Jedro

Kljub temu, da je tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom, poleg odprave izpodbijanih odločb, na temelju I., podredno II. kategorije invalidnosti, uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, sodišče pa ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno z omejitvami ter do delnega nadomestila, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, niti odločalo mimo njega.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo invalidnost razčiščevalo s Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Ocenila je, da pri tožniku do 13. 8. 2013 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zaradi posledic bolezni je podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in glede na to, da je tožnik dopolnil skupno 22 let in 22 dni pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje tožnika uemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko z določenimi omejitvami ter tudi pravico do delnega nadomestila.

Delnega nadomestila se ne more zagotavljati osebi, ki živi v tujini, saj ni aktivna v iskanju zaposlitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Vendar je potrebno ločiti med priznanjem pravice in njeno realizacijo oziroma izplačevanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II. III., IV. in VI. točka izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 13. 8. 2013 in št. ... z dne 4. 3. 2013 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko z omejitvami: lažje fizično in psihično delo, brez vibracijskih strojev, brez dvigovanja več kot 10 kg in ne v neergonomskih položajih, brez dela s hladno vodo, le v ugodnih mikroklimatskih razmerah, brez nočnega dela, od 22. 2. 2013 dalje (II. točka izreka). Tožniku je s III. točko izreka priznalo pravico do delnega nadomestila in odločitev o njeni višini in izplačevanju s IV. točko izreka naložilo tožencu. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 22. 2. 2013 ter podredno na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 22. 2. 2013, je zavrnilo (V. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 252,05 EUR stroškov postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper I., II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik, ki živi v Nemčiji, je v Sloveniji dopolnil 6 let, 7 mesecev in 22 dni, v Nemčiji pa 15 let in 5 mesecev pokojninske dobe. Zahteva za priznanje pravice do pokojnine je bila vložena pri nemškem nosilcu zavarovanja 15. 11. 2011 na podlagi Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in Uredbe (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe 883/2004. Na tej podlagi pri slovenskem nosilcu zavarovanja ni mogoče uveljavljati kratkoročnih pravic in dajatev iz naslova invalidnosti. Invalid I., II. in III. kategorije lahko pod pogoji iz 41. člena ZPIZ-2 uveljavi zgolj pravico do invalidske pokojnine. Koordinacija zajema samo področje pokojnin. Uredba za primere drugih pravic iz invalidskega zavarovanja ne omogoča seštevanja zavarovalnih dob. Sklicuje se na 1., 6. in 66. člen Uredbe. Dajatve pred upokojitvijo so vse dajatve pred upokojitvijo, razen dveh izrecnih izjem. Gre za vse dajatve, ki niso pokojnina, torej tudi za kratkoročne dajatve iz naslova III. kategorije invalidnosti. Za dajatve pred upokojitvijo je seštevanje dob po Uredbi izrecno izključeno. Poleg tega so pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti vezane na trg dela v Sloveniji. Te pravice so v celoti podvržene nacionalni zakonodaji in nimajo mednarodnega elementa. Kratkoročne pravice in dajatve se lahko zagotavljajo le upravičencem, ki živijo na območju RS, saj je namen v čim hitrejši ponovni zaposlitvi. Pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega in posledično pravica do delnega nadomestila se ne zagotavljata osebi, ki živi v tujini, saj ni aktivna v iskanju zaposlitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Tudi izplačevanje kratkoročnih dajatev iz naslova invalidnosti je vezano na stalno prebivališče v Sloveniji, saj ZPIZ-2 ureja le izplačevanje pokojnin v tujino. Tožnik je uveljavljal le pravico do invalidske pokojnine. Ob upoštevanju nacionalne zakonodaje ne izpolnjuje pogojev za pridobitve te pravic na podlagi III. kategorije, saj z dopolnjeno slovensko dobo ne izpolnjuje pogoja gostote dobe. Sklicuje se na sodno prakso pritožbenega sodišča (na primer Psp 75/2016, Psp 54/2016). Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnik uveljavljal izključno pravico do invalidske pokojnine na temelju I. ali II. kategorije. V primeru ugotovljene III. kategorije namreč ne gre za manj, temveč povsem druge pravice iz invalidskega zavarovanja. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnikov uspeh v sporu neznaten.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu, torej v ugoditvenih I. do IV. in VI. točki izreka,1 in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje izdan ob glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pri tem ni prišlo do kršitve postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi uveljavljanih. Izpodbijani del sodbe je utemeljen z bistveno pravilnimi razlogi, na pritožbene navedbe je potrebno dodati predvsem naslednje.

