Jedro

Ni podlage za imenovanje oz. napredovanje v naziv, če predlagatelj ne izpolnjuje z zakonom predpisane splošne pogoje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 22.1.1999, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo zahtevo za imenovanje oziroma napredovanje v naziv mentor - svetovalec - svetnik. V obrazložitvi navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke tožnik vložil zahtevo za napredovanje v naziv 29.6.1994 in k njej priložil diplomo Vseučiljišća V.B., Pedagoške fakultete R., o visoki strokovni izobrazbi in strokovnem nazivu profesor - industrijski pedagog, izdano v letu 1984, diplomo Fakultete industrijske pedagogike R., o višji strokovni izobrazbi in pridobitvi naziva učitelj praktičnega pouka ter potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu. V vlogi je navedel, da opravlja delo na delovnem mestu učitelj strokovnih predmetov, ni pa pojasnil, katere strokovne predmete poučuje. Tožena stranka je na podlagi uradnih evidenc ugotovila, da je tožnik v šolskem letu 1994/95 poučeval tehnologijo, v šolskem letu 1995/96 družboslovje, družbena znanja in biologijo z ekologijo, ter v šolskem letu 1996/97 družboslovje, biologijo z ekologijo in tehnologijo. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da tožnik za nobenega od teh predmetov nima ustrezne smeri izobrazbe, ki jih je določil Strokovni svet Republike Slovenije. Glede predloženih sporočil Pedagoške fakultete R. z dne 30.4.1997 in 11.6.1997 (pravilno 5.6.1997) pa je tožena stranka menila, da na njuni podlagi ni mogoče ugotoviti, ali tožnik v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, ki veljajo v Republiki Sloveniji, izpolnjuje predpisano smer strokovne izobrazbe.

V času vložitve zahteve je veljal Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/91-ZOFVI), ki v 65. členu ni razveljavil 175. in 226. člena Zakona o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/85 in 35/89 - ZUI). V 175. členu je ZUI določal, da mora imeti učitelj splošno-izobraževalnih in strokovno-teoretičnih predmetov v srednji šoli visoko izobrazbo ustrezne smeri, z vzgojno izobraževalnim programom pa se določi, katero smer in stopnjo strokovne izobrazbe ter vrsto in obseg delovnih izkušenj mora imeti učitelj za poučevanje posameznega predmeta. Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in 42/92), je v 2. členu med ostalimi pogoji določil pogoj, da v posamezni naziv lahko napreduje, kdor ima strokovno izobrazbo določeno z zakonom, v 9. členu pa, da lahko napreduje v naziv tudi strokovni sodelavec, ki nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom, pa mu le ta dovoljuje opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela. Tako je ZUI v določbi 2. odstavka 226. člena določil, da lahko še naprej opravljajo vzgojno-izobraževalno delo v srednjih šolah učitelji, ki so izpolnjevali pogoje za poučevanje strokovno teoretičnih predmetov in praktičnega pouka po zakonu o srednjem šolstvu, če so do dneva uveljavitve tega zakona najmanj tri leta opravljali vzgojno-izobraževalno delo in so si pridobili pedagoško-andragoško izobrazbo. Zakon o srednjem šolstvu (Uradni list SRS, št. 158/67, 20/70, 31/72, 18/74) je v 36. členu med drugim določil, da je učitelj v srednji šoli lahko kdor ima s tem zakonom predpisano strokovno in pedagoško izobrazbo potrebno za opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela, v 37. členu pa, da so lahko učitelji za splošno izobraževanje in strokovne teoretične učne predmete v srednjih šolah tisti, ki so končali II. stopnjo visokošolskega študija ustrezne stroke. Določba 2. odstavka 226. člena ZUI se je nanašala na učitelje, ki so v času uveljavitve zakona dejansko opravljali delo učiteljev v srednjih šolah in so zato to delo pod določenimi pogoji lahko opravljali še naprej. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik v obdobju od 16.5.1967 do 31.8.1985 opravljal druga dela in ni bil zaposlen v srednji šoli, zato se zaradi navedenega dejstva ne more sklicevati na to zakonsko določbo. Iz vzgojno izobraževalnih programov, ki jih je objavil SRS za šolstvo dne 7.6.1982, to je v programih pridelovanje in predelava kovin, metalurgija, obratni metalurški tehnik, obdelava kovin in upravljanje strojev, kovinarstvo in strojništvo, je kot ustrezna izobrazba predpisana visoka izobrazba strojne usmeritve, tehnološke usmeritve, kovinske usmeritve oziroma metalurške usmeritve in ne izobrazba profesor - industrijski pedagog.

Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje Republike Slovenije je na svoji seji dne 23.5.1991 sprejel dveletne in triletne programe poklicnih šol, ki jih je objavil Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport v letu 1991, ter štiriletne programe tehniških in drugih strokovnih šol, ki jih je objavil Zavod za šolstvo in šport v letu 1992. Vlada Republike Slovenije je 17.2.1994 sprejela sklep o razmestitvi izvajanja programov srednjega izobraževanja in o obsegu vpisa v srednje šole in dijaške domove za šolsko leto 1994/1995 s prilogo 1 in 2, tako da so bili v prilogi 1 pri ... regiji za Srednjo kovinarsko strojno šolo M. objavljeni programi: pridobivanje, predelava in obdelava kovin, strojni tehnik in strojništvo ter ustrezni poklici, ki se pridobijo v teh programih. V triletnih programih poklicnih šol je za poučevanje predmeta tehnologija v posameznih programih v prvem letniku predpisana izobrazba diplomiran inženir strojništva ali visoka izobrazba iz kemije, v drugem in tretjem letniku pa diplomiran inženir strojništva. V dvoletnih programih poklicnih šol je za predmet tehnologija v prvem letniku predpisana izobrazba diplomiran inženir strojništva, za isti predmet v istem letniku za poklic pridelovalec in predelovalec kovin pa diplomiran inženir metalurgije. V štiriletnih programih tehniških in drugih strokovnih šol je za predmet tehnologija v programu strojni tehnik predpisana visoka izobrazba diplomiran inženir strojništva. Navedeni programi so bili veljavni v času izdaje izpodbijane odločbe, z Odredbo o podaljšanju veljavnosti izobraževalnih programov za pridobitev srednje poklicne in strokovne izobrazbe (Uradni list RS, št. 51/98) pa je minister za šolstvo in šport na predlog Strokovnega sveta Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje podaljšal veljavnost programov za pridobitev srednje poklicne in strokovne izobrazbe, sprejetih pred uveljavitvijo Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 12/96) za generacije dijakov, ki se bodo vpisali v prvi letnik v šolskih letih 1998/99 in 1999/2000. Ta odredba je tudi določila, da se kadrovski pogoji za strokovne delavce izločijo kot sestavina izobraževalnih programov in se do izdaje posebnega predpisa uporabljajo kot podlaga za določitev ustrezne smeri in stopnje strokovne izobrazbe za strokovne delavce, ki izvajajo izobraževanje po teh programih.

Na podlagi navedenih zakonskih določb in vzgojno-izobraževalnih programov v času vložitve zahteve pa do izdaje odločbe po ugotovitvah tožene stranke tožnik ni izpolnjeval pogoja ustrezne smeri visoke strokovne izobrazbe za delo, ki ga je opravljal. Glede na to, da je pogoj ustrezne smeri strokovne izobrazbe eden izmed temeljnih zakonskih pogojev za napredovanje strokovnih delavcev v nazive v srednjih šolah in glede na to, da strokovni delavci po Pravilniku, veljavnem v času vložitve zahteve, ki nimajo ustrezne smeri strokovne izobrazbe, določene z zakonom, ne morejo napredovati v posamezni naziv.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožnikovo vlogo za napredovanje v naziv - svetovalec - svetnik, vloženo dne 25.6.1994, je tožena stranka pravilno obravnavala na podlagi določb Pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in 54/93 - Pravilnik). Navedeni Pravilnik v poglavju prehodnih in končnih določb v 20. členu dopušča napredovanje v višji naziv pod določenimi, v tem členu navedenimi pogoji, vendar izpolnjevanje le-teh tožena stranka ni ugotavljala, ker tožnik že pogoja določenega v 2. členu Pravilnika, da lahko v posamezni naziv napreduje, kdor ima strokovno izobrazbo, določeno z zakonom, ne izpolnjuje. Okoliščino ali tožnik ima izpolnjen pogoj strokovne izobrazbe je tožena stranka ugotavljala na podlagi podatkov uradnih evidenc, iz katerih je razvidno, katere predmete je tožnik poučeval ter predloženih potrdil. Da navedene listine pogoja določenega v 2. členu ne dokazujejo, je tožena stranka razložila z materialno zakonodajo s področja izobraževanja, ter pri tem tudi utemeljila, zakaj ni upoštevala sporočil Pedagoške fakultete R., ki jih je tožnik posredoval toženi stranki. Na tej podlagi je po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke pravilna, ker tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 2. členu Pravilnika.

