Jedro

Tožnik se ni le dogovarjal, ampak tudi dejansko za svoj račun brez vednosti tožene stranke in njenega dovoljenja sklepal in opravljal posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo opravlja tožena stranka. Za opravljeno delo, za katero se je dogovarjal v svojem imenu, je prejel plačilo. Ker je s tem kršil konkurenčno prepoved, je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2005, za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko dne 1. 3. 1992 ni prenehala veljati, da delovno razmerje še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, za vpis delovne dobe v delovno knjižico, za vrnitev nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 22. 11. 2005 do reintegracije ter za izračun in plačilo plače v mesečnem neto znesku 510.302,20 SIT za čas od 22. 11. 2005 do 27. 11. 2006, od tedaj dalje pa v mesečnem znesku 607.502,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in s plačilom davkov in prispevkov od bruto zneskov. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja, saj je za svoj račun, brez vednosti tožene stranke, sklepal avtorske pogodbe za prevajanje strokovnih tekstov in gradiv za pridobitev mnenja pri Avstrijskem patentnem uradu (v nadaljevanju: APU), izpolnjeval obrazce za patentne prijave in strankam svetoval v patentnih postopkih. S tem je v nasprotju s konkurenčno prepovedjo za svoj račun opravljal dela, ki sodijo v dejavnost tožene stranke. Ugotovilo je tudi, da ima kršitev znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 95/2004 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved in s tem kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 225/2007 z dne 25. 10. 2007 navedlo, da bi moralo sodišče presojati samo vsebino sklenjenih pogodb, ne pa pa tudi nesklenjenih, v izpodbijani sodbi pa se je postavilo na drugačno stališče in sicer, da za kršitev pogodbenih obveznosti zadošča že samo dogovarjanje za opravljanje poslov in ni potrebno, da bi bili ti posli dejansko sklenjeni in opravljeni. To pomeni, da bi že sam poskus pomenil kršitev pogodbenih obveznosti in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi možna tudi v primeru poskusa kršitve. Kršitev v zvezi z družbama M. d.d. in B. d.o.o. ni dokazana. Delo, ki ga je tožnik opravil za ti dve družbi, je bilo opravljeno za toženo stranko oziroma v njenem imenu in jima v svojem imenu ni izstavil nobenega računa. Z obema družbama je tožnik komuniciral kot delavec patentne pisarne in ne v svojem imenu. Zmotno je tudi stališče sodišča, da pomeni konkurenco delodajalcu opravljanje vseh poslov, za katere je delodajalec registriran. Iz prvega odstavka 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) izhaja, da se prepoved nanaša na opravljanje poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo delodajalec dejansko opravlja. Tožena stranka dejavnost prevajanja opravlja v zelo ozkem obsegu in se nikoli ni ukvarjala s prevajanjem strokovnih člankov oziroma marketinškim gradivom, kar nenazadnje izhaja tudi iz tega, da je dopuščala delavkam V. L., S. in N. L. prevajanje raznih tekstov za svoj račun in to med delovnim časom in na delovnem mestu. Zato prevodi, ki jih je tožnik opravil za I. d.o.o., ne predstavljajo konkurenčnega delovanja. Revident se tudi ne strinja z ugotovitvijo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Tožena stranka se ni šele na zagovoru z dne 14. 11. 2005 prepričala o razlogih za odpoved, saj na tem zagovoru ni izvedela nič takšnega, kar ji ne bi bilo znano že prej. Tožena stranka ni dokazala, da bi z zagovorom želela izvedeti kakšne nove informacije ali da je take informacije sploh pričakovala. Za kršitve, ki se nanašajo na družbe B. d.o.o., I. d.o.o. in M. d.d., je tožena stranka izvedela več kot 15 dni pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno revident predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve in druge stopnje (pravilno: spremembo) z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

6. Revizija očita sodišču druge stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v nadaljevanju ne konkretizira. Ker na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, tega revizijskega očitka ni moglo (in smelo) preizkusiti.

7. Revizijskih navedb, ki izražajo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno ni bilo mogoče upoštevati, saj je zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nedovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP).

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo in povzelo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Po tej določbi delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Po drugem odstavku 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon.

10. Tožena stranka se je z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila 14. 11. 2005, ko je delavec podal svoj zagovor. Sodišče druge stopnje je to dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje sprejelo z obrazložitvijo, da tožena stranka samo na podlagi dopisov tožnika podjetjem, za katera se je kasneje ugotovilo, da se je z njimi dogovarjal oziroma opravljal zanje posle v lastnem imenu, še ni mogla imeti jasne slike o dejanskem dogajanju. Šele na podlagi pisnega zagovora tožnika z dne 14. 11. 2005, v katerem je potrdil sodelovanje z družbami (ki ga je sicer prikazoval drugače), se je prepričala, da je v resnici šlo za njegovo konkurenčno delovanje. Kdaj se delodajalec seznani z odpovednim razlogom je dejansko vprašanje. Na dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa je revizijsko sodišče vezano. V določenih primerih se delodajalec šele na zagovoru delavca seznani z odpovednim razlogom. V takih primerih teče rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi od datuma zagovora. Ker sta sodišči ugotovili, da se je tožena stranka šele z zagovorom, ki ga je tožnik podal pisno, seznanila z odpovednim razlogom (dejanska ugotovitev), je odpoved, ki jo je podala dne 22. 11. 2005, pravočasna.

