Up-13/94

8/6-1995

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A.A. iz ..., na seji dne 8/6-1995

o d l o č i l o :

Sodba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Kp 354/93 z dne 29/9- 1993 in sodba Temeljnega sodišča v Murski Soboti, Enote v Lendavi, opr. št. K 70/93 z dne 27/-1993 se razveljavita. Sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 252/93 z dne 7/1-1994 je s tem postala brezpredmetna.

Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 252/93 z dne 7/1-1994 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Kp 354/93 z dne 29/9-1993 in sodbo Temeljnega sodišča v Murski Soboti, Enote v Lendavi, opr. št. K 70/93 z dne 27/7-1993. Navedel je: 1) da je zakon, po katerem je bil obsojen, neveljaven, ker izvira iz nekdanje Jugoslavije; 2) da mu ni bila dana možnost obrambe in sojenja v madžarskem jeziku; 3) da mu sodišče ni dovolilo obrambe z odvetnikom; 4) da sodišče ni zaslišalo razbremenilne priče B.B.; 5) da je sodišče prekršilo zakon, ker ni dovolilo, da bi ga pregledal psihiater; 6) da je bil dne 2/3-1993, ko naj bi storil očitano kaznivo dejanje v tuji državi. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje.

2.Pritožnik je bil spoznan za krivega kaznivih dejanj po prvem odstavku 220. člena, prvem odstavku 147. člena in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakona RS (1977). Na prvi stopnji mu je bila izrečena kazen dveh let in šestih mesecev zapora. V dokaznem postopku je sodišče zaslišalo več prič oziroma prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah, prebralo zapisnike o opravljenih ogledih kraja dejanj in vpogledalo izpiske iz kazenske evidence.

3.Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in mu "upoštevaje zdravstveno stanje" znižalo kazen na dve leti zapora.

4.Zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe je Vrhovno sodišče zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da pritožnik ne navaja nobenih kršitev kazenskega zakona, kazenskega postopka ali pravic obrambe. Drugačno prikazovanje dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi, pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve.

5.Zahtevo za izredno omilitev kazni je sodišče zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da pritožnikove navedbe o poslabšanju zdravstvenega stanja po pravnomočnosti sodbe niso z ničemer potrjene.

6.V odgovoru je Vrhovno sodišče navedlo, da naj bi po njegovem mnenju odgovor na ustavno pritožbo vseboval poročilo o zatrjevanih kršitvah določb kazenskega oziroma pravdnega postopka, v kazenskih zadevah pa tudi rezultat poizvedb, opravljenih na zahtevo Ustavnega sodišča glede navedb ustavne pritožbe o novih dejstvih in novih dokazih (četrti odstavek 377. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94, v nadaljevanju: ZKP; drugi odstavek 361. člena Zakona o pravdnem postopku). Glede na neodvisnost sodnikov pri opravljanju sodniške funkcije in njihovo vezanost na Ustavo in zakon pa lahko odgovori na ustavno pritožbo le v obsegu, ki je bila predmet njegove presoje. Ker z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, o kateri je odločalo Vrhovno sodišče, ni dovoljeno izpodbijati pravnomočne sodbe zaradi nepopolno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, in ker ob tem pravnem sredstvu zakon ni predvidel preizkusa po uradni dolžnosti, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti nobene od kršitev, zatrjevanih v ustavni pritožbi. Glede kršitve pravil o izločitvi obdolženčevih izjav pa je še opozorilo, da je ta kršitev sankcionirana le ob pogojih iz osme točke prvega odstavka 364. člena ZKP (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 26/86, 74/87, 57/89, 3/90, v nadaljevanju ZKP 1977) oziroma osme točke prvega odstavka 371. člena ZKP (1994).

B.

7.Glede na načelo proste dokazne presoje sodišče v kazenskem postopku samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora po instrukcijski maksimi skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene resnica, sme pa odvrniti tisto, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 292. člena ZKP 1977, drugi odstavek 299. člena ZKP). Vendar pa prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme pomeniti nespoštovanja obdolženčevih ustavnih pravic. Glede na določbo prvega odstavka 15. člena Ustave so namreč sodišča dolžna ustavne določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah uporabljati neposredno. Ena od pravic, ki jih obdolžencu zagotavlja Ustava, je tudi pravica do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alinea 29. člena Ustave). Sodišče je dolžno ugoditi dokaznim predlogom obdolženca, ki naj bi po njegovih sklepčnih navedbah potrdili oziroma zanikali obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava v določeni zadevi.

