Jedro

Kazen (globa) za prekršek se všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje: 1. če imajo znaki kaznivega dejanja tudi znake prekrška in 2. če je storilec pred obsodbo za kaznivo dejanje globo za prekršek plačal. Kazenski postopek in postopek o prekršku ne smeta teči hkrati in bi postopek o prekršku moral biti prekinjen do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku; take kršitve zakona o prekrških pa v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče obravnavati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene N.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru je bila N.N. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, za katero ji je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojenki so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, plačila povprečnine pa je bila oproščena. Obsojenka pritožbe zoper navedeno sodbo ni napovedala.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila obsojenka za isti dogodek obravnavana in kaznovana s sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 24.5.2007 zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ ter s sodbo istega sodišča z dne 14.3.2006 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča z dne 15.5.2007) zaradi prekrška zoper javni red in mir po 4. točki prvega odstavka 11. člena v zvezi z 2. členom Zakona o prekrških zoper javni red in mir (ZPJRM). V prvem primeru ji je bila izrečena pogojna obsodba, v drugem pa globa 40.000 SIT. Kot navaja zagovornik, je bil s tem kršen zakon v obsojenkino škodo, saj gre za dvojno obsodbo, zaradi česar predlaga razveljavitev sodbe.

V odgovoru na zahtevo (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) je vrhovna državna tožilka N.F. predlagala zavrnitev zahteve, saj obsojenka skladno s tretjim odstavkom 49. člena KZ ni izkazala, da bi globo, ki ji je bila izrečena za prekršek, plačala, zaradi česar niso izpolnjeni zakonski pogoji za vštetje te kazni v kazen, izrečeno s kazensko sodbo.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojenki in njenemu zagovorniku in sta se o njem tudi izjavila. Oba vztrajata pri vloženi zahtevi, ki ji obsojenka prilaga sodbo o prekršku, podrobno opisuje razmere v družini in okoliščine obravnavanega dogodka ter opozarja na svoje težko zdravstveno stanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Posplošeno sklicevanje vložnika zahteve na kršitev zakona v obsojenkino škodo zaradi "dvojne obsodbe" lahko pomeni uveljavljanje dveh različnih kršitev zakona. Kolikor se zagovornik v zahtevi sklicuje na kršitev ustavne (31. člen Ustave RS) ter zakonske (10. člen ZKP) določbe o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (res iudicata) je treba ugotoviti, da z izpodbijano sodbo zakon v tem pogledu ni bil kršen, saj ne gre za obsodbo za isto kaznivo dejanje; le v takem primeru je namreč podana obravnavana procesna ovira za (ponovno) meritorno odločanje o stvari.

Primerjava opisov kaznivega dejanja in prekrška, za katere je bila obsojenka spoznana za krivo oziroma odgovorno, pritrjuje ugotovitvi zahteve, da se obe sodni odločbi nanašata na isti (historični) dogodek in da dejstva, ki izhajajo iz opisa prekrška (obsojenkino prijetje matere za vrat) ustrezajo tudi dejstvom iz opisa kaznivega dejanja (prijetje za vrat, stiskanje s prstom ter povzročitev odrgnine na vratu, zaradi česar je bila prizadeta oškodovankina telesna celovitost).

Po določbi tretjega odstavka 49. člena KZ se kazen (globa) za prekršek všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje: 1. če imajo znaki kaznivega dejanja tudi znake prekrška in 2. če je storilec pred obsodbo za kaznivo dejanje globo za prekršek plačal. Obsojenka v tem primeru globe za prekršek v času sojenja za kaznivo dejanje do 24.5.2007 ni plačala; tudi sama v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke navaja, da tega ni storila zato, ker se je zoper odločbo o prekršku pritožila na višje sodišče. Tako tudi iz tega razloga zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče ugoditi.

Seveda pa v predmetni zadevi ni moč spregledati, da sta zoper obsojenko hkrati tekla kazenski postopek in postopek za prekršek za dejanje, ki ima tako znake kaznivega dejanja kot znake prekrška. Iz določbe prvega odstavka 12. člena Zakona o prekrških (ZP-1, UPB 4, Uradni list RS, št. 3/2007) med drugim izhaja, da se zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ne vodi postopek za prekršek in se mu tudi ne izrekajo sankcije za prekršek. Če zoper storilca med postopkom o prekršku začne teči kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, se postopek o prekršku prekine do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku. V času odločanja v postopku o prekršku na prvi in drugi stopnji je kazenski postopek zoper obsojenko že tekel. Iz podatkov kazenske ovadbe Policijske postaje L. za kaznivo dejanje izhaja, da je bil zoper obsojeno N.N. (in soobdolženko) podan tudi obdolžilni predlog zaradi prekrška zoper javni red in mir. V navedeni procesni situaciji glede na določbo prvega odstavka 12. člena ZP-1 zoper obsojenko ne bi smela hkrati teči kazenski postopek in postopek o prekršku in bi slednji moral biti prekinjen do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku. Take kršitve zakona pa v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče obravnavati. Zaradi kršitve zakona o prekrških ali predpisa, ki določa prekršek lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje (drugi odstavek 169. člena ZKP). Takšna zahteva oziroma pobuda doslej nista bili vloženi.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Glede na obsojenkine slabe premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov spisa, je bila oproščena plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).