Jedro

Vrednost spornega predmeta, navedena v točkah, ne zagotavlja pravice do revizije. Navedbe vrednosti spornega predmeta ob subjektivni spremembi tožbe po začetku obravnavanja glavne stvari je prepozna.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženci priznati, da so zemljiške parcele ter vpisane v vl.št. k.o. , last tožnice iz naslova priposestvovanja in da morajo izstaviti na tožničino ime ustrezno zemljiškoknjižno listino.

Pritožbo prve in druge tožene stranke proti tej sodbi je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča prve stopnje in sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo prva in druga tožena stranka zaradi kršitve določb zakona o pravdnem postopku in nepravilne uporabe materialnega prava in predlagata, naj vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Na vročeno revizijo tožeča stranka in skrbnik tretje tožene stranke nista odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena.

V tej pravdni zadevi gre za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja in za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Torej gre za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve v smislu tretjega odstavka 382. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). V takšnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska navedenega v tej zakonski določbi.

Prvi pogoj za dovoljenost revizije v takšnem sporu je, da je tožnik vrednost spornega predmeta v tožbi sploh navedel. Slednje je posebna sestavina tožbe v vsakem sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (drugi odstavek 186. člena ZPP).

Navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi je način, s katerim zagotovi tožnik pravico do revizije tako sebi, če ne bo uspel v pravdi, kakor tudi toženi stranki, če bo uspel v pravdi. Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz drugega odstavka 40. člena ZPP), ki je v tožnikovih rokah, ima lahko enako posledico še sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta po tretjem odstavku 40. člena ZPP. Ta zakonska določba pa se izrecno sklicuje na primere iz drugega odstavka tega člena, kar med drugim pomeni, da se ne uporablja v primerih, ko tožnik ne upošteva določbe drugega odstavka 186. člena ZPP in vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede. V takšnem položaju pač ne nastane vprašanje o pravici do revizije, s katerim bi se sodišče moralo ukvarjati, saj je pravica do nje pravica, ki si jo v sporih iz tretjega odstavka 382. člena ZPP tožnik le lahko zagotovi, ni pa nujno, da si jo.

V tej pravdni zadevi tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta v skladu s citiranimi določbami ZPP. Na tožbi je namreč zapisala kot vrednost spora ("pcto") 1000 točk, ne pa vrednosti spora v denarnih enotah. Pravni standard "vrednost spornega predmeta" namreč terja razlago, da je vrednost mogoče izraziti le v denarni enoti. Nedenarno, primerjalno ali analogno vrednotenje ne dovoljuje, da bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti vrednost spornega predmeta. Navedba vrednosti v točkah, za katere vrhu tega ni pojasnjeno, za kakšne točke gre (točke taksne ali odvetniške tarife ali kakšne druge) v določbah ZPP ni predvidena in zaradi različnih vrednostnih kriterijev nezanesljiva. Zato pomeni v točkah izražena vrednost spora, kot da navedbe vrednosti spornega predmeta sploh ni. Tožeča stranka je sicer na naroku za glavno obravnavo potem, ko je podala tožbo in ko jo je razširila poleg prvotno tožene stranke H. K. na sedanjo prvo in drugo toženo stranko (drugi odstavek 196. člena ZPP) in jo še pozneje spremenila tako, da je namesto prvotnega prvega toženca tožila sedanjo prvo in drugo toženo stranko (prvi odstavek 192. člena ZPP), navedla vrednost spornega predmeta 300.000,00 SIT. To pa je, glede na zapisano v tretjem odstavku te obrazložitve storila prepozno, da bi zagotovila pravico do revizije. Tožeča stranka sicer sme navesti vrednost spornega predmeta ob spremembi tožbe, kadar gre za večanje obstoječega zahtevka ali za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (prvi odstavek 191. člena ZPP), ne pa tudi, kadar gre za subjektivno spremembo tožbe (prvi odstavek 192. člena ZPP), saj kadar stopi v pravdo nov toženec namesto prvotnega, jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo (tretji odstavek 192. člena ZPP). Slednje pomeni, da se je pravda proti novemu tožencu začela že takrat, ko je bila tožba vročena prvotnemu tožencu (prvi odstavek 194. člena ZPP) in vsi procesnopravni in materialnopravni učinki tožbe, ki so nastali glede prvotnega toženca, se prenesejo na novega. Zato ob takšni spremembi tožbe tožnik nima več pravice spreminjati ali sploh prvič navesti vrednost spornega predmeta, iz česar izhaja, da tožnica v tem primeru z navedbo vrednosti spornega predmeta v denarnih enotah po spremembi tožbe revidentoma ni zagotovila pravice do revizije.

Tako se je izkazalo, da revizija prve in druge tožene stranke ni dovoljena in zato jo je moralo sodišče zavreči (392. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta že s samim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).