8.Eno takšnih dejstev je tudi obdolženčeva prištevnost. Glede tega elementa kazenske odgovornosti ZKP vzpostavlja domnevo prištevnosti. Pri tem pa Zakon določa tudi stopnjo verjetnosti, ki jo mora vzpostaviti obdolženec oziroma obramba, če želi doseči odreditev psihiatričnega pregleda. Po prvem odstavku 265. člena ZKP (oz. istovetnem prvem odstavku 258. člena ZKP 1977) zadošča že vzpostavitev suma neprištevnosti oziroma zmanjšane prištevnosti, da je sodišče dolžno z izvedencem preizkusiti obstoj tega elementa kaznivega dejanja.

9.ZKP pozna različne stopnje verjetnosti. Tako imajo organi za notranje zadeve pravico opraviti določena dejanja po 148. členu ZKP (151. členu ZKP 1977) že, če obstojijo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Preiskava se lahko uvede, če zoper določeno osebo obstoji utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje (prvi odstavek 167. člena ZKP, prvi odstavek 157. člena ZKP 1977). Obtožnico je mogoče vložiti, če je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (arg. a contrario iz 277. člena ZKP oz. 270. člena ZKP 1977). V sodbi mora biti dejansko stanje ugotovljeno popolnoma in pravilno (arg. a contrario iz 373. člena ZKP oz. 366. člena ZKP 1977).

10.Izraz sum označuje torej eno najnižjih stopenj verjetnosti oziroma dvoma, ki ga morajo okoliščine vzbuditi pri sodišču, da je dolžno postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Po oceni Ustavnega sodišča je pritožnik tej zahtevi zadostil. Že po vložitvi obtožnice je namreč na sodišče naslovil prošnjo, da bi ga pregledal psihiater. Navedel je, da se je že dvakrat zdravil v Z psihiatrični bolnišnici, da so mu kot mladoletniku dajali elektrošoke, da ni služil vojaškega roka in da je že večkrat razmišljal o samomoru. Pritožnik je torej že pred opravo glavne obravnave predlagal postavitev izvedenca psihiatra in navedel okoliščine, po navedbi katerih bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu. Sodišče pa ni samo zavrnilo izvedbe dokaza, ampak ga je celo povsem spregledalo. Takšna odločitev sodišča pomeni kršitev obdolženčeve pravice do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alinee 29. člena Ustave.

11.Postavitev izvedenca psihiatra je pritožnik zahteval tudi v pritožbi. Navedel je, da mu sodišče ni postavilo izvedenca nevropsihiatra, čeprav boluje zaradi nevropsihiatrične motnje.

Ponovil je, da so mu kot petnajstletniku dajali elektrošoke.

Opisoval je tudi razmere, v katerih je prestajal prejšnje zaporne kazni: mesece naj bi bil zaprt v samicah in s tem izpostavljen psihičnemu mučenju. Pritožbeno sodišče je "upoštevaje zdravstveno stanje" sicer znižalo kazen, ničesar pa ni reklo o pritožnikovem dokaznem predlogu.

Ker tudi drugostopna sodba ni odpravila kršitve pritožnikove ustavne pravice, čeprav bi jo morala, Ustavno sodišče ugotavlja, da je bila obdolženčeva ustavna pravica do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist kršena tudi s to odločbo.

