Jedro

Tožeča stranka je toženo stranko obvestila, da je ne bo na delo. Zato niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zakonito podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej da delavec o svoji odsotnosti ni obvestil delodajalca, pa bi to moral in mogel storiti.

Odškodnina po 118. členu ZDR ne zahteva zatrjevanja in dokazovanja vseh elementov odškodninskega delikta, saj tudi ne predstavlja odškodnine v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu in s tem za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, niti odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč odškodnina za bodočo ocenjeno škodo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 15. 10. 2013, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za obdobje od 1. 9. 2013 do 26. 11. 2013 prijaviti v obvezno zavarovanje v matično evidenco ZPIZ in v vsa ostala socialna zavarovanja in ji za isto obdobje obračunati bruto nadomestilo plače, po plačilu davkov in prispevkov pa ji izplačati neto zneske nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo v višini 1.000,00 EUR bruto ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (prvi odstavek točke III izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 765,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi tožeča stranka o razlogih svoje odsotnosti obvestila toženo stranko, saj naj bi jo o tem v mesecu avgustu 2013 večkrat obvestila po telefonu in je tako tožeča stranka zadostila zakonskim zahtevam po obveščanju tožeče stranke kot delodajalca. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je tožeča stranka o razlogih svoje odsotnosti obvestila toženo stranko, saj je na delo ni bilo več kot mesec dni, ne pa zgolj 5 zaporednih dni. Nepravilno je štelo, da telefonski klici v mesecu avgustu zadoščajo in se s tem v zvezi tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Dejstvo, da je tožeča stranka upravičeno verjela, da ji bo bolniški stalež podaljšan, ne vpliva na njene dolžnosti in ravnanja v skladu z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, po kateri je bila od dne 1. 9. 2013 do 30. 9. 2013 zmožna za delo s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno, tožeča stranka pa je bila nepretrgoma odsotna z dela v času od 1. 9. 2013 do 10. 10. 2013. Prav tako v tem času toženi stranki ni sporočila razlogov za svojo odsotnost. Izredna odpoved tožnika temelji na razlogih iz 2. alineje in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pri tem je tožeči stranki očitan neupravičen izostanek od 1. 9. 2013 dalje pa tudi, da najmanj 5 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala storiti. Ker je bila z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pritožba tožeče stranke zoper odločbo imenovanega zdravnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zavrnjena in je bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju od 1. 9. 2013 dalje glede na ugotovljeno zdravstveno stanje zmožna za delo, tožeča stranka v navedenem obdobju ni bila upravičen izostati z dela zaradi zdravstvenih razlogov. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in sicer na odločitve v zadevah VIII Ips 201/2006 in opr. št. VIII Ips 235/2008, da v obdobju, ki jo zajema pravnomočna odloča socialnega sodišča glede ugotovljene zmožnosti za delo, tožeča stranka v individualnem delovnem sporu ne more več uveljavljati dejstva upravičene odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov, lahko pa bi uveljavljala, da so obstajali drugi razlogi za upravičeno odsotnost. Drugih razlogov pa tožeča stranka ni navajala. Ker tožeča stranka v obdobju od 1. 9. 2013 dalje ni bila upravičena izostati iz zdravstvenih razlogov, bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je bila neupravičeno odsotna z dela več kot 5 dni zapored in je obstajal razlog za odpoved po 4. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožeča stranka je sicer toženo stranko obvestila o razlogih, zakaj na delo ne bo prišla, vendar pa je ugotovljeno, da ti razlogi niso bili upravičeni. Sklicuje se tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 197/2011 z dne 14. 4. 2011. S tem je tožeča stranka kršila obveznosti iz 33. člena ZDR-1, ki govori o tem, da mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da je bila tožeča stranka seznanjena z odločitvijo imenovanega zdravnika, da ji odsotnost dela zaradi zdravstvenega stanja ni priznana, je s svojim ravnanjem iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja in je zato podan tudi odpovedi razlog po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Izredna odpoved je zakonita, če delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Za nadaljevanje delovnega razmerja je pomembno, kako sta stranki sami dojeli in ravnali v zvezi s kršitvijo, predvsem pa kako gledata na možnost nadaljevanja delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je zmotno prisodilo odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Tožeča stranka ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage za plačilo odškodnine. Tožeča stranka bi morala zatrjevati vse elemente odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka navaja, da ji je zaradi ravnanja tožeče stranke nastala poslovna škoda. Tožeča stranka je v dveh mesecih našla novo zaposlitev. Njen socialni položaj ni bil ogrožen zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri novem delodajalcu bi se lahko zaposlil že prej, če bi tako sama hotela. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke tem, da telefonski klici v avgustu 2013 ne zadoščajo za zaključek, da je tožeča stranka obvestila toženo stranko o svoji odsotnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka po telefonu obvestila toženo stranko obvestila o svoji odsotnosti z dela od 1. 9. 2013 dalje (tudi če je ta bila neupravičena), zato ima izpodbijana sodba v tem delu vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče v celoti preizkusiti. Zato ji ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in 78/2013 - popr.; v nadaljevanju: ZDR-1) v 4. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR, na predlog delavca ali delodajalca, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka dne 10. 4. 2008 sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto monterja strojnih inštalacij, delo je nastopila istega dne. Tožena stranka je dne 15. 10. 2013 tožeči stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dnem 1. 9. 2013 (priloga A3), ki jo je podala v skladu z določbo 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi neupravičenih izostankov z dela od dne 1. 9. 2013 dalje in neprekinjeno do izdaje odpovedi.

