Jedro

Določbe drugega odstavka 48. člena ZMEPIZ pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca ni mogoče uporabiti ter ugotoviti obstoja te spremembe za nazaj od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, oziroma od dneva uveljavitve ZPIZ-1 dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. 4144014 z dne 24. 3. 2005 in odločbo njene Območne enote Ljubljana št. P – 4144014 z dne 5. 1. 2005. Ugotovilo je, da je bil tožnik od 1. 4. 1992 obvezno zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, v to pravno razmerje pa tožena stranka ni mogla poseči za nazaj, ampak bi ga lahko na novo uredila le od izdaje odločbe dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da tožena stranka ni imela pravne podlage za poseg v pravno razmerje, ki je nastalo s pridobitvijo lastnosti zavarovanca po 13. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji). Sprememba tega statusa bi pomenila nezakonit poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ob sprejemu prijave v zavarovanje ne izda odločba o zavarovanju, ki bi trajno jamčila za nespremenljivost zavarovalnega razmerja. Vložena oziroma sprejeta prijava se ne šteje za pravnomočno odločbo. Tudi pritožbe zoper sprejeto prijavo v zavarovanje zakon ne predvideva. Zato je sklicevanje sodišča druge stopnje na 158. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji) neutemeljeno. Tožnikovo zavarovanje je bilo s 1. 4. 1992 pravilno vzpostavljeno, vendar pa je trajalo le do prenehanja veljavnosti ZPIZ. S 1. 1. 2000, ko je stopil v veljavo novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji), pa je v primeru izpolnjevanja pogojev za vključitev v obvezno zavarovanje na več podlagah, nastopila obveznost zavarovanja po tisti podlagi, ki je v zakonu navedena pred drugimi podlagami. Zakonska podlaga za odločitev tožene stranke je po mnenju revizije podana tudi v drugem odstavku 48. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in nadaljnji). Lastnost zavarovanca na podlagi 15. člena ZPIZ-1 je za tožnika nastala že z vpisom v vpisnik samostojnih podjetnikov posameznikov in ker tožnik prijave v zavarovanje ni vložil sam, je postopek ugotovitve lastnosti zavarovanca izvedla tožena stranka po uradni dolžnosti. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje ter tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožniku. Ker stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi na podlagi tretjega odstavka 86. člena ZPP opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljen pravniški državni izpit (tega tožnik ne zatrjuje), sodišče njegovega odgovora na revizijo ni moglo upoštevati.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija uveljavlja le pavšalno, saj ne navede, katere kršitve iz prvega ali drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, niti ne obrazloži vsebine kršitev, ki naj bi bile po njeni oceni podane. V tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe zato ni moglo in ni smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Lastnost zavarovanca se pridobi na podlagi prijave v zavarovanje (46. in 47. člen ZMEPIZ). Če prijava ni vložena, se lahko ugotavlja lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti (50. člen ZMEPIZ). V skladu s četrto alinejo 49. člena ZMEPIZ se zavarovalno razmerje oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja tudi v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1. Citirano določilo ZPIZ-1 ureja vprašanje zavarovanja v primerih, ko oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po različnih podlagah. V tem primeru se zavaruje po tisti podlagi, ki je v ZPIZ-1 navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila lahko oseba vključena v zavarovanje.

10. Območna enota tožene stranke je dne 4. 1. 2005 izdala odločbo, da tožniku preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti z dnem 1. 10. 1994 in da ima od tega dne dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti. Z drugostopenjsko odločbo je tožena stranka odločbo Območne enote odpravila in odločila, da tožniku preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti z dnem 31. 12. 1999 in da ima tožnik od 1. 1. 2000 do 31. 3. 2004 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti.

11. Jedro spora je vprašanje, ali je tožena stranka lahko določila spremembo tožnikovega statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za nazaj, to je za obdobje pred izdajo odločbe.