12.Sodišče je dolžno do konca preveriti obstoj alibija, če obramba izkaže, da je vsaj verjeten (primerjaj tudi odločbo št. Up 34/93 z dne 8/6-1995). Pritrditi je zato pritožniku, da je sodišče kršilo pravico do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist tudi z opustitvijo preveritve alibija. Že med zaslišanjem v preiskavi je pritožnik namreč navedel, da iz potnega lista izhaja, kdaj je bil v tuji državi. V ugovoru zoper obtožnico je ponovil, da ima dokaze, da je bil v času eksplozije v tuji državi. Na glavni obravnavi je ponovno zanikal, da bi imel kakšno zvezo z eksplozijo ročne bombe na avtobusnem postajališču v V.v. Že od preiskave dalje je torej pritožnik zanikal, da bi storil eno od očitanih mu kaznivih dejanj, ker naj bi bil v času storitve dejanja v tuji državi. Sam potnega lista ni mogel predložiti, ker je bil ves čas kazenskega postopka v priporu. Če bi žigi v potnem listu potrdili pritožnikovo zatrjevanje, bi bil lahko glede enega od kaznivih dejanj oproščen. Prvostopno sodišče bi zato moralo priskrbeti pritožnikov potni list in preveriti zatrjevani alibi. Ker tega ni storilo, je s tem kršilo obdolženčevo pravico do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist.

13.Kljub temu, da pritožnik dokaznega predloga glede alibija ni ponovil v pritožbi, pa bi moralo sodišče po uradni dolžnosti odpraviti kršitev prvostopnega sodišča (prvi odstavek 376. člena ZKP 1977). Prvostopno sodišče namreč kljub temu, da je pritožnik večkrat opozoril na alibi, v obrazložitvi o tem sploh ni ničesar navedlo. Prvostopno sodišče je s tem kršilo peti odstavek 292. člena in sedmi odstavek 357. člena ZKP 1977, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 364. člena ZKP 1977. Ker drugostopno sodišče kršitve ni odpravilo, čeprav bi jo lahko, Ustavno sodišče ugotavlja, da je bila obdolženčeva ustavna pravica do zagotovitve izvajanja dokazov v njegovo korist kršena tudi s to odločbo.

14.Vrhovno sodišče je bilo pri odločanju o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe omejeno na preizkus zatrjevanih kršitev (429. člen v zvezi s prvim odstavkom 420. člena ZKP 1977). Ker je pritožnik uveljavljal le kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja, ne pa tudi kršitve pravice do obrambe, Vrhovno sodišče kršitve do zagotovitve izvajanja dokazov v obdolženčevo korist ni moglo odpraviti. Pritožnik pa kršitev pravice do obrambe uveljavlja v obravnavani ustavni pritožbi. Ustavno sodišče je v tem primeru, ko je ugotovilo, da gre za očitno kršitev ustavne pravice, obravnavalo takšno ustavno pritožbo, čeprav glede te kršitve pritožnik v vsebinskem pogledu ni izčrpal izrednih pravnih sredstev. Za takšno ravnanje se je sodišče odločilo z upoštevanjem, da gre v tem primeru za kazensko zadevo. Poseganje v pravnomočne obsodilne kazenske sodbe v mnogo manjši meri kot v civilnih in upravnih zadevah ogroža dobrine, ki jih varuje institut pravnomočnosti. Pri tem je sodišče smiselno uporabilo določbe drugega odstavka 51. člena in tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94; v nadaljevanju ZUstS), ki v posebno utemeljenih primerih in ob očitnih kršitvah človekovih pravic omogočata odločanje o ustavni pritožbi, četudi manjkajo določene procesne predpostavke. Tako široko smiselno uporabo navedenih določb ZUstS pri odločanju o prvih ustavnih pritožbah opravičuje dejstvo, da v času, ko se ustavna pritožba šele postopno uveljavlja kot novo pravno sredstvo za varstvo ustavnih pravic, med njenimi možnimi uporabniki še niso dovolj uveljavljena spoznanja o ustavnih in zakonskih predpostavkah za njeno uporabo - medtem ko bo kasneje Ustavno sodišče pri tem verjetno moralo zavzeti strožje stališče. Takšne izjemne odločitve opravičuje tudi dejstvo, da se polje presoje rednih sodišč in Ustavnega sodišča v nekaterih primerih ne more prekrivati v celoti: po določbi 1. člena ZUstS je Ustavno sodišče posebej zadolženo za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, česar pa v okviru obstoječih postopkovnih predpisov na nekaterih stopnjah odločanja pred drugimi organi ni mogoče vedno v celoti zagotoviti.