Neizpolnjevanje že enega izmed v tem členu naštetih pogojev, pa je dovolj za zavrnitev zahteve za napredovanje.

V pritožbi tožeča stranka navaja pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopno sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo dokumentu, ki ga je tožbi priložil tožnik in ki izkazuje, da tožnik izpolnjuje pogoje za napredovanje po določbah Pravilnika. Gre za neargumentirano odločitev sodišča, saj ni pojasnilo na katerem zakonu naj bi bila odločba utemeljena. Tožnik je vsa delovna leta v vzgoji in izobraževanju, saj je bil učitelj, pedagoški delavec in pedagog. Na Srednji kovinarski strojni šoli tožnik dela kot učitelj strojnih predmetov. Tožnik je imel ob pričetku poučevanja na srednji šoli 18 let delovne dobe v vzgoji in izobraževanju. Tožnik se je obrnil tudi na Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Hrvaške,ki je dne 30. novembra 1998 v zvezi z izobrazbo odgovorilo, da je Pedagoška fakulteta v R. pooblaščena, da po končanem študiju izdaje diplome in dopolnilno potrdilo o študiju (suplement). Prav tako tožnik svojo strokovno usposobljenost dokazuje z vsebino učnega programa. Potrdila Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Hrvaške in obrazložitve Pedagoške fakultete z R. tožena stranka in sodišče nista upoštevala in se o njem nista izjasnila. Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Hrvaške je v dopisu z dne 30. novembra 1998 pojasnilo, da je z dvema dopisoma z dne 5.6.1997 in 30.4.1997 pojasnilo, da je tožnik izpolnjuje pogoje ustrezne smeri visoke strokovne izobrazbe, ki je določena za delo učitelja strokovno teoretičnih predmetov. Glede na predložene dokaze, tožnik meni, da izpolnjuje pogoj visoke strokovne izobrazbe za poučevanje strokovno teoretičnih predmetov, te predmete je poučeval ves čas tudi ob sprejetju na delo na Srednjo kovinarsko in strojno šolo M. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Eden izmed splošnih pogojev, ki jih je določal Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 in 54/93) kot tudi vsi kasneje sprejeti pravilniki o spremembah prvotnega pravilnika je, da v posamezni naziv lahko napreduje tisti, ki ima strokovno izobrazbo, določeno z zakonom (2. člen Pravilnika). Po ugotovitvah tožene stranke in sodišča prve stopnje tožnik tega splošnega pogoja ni izpolnjeval, ker ni imel ustrezne smeri strokovne izobrazbe. V skladu z vzgojno izobraževalnimi programi, uveljavljenimi v letih od 1994 do odločitve tožene stranke v tej zadevi, je bila za poučevanje predmetov, ki jih je poučeval tožnik, potrebna visoka izobrazba strojne usmeritve ali tehnološke ali metalurške usmeritve, ne pa profesorja - industrijskega pedagoga. Zato je pravilna ugotovitev, da tožnik pogoja strokovne izobrazbe, določene z zakonom, ni izpolnjeval. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da bi na podlagi 2. odstavka 226. člena Zakona o usmerjenem izobraževanju bilo mogoče manjkajoči pogoj spregledati, če bi do dneva uveljavitve tega zakona tožnik najmanj tri leta opravljal vzgojno-izobraževalno delo. Ta izjema pa za tožnika po ugotovitvah tožene stranke ne pride v poštev, ker je v času od 16.5.1967 do 31.8.1985 opravljal druga dela in ni bil zaposlen v srednji šoli. Da je ta ugotovitev pravilna, kažejo že pritožbene navedbe, s katerimi tožnik navaja, kje vse je bil zaposlen od 1.9.1962 do 1.9.1985 in med temi zaposlitvami ni zaposlitve v srednjem šolstvu. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je tožnik izpolnjeval navedeni pogoj za imenovanje oziroma napredovanje v naziv.

Po presoji pritožbenega sodišče tožena stranka kot sodišče prve stopnje utemeljeno nista upoštevala sporočili Pedagoške fakultete na R. z dne 30.4.1997 in 5.6.1997, saj je za odločitev v tem primeru pomembno materialno pravo - zakoni in podzakonski predpisi veljavni v Republiki Sloveniji, ne pa v Republiki Hrvaški.

Pritožbene ugovore, s katerimi se pritožnik sklicuje še na dopis Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Hrvaške pa pritožbeno sodišče zavrača kot nepomembne, iz enakih razlogov, namreč da sodišče v Republiki Sloveniji odloča na podlagi zakonov in podzakonskih predpisov, sprejetih v Republiki Sloveniji, ne pa v Republiki Hrvaški.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.