Jedro

Ker je sodišče druge stopnje na podlagi presoje listin, pisnih izjav prič in upoštevaje celotno zbrano medicinsko dokumentacijo ugotovilo, da tožnica ni več sposobna za organizirano pridobitno delo, je spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je odpravilo napadeni odločbi toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „1. Odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 2. 2008 in št. ... z dne 27. 5. 2008 se odpravita.

2. Tožnica se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 23. 1. 2008 dalje in se ji od 1. 2. 2008 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe z novim upravnim aktom odločiti o višini in izplačevanju invalidske pokojnine.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti 1.981,44 EUR stroškov postopka v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Tožena stranka je dolžna tožeči plačati 210,68 EUR stroškov pritožbe v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 2. 2008 in št. ... z dne 27. 5. 2008, s katerima je tožnici, ki je od 16. 9. 2003 dalje invalid III. kategorije invalidnosti, od 1. 2. 2008 dalje priznala pravico do dela na drugem lažjem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa in tudi odločila, da kontrolni pregled ni potreben, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo, da je delodajalec tožnici dolžan zagotoviti pravico do dela na drugem lažjem delu s polovičnim delovnim časom od polnega ter ugotovila, da stroški postopka niso nastali. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnico od 23. 1. 2008 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, da se ji od navedenega dne prizna pravica do invalidske pokojnine ter da je tožena stranka z novim upravnim aktom dolžna odločiti o višini in izplačevanju invalidske pokojnine. Nadalje je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka in s sklepom, zaradi umika tožbe v tem delu, ustavilo postopek o zahtevku, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 2. 2007 in z dne 14. 5. 2007, s katerima je dokončno zavrnila zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži povračilo stroškov. Navaja, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo izvedenskega mnenja in ugotovitve, da je tožnica od 23. 1. 2008 dalje invalid I. kategorije invalidnosti. V predsodnem in sodnem postopku so bila pridobljena mnenja specialistov, iz katerih izhaja, da je tožnica za delo nezmožna. Kršena ji je bila ustavna pravica do enakega varstva pravic, saj je izvedensko mnenje v celoti strokovno utemeljeno. Dr. M.R., ki pri toženi stranki sodeluje kot izvedenec v invalidski komisiji II. stopnje, v predsodnem postopku nikoli ni sodeloval kot član invalidske komisije. Pri ocenjevanju tožničine delazmožnosti nikakor ne gre za ugotovitve na podlagi kasneje nastale dokumentacije, upoštevana so bila mnenja in izvidi pred 23. 1. 2008 in na ta mnenja so se izvedenci tudi oprli. Mag. R.Č., dr. med. je ob soočenju na naroku vztrajal pri podanem mnenju, da je tožnica od 23. 1. 2008 delovni invalid I. kategorije. Če je bila tožena stranka mnenja, da izvedensko mnenje UKC, Kliničnega inštituta za ... ni popolno ali pravilno, bi lahko predlagala drugega izvedenca, česar ni storila. Opozarja na mnenja invalidskih komisij v letih 2003 in 2005 iz katerih tudi izhaja, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti in nezmožna za delo. Zahteva ugotovitev I. kategorije invalidnosti, drugo pa so vprašanja izplačil invalidske pokojnine, ki so odvisna tudi od zavarovalnega statusa. Sodišče izvedenskega mnenja ni pravilno dokazno ocenilo, obstajajo nasprotja med razlogi sodbe ter izvedenimi dokazi oz. listinami v spisu, kar je bistvena kršitev postopka. Zato je nujno, da sodišče druge stopnje meritorno odloči in v tem smislu pritožbi ugodi. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikih o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo listin, in je na takšno zmotno presojo oprlo odločitev. V posledici je zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnica ima dokončano osnovno šolo, njena delovna zmožnost se presoja glede na poklic oz. delo, ki ga je opravljala. Po podatkih iz delovne dokumentacije, priložene v upravnem spisu, je bila zaposlena pri samostojnem podjetniku z gostinsko dejavnostjo in opravljala delo natakarice, čistilke ter pomoč v kuhinji v obliki predpriprave jedi, pomivanja in podobno.