15.Glede drugih zatrjevanih kršitev ustavna pritožba ni utemeljena.

16.Tako ni utemeljen pritožnikov očitek, da je sodišče uporabilo neveljaven zakon, ker je svojo odločbo utemeljilo na Kazenskem zakonu SFRJ in Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 26/86, 74/87, 57/89 in 3/90; v nadaljevanju ZKP 1977). Po prvem odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije se namreč v Republiki Sloveniji nekdanji zvezni predpisi še naprej smiselno uporabljajo kot republiški predpisi, razen če nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Do uveljavitve novega Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94; v nadaljevanju ZKP) 1. januarja 1995 se je na tej podlagi uporabljal tudi ZKP 1977.

17.Prav tako je neutemeljen očitek kršitve pravice do uporabe lastnega jezika. Po 62. členu Ustave ima vsakdo pravico v postopku pred državnimi organi uporabljati svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Iz zapisnika o zaslišanju pritožnika pred uvedbo preiskave z dne 2/6-1993 (l. št. 66; ta in vse naslednje navedbe listovnih številk se nanašajo na kazenski spis Temeljnega sodišča v Murski Soboti, Enote v Lendavi, št. K 70/93) izhaja, da je bil pritožnik takoj po seznanitvi s tem, katerih kaznivih dejanj je osumljen, v skladu s 6. in 7. členom ZKP 1977 poučen o pravici do tolmača in dvojezičnega poslovanja. Navedel je, da se tej pravici odpoveduje, ker obvlada slovenski jezik. Takšnemu zapisu sledi njegov podpis. Prav tako je bil poučen o tej pravici pred začetkom glavne obravnave dne 27/7-1993 (l. št. 214), a se ji je tudi tedaj odpovedal.

18.Neutemeljen je tudi očitek kršitve pravice do obrambe z zagovornikom (29. člen Ustave). Takoj po pouku o pravici do tolmača je bil pritožnik poučen tudi o pravici do zagovornika (l. št. 67). Enak pouk mu je bil podan tudi pred nadaljevanjem zaslišanja dne 8/6-1993 (l. št. 87) in dne 22/6-1993 (l. št. 146), ob vročitvi obtožnice (l. št. 177) in ob začetku glavne obravnave (l. št. 214). V vseh primerih iz zapisnikov izhaja, da se je pritožnik odpovedal pravici do zagovornika. Izrecen pouk mu ni bil podan le pred soočenjem s soobdolžencem, ki je bilo opravljeno dne 21/6-1993. Opustitev pouka le pred izvedbo enega od dokazov, pri čemer je bil o tem poprej že dvakrat poučen, ne pomeni kršitve navedene ustavne pravice.

19.Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče kršilo pritožnikovo ustavno pravico do zagotovitve izvajanja dokazov v korist obdolženca, ker ni zaslišalo razbremenilne priče B. Kot izhaja iz spisa, je priča 1/5-1993, torej še pred uvedbo kazenskega postopka, umrla.

20.Prav tako tudi ni bila kršena pritožnikova pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali priznati krivdo. Eden bistvenih elementov te pravice je namreč neprostovoljnost izjave, dane organom za notranje zadeve. Ta element v obravnavanem primeru očitno ne obstoji, saj iz zaznamka izhaja - pritožnik pa temu ni oporekal - da je pritožnik podal izjavo potem, ko je policista, ki sta šla mimo njegovega stanovanja, sam povabil k sebi.

21.Pritožniku je bila ustavna pravica kršena z odločbama prvostopnega in drugostopnega sodišča, zato ju je Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUstS razveljavilo. Odločba Vrhovnega sodišča je z razveljavitvijo odločb, na katerih je temeljila, postala brezpredmetna.

22.Ustavno sodišče je ugodilo ustavni pritožbi, ker sodišče kljub pritožnikovemu predlogu ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke in ker ni preverilo zatrjevanega alibija. V novem postopku bo moralo sodišče omogočiti izvedbo teh dveh dokazov.

23.Za novi postopek veljajo določbe 428. člena ZKP.

C.

24.Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločitev je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek