Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja bistvena ugotovitev, na kateri temelji izpodbijani sklep, to je ugotovitev točnega datuma, ko je bil tožnici vročen zapisnik, od katerega je tekel 15 dnevni rok za vložitev zahteve za drugo obravnavo in od česar je torej odvisno, ali je tožnica navedeno zahtevo za drugo obravnavo vložila pravočasno, ali prepozno. Dejansko stanje tako glede navedene bistvene ugotovitve v postopku ni bilo popolno ugotovljeno, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Komisije Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic št. 021-122/2019/7 z dne 2. 3. 2020 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju Komisija) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot prepozno zavrgla zahtevo tožnice za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic, ki jo je vložila kot izvenzakonska partnerica pokojnega pacienta A.A.. Iz izreka izpodbijanega sklepa še izhaja, da se postopek druge obravnave ne uvede ter da tožnica nosi svoje stroške postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 27. 12. 2019 vložila zahtevo za drugo obravnavo zaradi nedoseženega dogovora v postopku obravnave prve zahteve in navedla, da želi še nekaj pojasnil, katere v postopku obravnave prve zahteve pri izvajalcu na ustni obravnavi 13. 9. 2019 ni prejela. Pristojnosti Komisije za odločanje o drugi zahtevi so določene v prvem odstavku 66. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPaCP), v drugem odstavku pa je določen rok za vložitev druge zahteve. Članica Komisije je opravila predhodni preizkus zahteve za drugo obravnavo z vidika obstoja procesnih predpostavk na podlagi 69. člena ZPacP. Med drugim je ugotovila, da je tožnica kot vlagateljica druge zahteve le-to na Komisijo vložila 27. 12. 2019, rok za vložitev druge zahteve po prvem odstavku 66. člena ZPacP pa se je iztekel 30. 9. 2019. Pri tem je navedla, da je pooblaščenka izvajalca B.B. v svoji vlogi kot odgovor na vloženo drugo zahtevo navedla, da je tožnica istega dne osebno, torej 13. 9. 2019 zapisnik tudi prejela. Na podlagi navedenih ugotovitev je toženka zaključila, da je tožničina druga zahteva prepozna, zaradi česar jo je bilo potrebno s sklepom zavreči. 3. Toženka še navaja, da se je v primeru, da je tožnica kot vlagateljica druge zahteve prejela zapisnik na sami seji, torej 13. 9. 2019, rok za vložitev druge zahteve iztekel 30. 9. 2019, zahteva za drugo obravnavo pa je bila na Komisijo vložena 27. 12. 2019. V kolikor pa je tožnica kot vlagateljica druge zahteve zapisnik prejela 6. 12. 2019, pa se je, upoštevaje štetje rokov, 15 dnevni rok iztekel 22. 12. 2019, tožnica pa je tudi v tem primeru prepozno vložila zahtevo za drugo obravnavo, ki je bila na Komisijo vložena 27. 12. 2019. Posledično je odločeno, da se postopek druge obravnave ne uvede, saj je bil zaradi poteka zakonskih rokov predlagan prepozno.

4. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in ga izpodbija. V tožbi opisuje okoliščine obravnavane zadeve. Zdravstveni dom C. – ekipa NMP je 2. 7. 2019 sprejela tožničinega zunajzakonskega partnerja A.A., ki je po nudenju nujne medicinske pomoči umrl. Tožnica je že na ustni obravnavi 13. 9. 2019 zahtevala odgovore na določena vprašanja in pojasnila od vseh, ki so bili vpleteni pri nudenju nujne medicinske pomoči pokojnemu A.A.. Tožnica ima še vedno odprta določena vprašanja, na katera želi odgovore. Navaja, da je zapisnik o ustni obravnavi prejela 9. 12. 2019, ker ga je Zdravstveni dom C. oddal na pošto 6. 12. 2019 (kar se lahko preveri preko poštne knjige). Pri tem tožnica pojasnjuje, da je pri štetju roka štela delovne dneve, mesec december pa ima tudi nekaj državnih praznikov, ki so dela prosti dnevi. Ko se je pred božičnimi prazniki želela telefonsko posvetovati pri toženki, ji to ni uspelo, ker ni bilo nikogar več v službi. Meni pa, da dan ali dva zamude za vložitev zahteve za drugo obravnavo nikakor ne more odtehtati tako pomembne zadeve, saj gre za ugotavljanje nepravilnosti, ki se pri tako urgentnih stanjih ne bi smele zgoditi. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi oz. ugotovi njegovo nezakonitost. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijani sklep zakonit ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja enako, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, da je tožnica zahtevo za drugo obravnavo, ki jo je vložila na Komisijo 27. 12. 2019, vložila prepozno. V primeru, da je tožnica prejela zapisnik na sami ustni obravnavi, tako kot navaja izvajalec, se ji je rok za vložitev druge zahteve iztekel 30. 9. 2019. V kolikor pa bi veljalo, da je tožnica omenjeni zapisnik s strani izvajalca prejela 6. 12. 2019, pa bi se rok za vložitev druge zahteve iztekel 22. 12. 2019. Med drugim omenja še tožničino elektronsko sporočilo z dne 4. 3. 2020, v katerem pa je tožnica navedla, da je zapisnik prejela 10. 12. 2019 in torej ne 9. 12. 2019, kot navaja v tožbi. Tožena stranka zaključuje, da je rok, torej rok 15 dni od vročitve zapisnika, zamujen, zaradi česar je neutemeljen tožničin zahtevek, da je bila zahteva za drugo obravnavo pred Komisijo vložena pravočasno.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilen izpodbijani sklep, s katerim je bila na podlagi 129. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 69. člena ZPacP kot prepozna zavržena tožničina zahteva za drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic.