5. Čeprav je tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom, poleg odprave izpodbijanih odločb, na temelju I., podredno II. kategorije invalidnosti uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, sodišče pa ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno z omejitvami ter do delnega nadomestila, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, niti odločalo mimo njega.

6. Po 2. členu ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Za prekoračitev tožbenega zahtevka gre, kadar sodišče tožniku prisodi nekaj drugega ali več, kot je zahteval. Po sodni praksi pomeni absolutno bistveno kršitev procesnih pravil, na katero pa pritožbeno sodišče pazi le na zahtevo stranke. Vendar socialni spor ni pravda. V tovrstnih sporih socialno sodišče sodi na podlagi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)3 praviloma v obsegu polne jurisdikcije4. Če tožbenemu zahtevku ugodi, skladno z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1 s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pomeni, da je sodišče ob odpravi nezakonitih posamičnih upravnih aktov praviloma dolžno samo odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Bistvo socialnega spora je namreč prav presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb. 7. Tožnik je s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljal tudi odpravo izpodbijanih odločb. Ob presoji njune pravilnosti in zakonitosti je bilo ugotovljeno, da je podana III. kategorija invalidnosti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ga je bilo ob odpravi odločb na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)5, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, mogoče pravilno le razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami ter do delnega nadomestila. Določbe ZPIZ-2 so prisilne narave. Zavarovancem je, če za to izpolnjujejo vse zakonsko določene pogoje, mogoče priznati le tiste pravice in v takšnem obsegu, kot je določeno v zakonu. Sodišče prve stopnje je tožniku z razvrstitvijo v III. kategorijo in priznanjem pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami ter delnega nadomestila priznalo kvečjemu manj od tistega, kar je uveljavljal. Prav zato je z že pravnomočnim delom izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. in II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zatrjevana prekoračitev tožbenega zahtevka torej ni podana.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Uredbi (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4¸. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti6 (v nadaljevanju: Uredba) in ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča, ki je bilo v sodni praksi že zavzeto,7 Uredba ne izključuje nacionalne ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej ZPIZ-2 in pravic, ki so v tem zakonu urejene. Kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, je Uredbo izhajajoč iz njenega namena mogoče pravilno razlagati in uporabljati le tako, da je zavarovancem toženca, ki za to izpolnjujejo pogoje, poleg pravice do invalidske pokojnine, mogoče priznavati tudi druge pravice iz naslova II. in III. kategorije invalidnosti. Namen Uredbe je ob upoštevanju prostega gibanja oseb in zaradi velikih razlik med nacionalnimi zakonodajami na posameznih področjih, ki jih Uredba določa, spoštovanje posebnih značilnosti nacionalnih zakonodaj na področju socialne varnosti in oblikovanje sistema koordinacije. Prav koordinacija osebam zagotavlja enako obravnavanje v različnih nacionalnih zakonodajah, kar pa je mogoče doseči zlasti s seštevanjem dob, dopolnjenih pri različnih nacionalnih zakonodajah za pridobitev, ohranitev in odmero pravic oziroma dajatev, ter z zagotavljanjem dajatev različnim kategorijam oseb, za katere velja Uredba. Stališče toženca, da na podlagi Uredbe ni mogoče uveljavljati kratkoročnih pravic in dajatev iz naslova invalidnosti, temveč lahko invalid I., II. in III. kategorije pod pogoji iz 41. člena ZPIZ-2 uveljavi le pravico do invalidske pokojnine, je zmotno in zato nesprejemljivo. S tem v zvezi je revizijsko sodišče8 v primerljivi zadevi že poudarilo, da se pri vprašanju gostote dobe (v zvezi s pravico do nadomestila za invalidnost) ni mogoče izogniti določbam Uredbe, in torej seštevanju dob, dopolnjenih pri nosilcu obveznega zavarovanja v različnih državah, če so sicer izpolnjeni vsi ostali pogoji za pridobitev pravice. Ob takšnem stališču revizijskega sodišča toženčevo sklicevanje na nekatere judikate pritožbenega sodišča ne more biti relevantno niti uspešno.

