Jedro

Organ druge stopnje je, ko je odločal o pritožbi in pri tem ustrezno popravil pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjske odločbe, ob upoštevanju vsebine odločbe, izdane v davčnem postopku, pravilno presodil, da se ta odločba ni v ničemer opirala na predhodno vprašanje, ki bi ga pristojni organ (kazensko sodišče) v bistvenih točkah drugače rešil, ter na tej podlagi utemeljeno zaključil, da obnovitveni razlog ni podan.

Kot novo dejstvo oziroma nov dokaz je v smislu določbe 1. točke 260. člena ZUP mogoče upoštevati samo tisto dejstvo oziroma dokaz, ki bi ga bilo mogoče uporabiti že v prejšnjem postopku in ki je torej obstajal(o) že v času upravnega odločanja na prvi stopnji, ne pa tudi tistega, ki je nastal(o) kasneje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od plač in drugih prejemkov za leta 2002, 2003 in 2004 ter davka od dobička pravnih oseb za leta 2002, 2003 in 2004, v katerem so bili tožeči stranki z odločbo št. DT-0610-97/2006-20 (0703-14) z dne 30. 10. 2006 odmerjeni davki in prispevki.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da tožeča stranka z vlogo z dne 30. 12. 2010 predlaga obnovo davčnega postopka, ker je kazensko sodišče o zadevi, ki je bila predmet presoje v davčnem postopku, s pravnomočno sodbo odločilo drugače kot davčni organ. Predlog je vložen pravočasno, razlog pa so naknadno pridobljena nova dejstva in novi dokazi, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že pridobljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe po 1. točki 260. člena ZUP ter v skladu z 89. členom ZDavP-2. Pravnomočna sodba pa predstavlja tudi odgovor na predhodno vprašanje, ki ga je sodišče rešilo drugače kot davčni organ. Pravnomočna sodba, s katero je bil direktor tožeče stranke A.A. spoznan za krivega in obsojen na zaporno kazen dveh let, namreč po mnenju tožeče stranke potrjuje navedbe, ki jih je dala v davčnem postopku v zvezi s poslovnimi dogodki oziroma dejanskim stanjem, na katerega se nanaša izdana odločba. Zaključki v davčnem postopku bi bili po mnenju tožeče stranke drugačni, če bi se vedelo za kazensko sodbo. Iz sodbe namreč nedvoumno izhaja, da je bil izključno Jožef Zidar tisti, ki je izplačeval gotovino na podlagi fiktivnih potnih nalogov, ki so jih po njegovih navodilih izpolnjevali podrejeni, tako da je bila družba zgolj oškodovanec in ne aktivno legitimirani subjekt; oziroma da je bil A.A. tisti, ki je pisal fiktivne potne naloge ter dvigoval denar, ga polagal na HK pri hranilnici B. in si ga v končni fazi tudi prilastil ter da zato ni mogoče A.A. v davčnem postopku nagraditi s tem, da se odtujena sredstva okvalificirajo kot posebna nagrada iz delovnega razmerja.

