), uporabljajo v tej pravdni zadevi, pravilno uporabilo. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Prve točke pritožbenega predloga sodišča druge stopnje ni obravnavalo, saj je nasprotno tožbo mogoče vložiti le do konca glavne obravnave.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je v pravdi uspela tožeča stranka, je neutemeljen tudi zahtevek tožene stranke glede povračila njenih pravdnih stroškov (154. člen ZPP).