11. Katere so obveznosti delavca v delovnem razmerju, je opredeljeno v določbah 31. do 37. člena ZDR. Po prvem odstavku 37. člena ZDR med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del, ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Utemeljena je revizijska navedba, da določba izrecno opredeljuje dejavnost, ki jo delodajalec dejansko opravlja in ne zajema dejavnosti, za katere je delodajalec le registriran, pa je ne opravlja. Vendar pa sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča, da konkurenčna prepoved zajema tudi opravljanje poslov iz dejavnosti, za katero je delodajalec le registriran, pa jih dejansko ne opravlja. Ugotovilo je namreč, da je tožnik opravljal dela in sklepal posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo tožena stranka dejansko opravlja, da je prevajal za svoj račun tekste, ki segajo na delovno področje tožene stranke in da teksti, ki so jih sicer z vednostjo tožene stranke prevajali ostali delavci, niso bili v nobeni zvezi s prijavo patentov.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje nadalje izhaja, da je tožnik z raznimi strankami skozi daljše časovno obdobje sklepal avtorske pogodbe za prevajanje strokovnih tekstov in gradiv za pridobitev mnenja pri APU, izpolnjeval obrazce za patentne prijave ter svetoval v patentnih postopkih, vse za svoj račun in brez vednosti tožene stranke. Tožena stranka je že v letu 2003 tožnika opozorila, naj preneha opravljati posle, ki sodijo v njeno dejavnost in s tem kršiti konkurenčno prepoved. Za prevode prijav, strokovnih gradiv in svetovanje strankam v patentnih postopkih je tožnik zaračunaval avtorski honorar po pogodbah o avtorskem delu, v katerih tožena stranka ni navedena, poleg tega pa je tožnik svojim strankam večkrat pisno naročil, da morajo zamolčati, da je prevode opravil, avtorske honorarje pa so mu nakazovali na njegov račun.

13. Tako je bilo ugotovljeno, da je tožnik za I. d.o.o. opravil razne prevode tehnične narave, kar predstavlja dejavnost, ki jo tožena stranka dejansko opravlja. Ugotovitev je oprta na izpovedi prič V. L., M. K., N. L., A. P. ter direktorja tožene stranke. V dejavnost prevajanja tožene stranke po teh ugotovitvah sodi vse, kar je v trenutku patentne prijave dostopno javnosti: strokovni članki ali predavanja, rezultati preizkusov, seznami blaga itd., pa tudi splošno prevajanje tožb in odgovorov na tožbe. Tožniku je bilo s strani I. d.o.o. od 25. 8. 2005 do 25. 10. 2005 za razne prevode nakazanih 502.700,00 SIT avtorskega honorarja. Zanjo je na podlagi avtorske pogodbe z dne 30. 9. 2005 prevedel predstavitev difuzorja OD-ZIKB/PM Gilbertsen ter ugotovil pravni status Gilbertsovega GB – A patenta. Tožnik je zaračunal družbi pridobitev informacij o patentni družini GB-A in GB-B patentu, informacije o poteku prijavnega postopka v zadevi prijave pri Evropskem patentnem uradu in študije EP-B patenta ter korespondenco med britanskim kupcem in GB-B patentom. Za družbo M. d.d. je prevedel gradivo z naslovom Stolpna baza - za pridobitev mnenja pri APU. V dopisu z dne 14. 10. 2005 je tožnik naročil družbi, da po prejemu mnenja le tega z navadno pošto pošlje njemu domov ali ga osebno prinese v njegovo pisarno, da ga bo prevedel, komentiral in svetoval, kako naprej. S to družbo se je dogovarjal tudi za prevod članka o temeljenju kanalizacijskega jaška, vendar avtorska pogodba z dne 29. 9. 2005 ni podpisana. Nadalje se je z družbo B. d.o.o. dogovarjal za prevajanje gradiva za pridobitev mnenja pri APU ter izpolnitev obrazca APU za naročilo za izdelavo mnenja. Za oboje naj bi se plačilo izvršilo po avtorski pogodbi. Iz elektronskega sporočila z dne 6. 10. 2005 izhaja, da je tožnik to naročilo sprejel. 14. Iz navedenega izhaja, da se tožnik ni le dogovarjal, ampak tudi dejansko za svoj račun brez vednosti tožene stranke in njenega dovoljenja sklepal in opravljal posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo tožena stranka dejansko opravlja. Za opravljeno delo, za katero se je dogovarjal v svojem imenu, je prejel plačilo. Ker taka ugotovitev utemeljuje presojo, da je tožnik kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja, konkretno konkurenčno prepoved iz prvega odstavka 37. člena ZDR, je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.