Po pregledu vloge in priloženih listin davčni organ ugotavlja, da je bil predlog za obnovo vložen pravočasno ter da tožeča stranka opira obnovitveni razlog na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Po določbah 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP morata biti novo dejstvo in nov dokaz takšna, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila uporabljena v prejšnjem postopku in torej morata obstajati že pred izdajo dokončne odločbe, pa se zanju ni vedelo. Dejstva oziroma dokazi, nastali po končanem postopku, ne predstavljajo podlage za obnovo postopka. Takšna je pravnomočna sodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, ki zato obnovitvenega razloga iz citirane določbe ZUP ne izkazuje in se zato predlog tožeče stranke v skladu z 267. členom ZUP zavrže. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je bila tožeči stranki v davčnem inšpekcijskem postopku izdana odločba in naloženo plačilo davkov in prispevkov od osebnih prejemkov ter da je bila odločba potrjena tudi s sodbo Upravnega sodišča. V davčnem postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da potni nalogi, na podlagi katerih so se izplačevali stroški službenih poti, niso bili sestavljeni kot verodostojne knjigovodske listine. Sploh pa je tožeča stranka v postopku že sama povedala, da službene poti dejansko niso bile opravljene ter pojasnila tudi cilj takšnega izplačevanja potnih stroškov, ki je bil v tem, da se je denar polagal na hranilno knjižico z namenom odkupa poslovnega deleža družbe. Tožeča stranka je torej nesporno direktorju družbe in še nekaterim drugim zaposlenim izplačevala potne stroške za službene poti, ki niso bile opravljene, denar pa je preko blagajniških prejemkov fizično prevzemal direktor družbe. Zato so tudi po ugotovitvah sodišča izplačila po potnih nalogih prejemki, ki povečujejo dohodke direktorja in ki so obdavčeni. Direktor je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega po vseh točkah obtožbe (zloraba položaja in ponarejanje poslovnih listin), zato je tožeča stranka že 6. 11. 2009 vložila predlog za obnovo postopka, ki je bil zavrnjen in ga ponovno vlaga v tem postopku, v katerem je prvostopni organ predlog zavrgel. Pri tem je po presoji druge stopnje prvostopni organ ravnal pravilno in skladno z določbami ZUP, na katere se sklicuje in ki jih drugostopni organ v celoti citira. Na tej podlagi enako kot prvostopni organ ugotavlja, da pravnomočna sodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne dokazuje obnovitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, ker gre za dejstva, ki so nastala kasneje in niso nova v smislu citirane zakonske določbe. Izdana sodba pa tudi ne izkazuje obnovitvenega razloga iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, saj v konkretnem primeru davčni organ ni reševal nobenega predhodnega vprašanja, ki bi spadalo v pristojnost drugega organa, temveč je po davčnih predpisih odmeril davke od osebnih prejemkov, ki so bili preko fiktivnih potnih nalogov nesporno izplačani direktorju družbe in je torej nesporno šlo za osebne prejemke, ki so obdavčeni po zakonu o dohodnini.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi vztraja, da so podani pogoji za obnovo postopka. Rezultat davčnega postopka je v nasprotju s kazensko sodbo, zato meni, da je treba postopke obnoviti ter odločbe razveljaviti ali ustrezno spremeniti. Tožeči stranki je bila pravnomočna sodba vročena 15. 12. 2010, zato je predlog za obnovo pravočasen. Razlog za obnovo so nova dejstva in dokazi pa tudi drugače rešeno predhodno vprašanje, na kar se je tožeča stranka sklicevala že v predlogu za obnovo postopka, pa se davčni organ do tega sploh ni opredelil, kar je bistvena kršitev pravil postopka. V konkretnem primeru ni dvoma, da je kazensko sodišče presodilo drugače kot davčni organ, zato je tožeča stranka upravičena do obnove. Kljub temu se davčni organ vsebinsko ni opredelil niti do ene navedbe v predlogu za obnovo, temveč navede samo, da dejstev ne upošteva, ker so nastala kasneje. Takšno stališče je po mnenju tožeče stranke napačno. Davčni organ je predlog zavrgel ravno iz razlogov, iz katerih zakon obnovo postopka dopušča. Sklicevanje na dejstva in okoliščine je smiselno le, če gre za dejstva, ki se pojavijo naknadno, po zaključenem postopku, če so takšnega pomena, da bi vplivala na drugačno odločitev, če bi bila znana v prejšnjem postopku. Sklicevanje na dokaze, ki so bili znani že v prejšnjem postopku, v obnovi sploh ni ni dovoljeno. V konkretnem primeru je tožeča stranka pridobila pravnomočno sodbo po tem, ko je bil davčni postopek že zaključen in je zato brez svoje krivde ni mogla uveljaviti prej, ker z njo še ni razpolagala. Nedvomno pa je sodba takšnega pomena, da bi vplivala na ugodnejšo odločitev. Razen tega predstavlja odločitev pravosodnega organa, ki je o zadevi odločil drugače, drugačno rešitev predhodnega vprašanja. Ker davčni organ predlaganih dokazov ni ocenil niti se ni do njih vsebinsko opredelil, gre za odločbo, ki je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega pa je podana kršitev materialnega prava in kršitev pravil postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predlog za obnovo postopka je nedvomno pravočasen. O tem ves postopek ni (bilo) nobenega dvoma. Sporno je, ali so za vložitev predloga izpolnjeni pogoji iz 1. in 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, ki se na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja tudi v davčnem postopku.

O obnovitvenem razlogu iz 4. točke 260. člena ZUP, ki ga je tožeča stranka navedla že v predlogu za obnovo, se prvostopni davčni organ ni izrekel, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Se je pa o tem izrekel organ druge stopnje, ko je odločal o pritožbi in s tem po presoji sodišča ustrezno popravil pomanjkljivo obrazložitev prvostopne odločbe. Pri tem se je opredelil tudi do vprašanj vsebinske narave ter ob upoštevanju vsebine odločbe, izdane v davčnem postopku, presodil, da se odločba davčnega organa ni v ničemer opirala na predhodno vprašanje, ki bi ga pristojni organ (kazensko sodišče) v bistvenih točkah drugače rešil, ter na tej podlagi zaključil, da obnovitveni razlog ni podan. S takšnim zaključkom se po pregledu spisov in izpodbijane odločbe strinja tudi sodišče. Drugače in s tem kot o predhodnem bi moralo biti s sodbo rešeno vprašanje obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti direktorja, kar je vsebina (izreka) kazenske sodbe. O tem vprašanju pa se v davčnem postopku očitno ni odločalo in tega tudi tožeča stranka ne zatrjuje.

Pravilno pa je v izpodbijani in še zlasti v drugostopni odločbi tudi citiran in upoštevan razlog za obnovo iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Pravilno se namreč poudari in upošteva okoliščina, ki med strankama ni sporna, in sicer, da je bila sodba kazenskega sodišča izdana že po tem, ko je bil davčni postopek pravnomočno zaključen. Gre torej za novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki je nastal kasneje, oziroma ki ni obstajal v času upravnega odločanja. To pa pomeni, da pogoj iz citirane določbe ZUP ni izpolnjen in da so tožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni. Iz zakonske določbe dovolj jasno sledi, da je mogoče kot novo dejstvo oziroma nov dokaz upoštevati samo tistega, ki ga je bilo mogoče uporabiti že v prejšnjem postopku, in torej dokaz, ki je obstajal že v času upravnega odločanja na prvi stopnji, ne pa tudi tistega, ki je nastal kasneje, kot to neutemeljeno in brez podlage v zakonu trdi tožeča stranka. Koliko je takšna ureditev smiselna, je lahko stvar akademske razprave. Podlaga za odločanje je veljavna zakonska ureditev. In ker gre pri obnovi za izredno pravno sredstvo, tudi ni podlage za to, da bi se uporaba zakonskih določb širila na primere, ki z zakonsko ureditvijo niso zajeti.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.