V upravnem spisu je priloženih več predlogov osebnega zdravnika za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz predlogov izhaja, da tožnica že od leta 2000 dalje boluje za številnimi, predvsem ortopedskimi boleznimi in težavami, zaradi katerih je tudi pretežno za delo nezmožna. V prvem predlogu, podanem 7. 4. 2003, osebni zdravnik kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, navaja okvaro medvretenčne ploščice lumbalnega in drugih delov hrbtenice z radikulopatijo, pri tožnici je bil zaradi navedenih težav v času od 13. 12. 2002 do 20. 12. 2002 opravljen operativni poseg. Osebni zdravnik tudi izraža prepričanje, da bo prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tožnici so bile stalno prisotne gastrične težave ter psihične težave kot anksiozno depresivni sindrom. Osebni zdravnik v vseh podanih predlogih, že omenjenem, naslednjem dne 10. 1. 2005, 28. 3. 2006 in nazadnje, v predlogu z dne 21. 11. 2007, ki je bil obravnavan v tem postopku, ugotavlja, da je tožničina delovna zmožnost izgubljena ter, da ni sposobna za nobeno pridobitno delo. V upravnem spisu so številni izvidi specialistov ortopeda, nevrokirurga, internista in psihiatra, ki ugotavljajo enako, da tožnica za fizična in tudi ostala dela ni zmožna.

Po 1. odstavku 261. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) dajejo izvedenska mnenja o invalidnosti in preostali delovni zmožnosti izvedenski organi zavoda, ki so med ostalimi, kot določa tretji odstavek omenjenega člena, tudi invalidske komisije. Invalidnost se po definiciji iz prvega odstavka 60. člena ZPIZ-1 ugotavlja v primerih, ko se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske dokumentacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrstijo zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali je pri njih podana poklicna invalidnost in nimajo več preostale delovne zmožnosti.

Invalidski komisiji I. stopnje, kot izvedenska organa tožene stranke, sta pri tožnici ugotovili popolno izgubo delovne zmožnosti že davno pred izdajo zadnje odločbe in pred postopkom sodne presoje njene zakonitosti. Dne 16. 9. 2003 je invalidska komisija I. stopnje v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa ter specialista kardiologa s pregledom medicinske dokumentacije in osebnim pregledom ugotovila, da tožnica zaradi prizadetosti lumbalne hrbtenice ter zaradi psihičnega stanja ni zmožna za pridobitno delo. Predlagan je bil kontrolni pregled in ugotovljena I. kategorija invalidnosti od navedenega dne dalje, vzrok invalidnosti je bila bolezen. Enakega mnenja, sprememba je le v datumu nastanka, je bila prvostopenjska invalidska komisija ob pregledu dne 14. 3. 2005, ko je v sestavi specialista medicine dela prometa in športa ter specialista ginekologa ugotovila, da pri tožnici tudi od 14. 3. 2005 dalje obstaja I. kategorija invalidnosti, vzrok je hujša okvara hrbtenice, ki ji pridobitnega dela na omogoča. Ugotovljeno je bilo tudi, da kontrolni pregled ni potreben, ker ni pričakovati sprememb v zdravstvenem stanju. V revizijskih postopkih pri toženi stranki so bile sicer navedene ugotovitve spremenjene in je bilo odločeno, da je tožnica invalid III. kategorije invalidnosti, ker naj bi bila zmožnost za opravljanje dela zmanjšana za manj kot 50 %. Lažje delo naj bi opravljala še vedno v polnem delovnem času.

Glede na takšna neskladja mnenj medicinskih strokovnjakov, podana v postopkih pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje na podlagi 243. člena ZPP in v skladu s predlogom tožnice določilo izvedenski organ konzilij strokovnjakov Kliničnega inštituta za ..., Centra za ...i. Nedvomno gre za visoko strokovno usposobljeno ustanovo za ugotavljanje invalidnosti in preostale delovne zmožnosti. Izvedensko mnenje temelji na celotni zbrani medicinski dokumentaciji ter poglobljeni specialistični obravnavi tožnice, ki je vključevala klinični pregled ter dodatne usmerjene preglede in preiskave. Na osnovi pregleda je konzilij ugotovil številne okvare oz. bolezni, strnil jih je v dvajset diagnoz in podal mnenje, da je pri tožnici od 16. 9. 2003 do 22. 1. 2008 obstajala III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Zmožna je bila za drugo ustrezno delo v polovičnem (4 urnem) delovnem času, pod pogojem, da se ji določi delo, ki ga bo opravljala izmenoma stoje in fiziološko sede. Zaradi poslabšanja obstoječih bolezni gibal (hrbtenica, udje) živčevja (hude okvare živcev) ter nacepljenje terapevtsko slabo obvladljive kronične duševne motnje, je tožnica od 23. 1. 2008 zaradi posledic bolezni invalid I. kategorije invalidnosti. Mnenje je utemeljeno s številnimi izvidi specialistov, na katere se izvedenci sklicujejo, potrjeno pa je bilo tudi z izpovedjo člana konzilija mag. R.Č. na naroku 18. 5. 2010. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da konzilij ni mogel že na podlagi starejše medicinske dokumentacije ugotoviti tožničine nezmožnosti za delo in naj bi bil odločilen le zadnji pregled dne 20. 7. 2009, kar je po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. Član konzilija je izpovedal, da je bilo mnenje o I. kategoriji invalidnosti podano na podlagi izvidov ortopeda, kirurga, nevrologa, posebej je na vprašanje predsednice senata potrdil, da tožnica od 23. 1. 2008 ni sposobna opravljati organiziranega pridobitnega dela. Ob tem po prepričanju sodišča druge stopnje ni pomembno ali je do takšnih spoznanj konzilij prišel tudi na podlagi kasnejših pregledov oz. ali so kasnejši pregledi in preiskave le potrdili prejšnje dokončno stanje. Bistveno je, da je na podlagi zbrane medicinske dokumentacije in tožničinega zdravstvenega stanja ugotovil, da od navedenega dne za nobeno pridobitno delo trajno ni bila zmožna in ji je potrebno priznati I. kategorijo invalidnosti.

Ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi, da sodni izvedenci niso zadostno in prepričljivo argumentirali ugotovitve o datumu nastanka invalidnosti, ni prepričljiva in ne izhaja iz dejstev. Nevrokirurg v številnih izvidih (od 3. 6.2003 dalje) navaja, da tožnica za delo ni zmožna. V izvidu 29. 7. 2004 na podlagi pregleda EMG izvida ugotavlja, da gre pri tožnici za hudo radikularno lezijo, v primerjavi z letom 2002 pa celo za poslabšanje. Glede na EMG in klinični izvid gre lahko za trajno okvaro radiksa L5 in se zadeva kirurško ne da več popraviti. Dne 10. 12. 2004 je nevrokirurg ocenil MR izvid hrbtenice in ugotovil, da so v ledveno križnem delu hrbtenice razsežne degenerativne spremembe, zlasti na stebru med korpusi L3 – L4 in L5 – S1. Za njeno delo kuharice ni zmožna, predlagal je bolniški stalež do ocenitve na invalidski komisiji. Specialistka nevrologinja v mnenju z dne 16. 12. 2004 ugotavlja, da gre pri tožnici za kronično patologijo, kjer se lahko doseže le določena stopnja olajšanja bolečin. Ni sposobna za dela brez upoštevanja vseh omejitev, gre za kronično bolezen in izboljšanja ni pričakovati. Z izvedenskim mnenjem so skladna mnenja nevrokirurga, osebnega zdravnika ter nevropsihiatrinje, ki jih je v postopku pridobilo sodišče prve stopnje (izpoved nevrokirurga na listu št. 26 ter mnenje osebnega zdravnika in psihiatrinje na listih št. 28 in 29 sodnega spisa).

Sodišče ugotavlja, da naj bi tožena stranka v predsodnem postopku pravilno ovrednotila izvide in ugotovitve, ki pa so nastali šele tekom sodnega postopka in je takšna ugotovitev nerazumljiva ter povsem v nasprotju z listinami v sodnem in upravnem spisu.

Sodišče druge stopnje na podlagi presoje listin, pisnih izjav prič in upoštevanja celotne zbrane medicinske dokumentacije ugotavlja, da tožena stranka z nobenim dokaznim predlogom ali navedbami dejstev ni vzbudila dvoma v pravilnost mnenj ostalih specialistov in v pravilnost izvedenskega mneneja, zato je na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Na podlagi 2. alineje 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) je toženi stranki naložilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe odloči o višini in izplačevanju invalidske pokojnine. Pri tem bosta upoštevani določbi ZPIZ-1, da je pogoj za začetek izplačevanja pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja oz. da se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (drugi odstavek 156. člena in prvi odstavek 157. člena ZPIZ-1).

Na podlagi 154. člena ZPP je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji ter stroške v zvezi s pritožbenim postopkom. Sodišče je, ob upoštevanju zahtevka za povrnitev stroškov, tožnici priznalo le stroške v zvezi s postopkom opr. št. Ps 1558/2008 (po združitvi zadev opr. št. Ps 1426/2007), saj je zahtevek za odpravo dokončne odločbe z dne 14. 5. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 19. 2. 2007 umaknila, zato te stroške nosi sama. Stroške je sodišče odmerilo ob upoštevanju odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, 67/2003 in 70/2003), pri čemer je povračilo potnih stroškov priznalo v skladu z vsakokratno veljavno kilometrino, ni pa priznalo stroškov za mnenje oz. pisno izjavo dr. B.N. (priloga A22 spisa), ker gre za medicinsko mnenje, ki ga je pridobila tožnica sama in ga je potrebno šteti kot njene navedbe v postopku. Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o stroških upošteva samo stroške, potrebne za pravdo.

Pritožba tožnice je bila utemeljena, na podlagi 2. odstavka 165. člena, v zvezi s 154. členom je tožena stranka tožnici dolžna povrniti pritožbene stroške, odmerjene v skladu z odvetniško tarifo.