9. Glede tožnikove invalidnosti je tako potrebno uporabiti ZPIZ-2, ki invalidnost definira in kategorizira v 63. členu. Po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je III. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko (1. odstavek 82. člena ZPIZ-2). Zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ima pravico do delnega nadomestila (1. odstavek 86. člena ZPIZ-2). Upoštevati je potrebno še 69. člen ZPIZ-2, po katerem pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti III. (in II.) kategorije, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 65 let starosti in če ni vključen v obvezno zavarovanje, v primeru, da izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, torej v primeru bolezni, če je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (pogoj t. i. gostote dobe).

10. Sodišče prve stopnje je tožnikovo invalidnost razčiščevalo s Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Ocenila je, da pri tožniku do 13. 8. 2013 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zaradi posledic bolezni je podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: lažje fizično in psihično delo, brez vibracijskih strojev, brez dvigovanja več kot 10 kg in ne v neergonomskih položajih, brez dela s hladno vodo, le v ugodnih mikroklimatskih razmerah, brez nočnega dela, od 22. 2. 2013 dalje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožnik ne izpodbija, in glede na to, da je tožnik dopolnil skupno 22 let in 22 dni pokojninske dobe,9 je tožnika ob uporabi citiranih določb ZPIZ-2 v zvezi z določbami Uredbe utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko z določenimi omejitvami ter tudi pravico do delnega nadomestila.

11. Pritrditi je sicer potrebno pritožbi, da se delnega nadomestila ne more zagotavljati osebi, ki živi v tujini, saj ni aktivna v iskanju zaposlitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Vendar je potrebno ločiti med priznanjem pravice in njeno realizacijo oziroma izplačevanjem, kar je bilo v sodni praksi10 že poudarjeno. Čeprav je sodišče prve stopnje tožniku ob priznanju pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami, priznalo tudi pravico do delnega nadomestila, je odmero in izplačevanje te invalidske dajatve naložilo tožencu. Po 88. členu ZPIZ-2 zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do delnega nadomestila, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Namen prijave pri zavodu za zaposlovanje je zagotavljanje možnosti za vključitev delovnih invalidov v delovni proces skladno z njihovo preostalo delovno zmožnostjo. Ali je izpolnjen tudi pogoj iz 88. člena ZPIZ-2 bo torej ugotavljal toženec. Samo priznanje pravice do delnega nadomestila namreč še ne pomeni, da bo prišlo tudi do njegovega izplačila.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. O teh stroških je sodišče prve stopnje na temelju 154. člena ZPP odločilo glede na uspeh v pravdi. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da uspeh tožnika znaša 40 %. Odpravljena sta namreč nezakonita posamična upravna akta toženca, tožnik ob ugotovljenih stvarnih in časovnih razbremenitvah razvrščen v III. kategorijo invalidnosti ter odločeno tudi o pravicah, ki izhajajo iz III. kategorije invalidnosti.

13. Na podlagi vsega predhodno obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II. III., IV. in VI. točka izreka).

1 Pritožba zoper zavrnilno V. točko izreka sodbe ni bila vložena, zato kot pravnomočna ni predmet presoje pritožbenega sodišča. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 4 81. člen ZDSS-1. 5 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 6 UL L 166 z dne 30. 4. 2004. 7 VIII Ips 59/2016, Psp 95/2016 in Psp 379/2015. 8 VIII Ips 59/2016. 9 V Sloveniji je dopolnil 6 let, 7 mesecev in 22 dni, v Nemčiji pa 15 let in 5 mesecev pokojninske dobe. 10 Na primer Psp 150/2015, Psp 528/2014.