8. Iz 66. člena ZPacP izhaja, da je Komisija pristojna za odločanje o drugi zahtevi (prvi odstavek). Iz drugega odstavka 66. člena ZPacP pa izhaja, da lahko drugo zahtevo pacient vloži najpozneje v 15 dneh po vročitvi zapisnika iz postopka za obravnavo prve zahteve ali v 15 dneh po poteku roka za izvršitev dogovora. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil 13. 9. 2019 sestavljen zapisnik o ustni obravnavi v postopku obravnave prve zahteve kršitve pacientovih pravic. Iz pravnega pouka na navedenem zapisniku izhaja, da lahko pacient drugo zahtevo za obravnavo pacientovih pravic pisno ali ustno na zapisnik vloži v 15 dneh od vročitve zapisnika iz postopka za obravnavo prve zahteve pri Komisiji. Sporno pa je, kdaj je bil navedeni zapisnik vročen tožnici ter posledično kdaj se je iztekel 15 dnevni rok za vložitev druge zahteve za obravnavo pacientovih pravic. Po stališču toženke je namreč tožnica navedeni rok zamudila, tožnica pa se z izpodbijanim sklepom ne strinja in mu ugovarja.

9. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja nesporna ugotovitev toženke, kdaj je bil tožnici vročen navedeni zapisnik iz postopka za obravnavo prve zahteve pri Komisiji (z navedbo izkazane vročitve). Tožnica se namesto, da bi nesporno ugotovila navedeno dejstvo, sklicuje na navedbo pooblaščenke izvajalca, ki je navedla, da je tožnica 13. 9. 2019 zapisnik tudi prejela. Posledično naj bi se 15 dnevni rok za vložitev druge zahtevo za obravnavo pacientovih pravic, ki naj bi tekel od navedenega dne (13. 9. 2019), iztekel 30. 9. 2019. Toženka nato zaključuje, da se je v primeru, da je tožnica navedeni zapisnik prejela na sami seji, torej dne 13. 9. 2019, rok za vložitev druge zahteve iztekel 30. 9. 2019. V kolikor pa je tožnica zapisnik prejela 6. 12. 2019, pa toženka navaja, da se je 15 dnevni rok iztekel 22. 12. 2019. Toženka nato zaključuje, da ker je tožnica zahtevo za drugo obravnavo vložila 27. 12. 2019, jo je v obeh opisanih primerih vložila prepozno.

10. Po presoji sodišča iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja bistvena ugotovitev, na kateri temelji izpodbijani sklep, to je ugotovitev točnega datuma, ko je bil tožnici vročen zapisnik, od katerega je tekel 15 dnevni rok za vložitev zahteve za drugo obravnavo in od česar je torej odvisno, ali je tožnica navedeno zahtevo za drugo obravnavo vložila pravočasno, ali prepozno. Na drugi strani pa se tožnica sklicuje, da naj bi ji bil navedeni zapisnik poslan po pošti 6. 12. 2019 in da naj bi ji bil vročen 9. 12. 2019 oziroma 10. 12. 2019. Dejansko stanje tako glede navedene bistvene ugotovitve v postopku ni bilo popolno ugotovljeno, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

11. Kot že povedano, je v obravnavani zadevi bistvena ugotovitev, kdaj je bil tožnici vročen omenjeni zapisnik, saj je od njegove vročitve tekel zakonsko predpisani 15 dnevni rok za vložitev druge zahteve.

12. Toženka bo zato v ponovnem postopku morala natančno ugotoviti kdaj je bil tožnici vročen navedeni zapisnik, kar mora biti izkazano z dokazilom o vročitvi, in nato v zadevi ponovno oceniti tožničino zahtevo za drugo obravnavo, najprej z vidika njene pravočasnosti.

13. Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti iz navedenih razlogov, se sodišče do ostalih tožničinih ugovorov ni opredeljevalo.

14. Ker po povedanem izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

15. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.