Jedro

Tožnik v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala v skladu z 158. členom ZJU ter preverila vse možnosti za premestitev tožnika v smislu določb drugega do četrtega odstavka 158. člena ZJU. Tožena stranka je bila dolžna v sodnem postopku dokazati, da je ravnala v skladu z določbami ZJU, ki se nanašajo na dolžnost preverjanja možnosti za prerazporeditev tožnika. To pa ne pomeni, da bi morala o tem obveščati tožnika. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik očita toženi stranki, da ga ni obveščala o prostih delovnih mestih ter s tem izpodbija ugotovitev o zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sklep tožene stranke, št. ... z dne 4. 1. 2013 in sklep Vlade republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. ... z dne 27. 3. 2013 nezakonita in se razveljavita; za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, razporejenem pri toženi stranki na delovno mesto „višji svetovalec“ po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas št. ... z dne 9. 3. 2007 in aneksu št. ... z dne 28. 3. 2012, nezakonita; da je tožena stranka dolžna za čas od 5. 6. 2013 do 25. 11. 2013 in od 14. 3. 2014 dalje tožniku vzpostaviti delovno razmerje za delovno mesto „višji svetovalec“, ga pozvati nazaj na delo ter mu za navedeno obdobje obračunati plače in ostale prejemke iz naslova pogodbe o zaposlitvi, od njih odvesti pripadajoče obvezne socialne prispevke in akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek plač in ostalih prejemkov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska do plačila, tožnika prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja ter mu povrniti stroške postopka, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da so podani utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev sodbe v 9. točki sodbe je napačna in pavšalno utemeljuje ugotovitev, da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni iskala in preverjala možnosti premestitve tožnika znotraj ministrstva, pa tudi v drugih organih, predvsem na upravnih enotah, vendar takšne možnosti ni našla. Gre za pavšalni zaključek, ki ni podprt z nobenim objektivnim dokazom, zaradi česar pravilnosti takega zaključka sodišče druge stopnje ne more preveriti oziroma obrazložitev ne more prepričati zunanjega opazovalca. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede načina in časovnega okvira, v katerem naj bi tožena stranka neuspešno iskala in preverjala možnosti tožnikove premestitve. Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka preverjala to možnost od 1. 12. 2012 do 4. 1. 2013, ni pa mogoče ugotoviti, na kakšen način naj bi to storila in glede katerih delovnih mest. Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno, saj bi morala tožena stranka iskati možnost premestitve od trenutka, ko je bila seznanjena z razlogi, zaradi katerih je posameznemu delavcu odpovedala pogodbo o zaposlitvi, to pa je bistveno pred dnem uveljavitve spremembe akta o sistemizaciji (to je pred 1. 12. 2012). Sodišče se do teh tožnikovih trditev ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Priča A.A. ni (konkretno) izpovedala, koliko in katera delovna mesta so bila prosta na upravnih enotah, glede tožnikovega očitka, da ni bil obveščen o možnosti druge ustrezne zaposlitve, pa je navedena priča izpovedala, da misli, da je bil tožnik obveščen, saj je tožena stranka enako postopka pri vseh delavcih in ni bilo razloga, da bi pri tožniku ravnala drugače. Sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj naj bi bil tožnik obveščen glede prostih delovnih mest, še manj pa razlogov, zakaj nobeno delovno mesto ni bilo ponujeno tožniku. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja glede teh okoliščin, je nepopolno oziroma napačno ugotovilo dejansko stanje in hkrati bistveno kršilo določbe postopka. Ni mogoče preveriti oziroma potrditi, da je tožena stranka resnično imela utemeljene razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ker je tožena stranka glede prostih delovnih mest obveščala in razporejala druge javne uslužbence, ki niso bili presežni, ne pa tožnika, je kršila materialno pravo. Pritožba opozarja na elektronsko sporočilo tožene stranke št. ..., ki ga je B.B. poslala A.A. dne 4. 7. 2012 in iz katerega jasno izhaja, zakaj priča A.A. svojo izpoved glede ključnih spornih okoliščin podaja na ravni verjetnosti („mislim“) in ne prepričanja in zakaj ni hotela konkretno pojasniti resnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz sporočila namreč izhaja neresničnost njene izpovedbe, da je bil tožnik obveščen o prostih delovnih mestih. Prosto delovno mesto, ki se je sprostilo z odhodom C.C., je bilo ponujeno D.D.. Ker se je delovno mesto, ki ga je sprostila C.C., nahajalo v E., bi morala tožena stranka tožnika o tem delovnem mestu obvestiti, namesto tega pa je naknadno to delovno mesto prekvalificirala in ga ponudila tretji javni uslužbenki. Prav tako iz sporočila izhaja, da je tožena stranka ob tej priložnosti ponudila prezaposlitev F.F., G.G. in H.H.. Ni mogoče preizkusiti, katera delovna mesta je imela tožena stranka v referenčnem obdobju na razpolago in za katera izmed njih je tožnik izpolnjeval pogoje in kakšne diskrecijske razloge je imela tožena stranka, da je javne uslužbence obveščala o prostih delovnih mestih in jih na njih razporejala, tožnika pa ne. Ni obrazloženo, kaj tožena stranka šteje pod standard, da za tožnika ni uspela najti takšne primerne rešitve, še manj pa, kakšne so bile potrebe upravnih enot. Gre za diskriminacijo, če se tožniku ni ponudila prerazporeditev na upravno enoto, ker tožnik pred tem ni delal na upravnih enotah. Tožnik dvomi, da so ostali javni uslužbenci, ki so bili prerazporejeni na upravne enote, na teh delih že imeli predhodne praktične izkušnje. Ni mogoče preveriti, ali je tožena stranka v skladu z 158. členom ZJU preverila vse možnosti za premestitev tožnika. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka sploh ni bila dolžna seznaniti tožnika o prostem delovnem mestu, ker ji tega izrecno ne nalaga Uredba o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in pravosodnih organih. Tožnik šteje, da takšna obveznost izhaja iz zahteve, da mora obstajati resen in utemeljen odpovedni razlog ter da je delodajalec dolžan preveriti vse možnosti za preprečitev prenehanja delovnega razmerja posameznemu delavcu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi bilo mogoče preveriti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka preverjala možnosti premestitve tožnika znotraj ministrstva, pa tudi v drugih organih, predvsem na upravnih enotah, vendar takšne možnosti ni našla. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj šteje, da je tožena stranka takšno možnost preverila in ustrezno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo dokazno oceno, da ni obstajala možnost tožnikove premestitve znotraj tožene stranke. Zato ne gre za pavšalni zaključek, ki ni podprt z nobenim objektivnim dokazom, kot to navaja pritožba. Sodbo je v tem delu mogoče v celoti preizkusiti. Prav tako ne gre za bistveno kršitev določb postopka, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da bi morala tožena stranka iskati možnost premestitve od trenutka, ko je bila seznanjena z razlogi, zaradi katerih bo posameznemu delavcu odpovedala pogodbo o zaposlitvi, to pa je bistveno pred dnem uveljavitve spremembe akta o sistemizaciji. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožena stranka iskala možnost prezaposlitve potem, ko je pričela veljati spremenjena sistemizacija (to je 1. 12. 2012), s tem pa je posredno tudi zavrnilo stališče tožnika, da bi morala tožena stranka iskati to možnost že prej, torej takrat, ko je zvedela, da bo delo delavca postalo nepotrebno (to je ob spremembi sistemizacije delovnih mest in ne šele z njeno uveljavitvijo). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tožena stranka ni bila dolžna obveščati tožnika o prostih delovnih mestih znotraj tožene stranke, če teh niti ni bilo, zato niso pravno relevantne pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o tem, kdaj naj bi bil tožnik obveščen glede prostih delovnih mest, niti razlogov, zakaj nobeno delovno mesto ni bilo ponujeno tožniku. Glede na obrazloženo so neutemeljeni nadaljnji pritožbeni očitki, da ni mogoče preveriti, ali je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in katera delovna mesta je imela tožena stranka v referenčnem obdobju na razpolago in za katera izmed njih je tožnik izpolnjeval pogoje. Tožnik dejansko razloge, ki se nanašajo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in materialnopravne zaključke, s katerimi se ne strinja, prikazuje kot bistvene kršitve določb postopka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da tožena stranka ni uspela najti prostega delovnega mesta v skladu z 158. členom Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami; ZJU), kljub temu da je preverila vse možnosti za premestitev tožnika.