Jedro

Neprepričljivo in v nasprotju s podatki kazenskega spisa je stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je obdolženec storil napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja ponarejanja listin po III. odstavku 256. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ. Z dvema izvedencema grafološke stroke je bilo zanesljivo dokazano, da zapustnik sporne oproke ni podpisal, da sestavljalca lažne oporoke (ki sta bila oproščena) ne govorita resnice in da so številne priče povsem izključile možnost, da bi lahko zapustnik celotno premoženje prepustil bratu - obdolžencu, s katerim je bil sprt in več let z njim sploh ni govoril. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obdolženega S. B. storitve napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po III. odstavku 256. člena KZ v zvezi s 26. členom istega zakona ter v skladu s takšno odločitvijo s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega in mu izreče pogojno obsodbo.

Višja državna tožilka S. P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

V celoti je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam okrožne državne tožilke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaradi domnevnega pomanjkanja dokazov obdolženega S. B. oprostilo obtožbe za storitev napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin. Izvedlo je sicer vse potrebne dokaze, ki v celoti in brez dvoma potrjujejo, da priči R. S. in F. V. nista govorili resnice in je tako jasno, da sta aktivno sodelovala pri storitvi temeljnega kaznivega dejanja dobro vedoč, da pokojni F. B. oporoke ni podpisal. Takšna ugotovitev je bila med kazenskim postopkom potrjena tudi z izpovedbami drugih prič, npr. D. in I. B. Zaradi dokazane neverodostojnosti izpovedb V. in S. je presenetljiv dokazni sklep v izpodbijani sodbi, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je prav obdolženi S. B. bil tisti, ki je S. in V. napeljal k sestavi krive oporoke. Izključno obdolženi B. je namreč imel motiv za sestavo takšne oporoke, izpovedbe preostalih zaslišanih prič pa v celoti izključujejo možnost, da bi bila zapustnikova volja lahko takšna, kot je bila izražena v ponarejeni oporoki, pri čemer je povsem irelevantno, kdo je takšno oporoko poslal na sodišče. Sodišče druge stopnje glede na povedano ni bilo v dilemi glede usode izpodbijane sodbe. Zmotno pa je stališče pritožnice, da bi lahko sodišče druge stopnje samo spremenilo oprostilno sodbo v obsodilno, saj bi to lahko storilo le v primeru, ko bi bila za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, med katerimi pa v izpodbijani sodbi ni nobenih razlogov o subjektivni plati obdolžencu očitane storitve napeljevanja h kaznivemu dejanju.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku, saj je sodnica, ki je zadevo obravnavala v prvem sojenju, že zavzela stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vprašanj, povezanih ne le z ravnanjem obdolženega S. B., pač pa tudi z ravnanji R. S. in F. V.