Ker je tožena stranka izrecno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 4. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ni mogoče v sodnem postopku ugotavljati utemeljenosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR, torej ali je tožeča stranka svojim ravnanjem, ko ni upoštevala odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE A., št. ... z dne 22. 8. 2013, po kateri je bila od 1. 9. 2013 do 30. 9. 2013 zmožna za delov v skrajšanem delovnem času, naklepoma ali iz hude malomarnosti kršila pogodbene in druge obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitost izpodbijane sodbe le glede vprašanja, ali je podan dejanski stan po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR, torej ali so podani pogoji za zakonitost odpovedi po tej določbi. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v avgustu 2008 večkrat klicala po telefonu toženo stranko, da je s 1. 9. 2013 ne bo v službo, tudi tožena stranka pa je izpovedala, da jo je je tožeča stranka tudi 16. septembra 2013 klicala po telefonu, pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka toženo obvestila, da je ne bo na delo. Pri tem ni bistveno, kaj so bili razlogi, ki jih je tožeča stranka navajala, torej ali je v spornem času poizkušala s pritožbo zoper citirano odločbo imenovanega zdravnika doseči drugačno odločitev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede svoje delazmožnosti v septembru 2013, ali pa da je želela odobritev dopusta, ni bistveno, saj je na podlagi teh klicev tožena stranka vedela, da tožeče stranke ne bo na delo. Zato niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zakonito podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 4. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR, torej da delavec o svoji odsotnosti ni obvestil delodajalca, pa bi to moral in mogel storiti. Ker ta pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje zadošča za zaključek, da je bila tožeči stranki pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, se sodišču prve stopnje niti ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je bil izpolnjen tudi drugi pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR, torej ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato so povsem neutemeljene vse pritožbene navedbe, da je tožeča stranka prišla na delo šele v oktobru in da je bila do takrat neupravičeno odsotna z dela, niti sklicevanje na odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 201/2006 in opr. št. VIII Ips 235/2008, saj sploh ni bilo bistveno, ali je tožeča stranka izostala z dela zaradi neupravičenega razloga. Enako velja tudi glede sklicevanja pritožbe na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 197/2011 z dne 14. 4. 2011. V navedeni sodbi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je delavka s tem, ko na delo ni prišla, kršila obveznost iz 31. člena ZDR, ki v prvem odstavku določa, da mora delavec vestno opravljati delo.

Ker je tožeča stranka z modifikacijo tožbe na glavni obravnavi dne 22. 1. 2014 namesto reintegracije postavila tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 26. 11. 2013, je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe, pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za obdobje od 1. 9. 2013 do 26. 11. 2013, to je do nove zaposlitve tožeče stranke pri drugem delodajalcu, prijaviti v zavarovanje v matično evidenco pri ZPIZ. Pravilno je tudi prisojeno denarno povračilo po 118. členu ZDR. Tožeča stranka je podala zadostno trditveno podlago za ugotovitev vseh okoliščin, od katerih je odvisna višina nadomestila, sodišče prve stopnje pa je v okviru materialnega procesnega vodstva dodatno preizkusilo vse okoliščine, ki vplivajo na denarno povračilo. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki od aprila 2008, da ima 38 let delovne dobe, da je našla novo zaposlitev in da v vmesnem obdobju od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do zaposlitve pri drugem delodajalcu ni prejemala denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti. Zato ji je pravilno prisodilo denarno povračilo v višini 1.000,00 EUR, ki ustreza višini njene bruto plače pri toženi stranki. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da sploh niso podani pogoji za priznanje prikrajšanja, ker naj ne bi bili podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ). Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, npr. sodba opr. št. VIII Ips 114/2012 z dne 3. 12. 2012, izhaja, da odškodnina po 118. členu ZDR (enako velja tudi za denarno prikrajšanje po 118. členu ZDR-1) ne zahteva zatrjevanja in dokazovanja vseh elementov odškodninskega delikta, saj tudi ne predstavlja odškodnine v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu in s tem za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, niti odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč odškodnina za bodočo ocenjeno škodo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s 154. členom ZPP in 2. odstavkom 165. člena ZPP.

Odgovor tožeče stranke na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.