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je ugotovilo, da mu je tožena stranka zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto „višji svetovalec“ (sklep št. ... z dne 4. 1. 2013). Tožniku je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi določb 154., 156. in 158. člena ZJU. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZJU preneha veljati pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca na načine, ki jih določa zakon o delovnih razmerjih, po samem zakonu pa tudi v nekaterih primerih, ki jih določa 154. člen ZJU v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 154. člena. V skladu s prvim odstavkom 156. člena ZJU se glede razlogov za redno odpoved delodajalca iz poslovnih razlogov ne uporabljajo določbe zakona o delovnih razmerjih, temveč določbe ZJU. Po določbi drugega odstavka 156. člena ZJU lahko javnemu uslužbencu delovno razmerje preneha ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogov (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog), tretji odstavek 156. člena ZJU pa določa, da je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (v nadaljnjem besedilu: reorganizacija). Za pritožbeno rešitev zadeve so relevantne tudi določbe 158. člena ZJU. V skladu s prvim odstavkom 158. člena ZJU se glede ugotavljanja možnosti premestitve in glede prednostne pravice do zaposlitve ne uporabljajo določbe ZDR, temveč določbe tega zakona. Uradnik, čigar delo na delovnem mestu, na katerem dela, ni več potrebno, se v skladu z drugim odstavkom 158. člena ZJU premesti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto; strokovno-tehnični uslužbenec se premesti na delovno mesto, ki je ovrednoteno z najmanj enako osnovno plačo in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto. Če presežnega javnega uslužbenca ni mogoče premestiti v skladu z drugim odstavkom tega člena, se mu lahko po določbi tretjega odstavka 158. člena ZJU zagotovi poklicna prekvalifikacija ali dokvalifikacija, na podlagi katere izpolni pogoje oziroma se usposobi za prosto delovno mesto v organu. Če pa uradnika v organu ni mogoče premestiti v skladu z drugim in tretjim odstavkom tega člena, ima pod istimi pogoji po določbi četrtega odstavka 158. člena ZJU pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda. Uradnik se v tem primeru razreši naziva in imenuje v najvišji naziv, v katerem se lahko opravlja delo na delovnem mestu, na katero je premeščen. V skladu s petim odstavkom 158. člena ZJU se javni uslužbenec uvrsti na interni trg dela, če ga ni mogoče premestiti na drugo delovno mesto v organu v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom tega člena. Če v enem mesecu javnega uslužbenca ni možno v skladu s pogoji iz drugega odstavka tega člena premestiti na ustrezno delovno mesto, se mu odpove pogodba o zaposlitvi.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, česar tožnik niti ne izpodbija s pritožbo, da je bil podan poslovni razlog v smislu določbe tretjega odstavka 156. člena ZJU, saj je tožena stranka izvedla reorganizacijo z združitvijo Ministrstva za javno upravo in Ministrstva za pravosodje ter prevzemom dela službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Tožena stranka je dne 19. 3. 2012 sprejela Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Ministrstvu za pravosodje in javno upravo Republike Slovenije (B2). Nato je dne 17. 9. 2012 sprejela še Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Ministrstvu za pravosodje in javno upravo Republike Slovenije (B3), ki je pričel veljati 1. 12. 2012. Na podlagi te spremembe je bilo ukinjeno eno delovno mesto višjega svetovalca v Direktoratu I., saj se je število delovnih mest zmanjšalo iz osem na sedem. Tožena stranka je odločitev, da izmed osmih javnih uslužbencev na tem delovnem mestu odpove pogodbo o zaposlitvi tožniku, sprejela na podlagi uporabe kriterija delovne uspešnosti po 31. členu Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 53/92 in nasl; KPND), saj je bil tožnik med osmimi delavci na delovnem mestu višjega svetovalca najslabše ocenjen. Ker pritožba v tem delu nima razlogov, je v tem delu pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodba materialnopravno pravilna.