12. ZMEPIZ v 49. členu, ki ureja ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti, in na katerega se sklicuje tudi izpodbijana dokončna odločba tožene stranke, ni izrecno določil, kdaj se na tak način pridobi, izgubi ali spremeni status zavarovanca. To vprašanje je zato potrebno reševati glede na vse okoliščine odločitev, mogočih na podlagi te določbe. Če se je po uveljavitvi ZPIZ-1 pri odločanju o statusu zavarovanca po prvi alineji 49. člena ZMEPIZ (ko prijava sploh ni bila vložena) še mogoče opreti na drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ, so pri odločanju o spremembi podlage zavarovanja (četrta alineja) pomembne druge okoliščine, zaradi katerih ni mogoče ugotoviti obstoja te spremembe za nazaj od dneva uveljavitve ZPIZ-1. Določilo 48. člena ZMEPIZ ureja pridobitev lastnosti zavarovanca osebe, ki te lastnosti še nima, pri čemer prijava v zavarovanje ni bila vložena v zakonitem roku. Ne ureja pa vprašanja, kdaj nastopijo posledice v že obstoječem statusu zavarovanja, če pride do spremembe pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje. V primeru iz prve alineje 49. člena ZMEPIZ ne gre za poseg v že obstoječ status, temveč šele za pridobitev statusa zavarovanca, ki je tako z vidika fizične osebe kot z vidika sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja pomembnejša od ugotovitve zgolj spremenjene podlage že obstoječega zavarovanja. To pomeni, da se določba drugega odstavka 48. člena ZMEPIZ nanaša na drugačen primer, kot je obravnavani in je zato pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca ni mogoče upoštevati ter ugotoviti obstoja te spremembe za nazaj od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, oziroma od dneva uveljavitve ZPIZ-1 dalje. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve tega vprašanja je pritožbeno sodišče zato pravilno ugotovilo, da je dokončna odločitev tožene stranke z dne 24. 3. 2005 o vključitvi tožnika v zavarovanje na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2000 do 31. 3. 2004 (torej za čas pred izdajo odločbe), nezakonita. Vrhovno sodišče je enako stališče zavzelo že v več podobnih primerih (VIII Ips 86/2004, VIII Ips 265/2007, VIII Ips 66/2008, VIII Ips 80/2008).

13. Revizija očita sodišču druge stopnje, da se v izpodbijani sodbi napačno sklicuje na 158. člen Ustave RS in v zvezi s tem pojasnjuje, da lastnost zavarovanca nastane z vpisom v matično evidenco, tega vpisa pa ni mogoče enačiti z odločbo državnega organa. Takšne revizijske navedbe ne morejo vplivati na sprejem drugačne odločitve, ker je revizijo potrebno zavrniti že iz razlogov, pojasnjenih v 12. točki te sodbe. Kljub temu se Vrhovno sodišče do revizijskega očitka opredeljuje, saj je s sklicevanjem na citirano ustavno določilo tudi samo že zavzelo stališče, da se zaradi spremembe podlage za obvezno zavarovanje status zavarovanca lahko spremeni le za naprej. V zvezi s tem je obrazložilo, da pomeni status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in ki uživa varstvo v smislu 158. člena Ustave RS. V skladu s tem ustavnim določilom je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

14. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe in iz upravnega spisa resda ne izhaja, da bi o priznanju statusa tožnika kot zavarovanca iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, tožena stranka izdala odločbo. Glede na ureditev v prej veljavnem Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-95, Ur. l. RS, št. 45/95) in tudi v sedaj veljavnem ZMEPIZ za to niti ni imela podlage. V skladu z 41. členom ZMEPIZ-95 ima lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ in je prijavljena v zavarovanje (za nekatere primere je pridobitev te lastnosti pogojena tudi s plačilom prispevka). V 42. členu ZMEPIZ-95 ni določeno, da bi morala tožena stranka na podlagi vložene prijave izdati odločbo o pridobitvi lastnosti zavarovanca, temveč je v 24. členu za toženo stranko predpisana le obveznost potrditve vložitve prijave v matično evidenco. Glede na na tretji odstavek 171. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. SFRJ, št. 47/1986, prečiščeno besedilo) se potrdilo o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, šteje za javno listino.

15. V primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki ga je mogoče enačiti s pravnim razmerjem, urejenim s pravnomočno odločbo državnega organa. Bistvo pravnomočnega akta je v tem, da je na pravno zavezujoč način odločeno o pravicah in obveznostih strank iz pravnega razmerja. V obravnavanem primeru je bila obveznost tožnika nasproti toženi stranki v tem, da ji je plačeval prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi zavarovanja iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, tožena stranka pa bi mu bila dolžna ob nastopu zavarovalnega primera ob izpolnjenih pogojih iz ZPIZ priznati ustrezno pravico. Dejstvo, da je tožnik dejansko plačeval toženi stranki prispevek, kaže na to, da sta obe stranki priznavali obstoj medsebojno pravno učinkujočega razmerja zavarovanja in ga tudi izvrševali. V tako urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, to pa je tudi bistvo določila 158. člena Ustave RS.

16. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.