Tožnik v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala v skladu z 158. členom ZJU ter preverila vse možnosti za premestitev tožnika v smislu določb drugega do četrtega odstavka 158. člena ZJU. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da ZJU v 158. členu ne določa, da bi moral delodajalec javnega uslužbenca obveščati o prostih delovnih mestih. Tožnik to obveznost nepravilno izvaja iz določbe Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158, da mora pri prenehanju delovnega razmerja delavcu obstajati resen odpovedni razlog. Tožena stranka je bila dolžna v sodnem postopku dokazati, da je ravnala v skladu z določbami ZJU, ki se nanašajo na dolžnost preverjanja možnosti za prerazporeditev tožnika. To pa ne pomeni, da bi morala o tem obveščati tožnika. Zato so neutemeljene obsežne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik očita toženi stranki, da ga ni obveščala o prostih delovnih mestih ter s tem izpodbija ugotovitev o zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnika dne 3. 12. 2012 uvrstila na notranji trg dela po določbi petega odstavka 158. člena ZJU, skupaj s še štirimi delavci (dopis št. ... z dne 4. 1. 2013 - B9). Kot izhaja iz tega dopisa, za nobenega izmed delavcev Ministrstva za pravosodje in javno upravo, ki so bili na internem trgu dela, ni bilo do 3. 1. 2013 izkazanih potreb po premestitvi.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da je neprepričljiva izpoved priče A.A., ki je bila v obravnavanem času zaposlena kot ... na Ministrstvu za pravosodje in upravo, ki naj ne bi konkretno pojasnila postopkov v zvezi z reorganizacijo in iskanjem možnosti za tožnikovo prerazporeditev. Glede na to, da iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da na internem trgu dela nobenemu izmed delavcev s primerljivo izobrazbo kot je tožnikova (tožnik je univ. dipl. ekonomist) ni bilo mogoče ponuditi prerazporeditve, je prepričljiva izpoved priče A.A., da je bil tožnik v zvezi z iskanjem prerazporeditve enako obravnavan kot vsi ostali javni uslužbenci in da mu prerazporeditve ni bilo mogoče zagotoviti. Neuspešna uvrstitev tožnika na interni trg dela je eden izmed tistih „objektivnih“ dokazov, da za tožnika ni bilo mogoče najti drugega dela v okviru prerazporeditve, saj tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje prav z očitkom, da priča A.A. ni navedla ničesar „konkretnega“ oziroma objektivno preverljivega.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo izpoved priče A.A., tožnik pa konkretno ne navaja, katero delovno mesto bi mu tožena stranka morala ponuditi. Protispisne so pritožbene navedbe, da je A.A. izpovedala, da so bile možnosti za zaposlitev tožnika na Upravnih enotah J., K. in L.. Izpovedala je namreč, da se je pri zaposlovanju izhajalo iz potreb upravnih enot, pri čemer so se razporejale osebe, ki so po delih, nalogah in izobrazbeno ustrezale potrebam teh upravnih enot. Zato njene izpovedi sodišče prve stopnje pravilno ni razumelo tako, kot to zatrjuje tožnik. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na elektronsko sporočilo B.B., ki ga je dne 12. 11. 2012 poslala A.A. (A21). Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj je tožnik to listino predložil šele k pritožbi ter ni pojasnil, zakaj tega ni storil že do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje.

Ker torej niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).