Jedro

Pravdna stranka so dediči, bodisi vsi skupaj bodisi posamezni dediči, kadar to dopušča narava spornega razmerja, ne pa skupnost dedičev kot taka. Zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi bilo treba skupnosti dedičev v konkretnem primeru priznati sposobnost biti stranka zgolj zato, ker razpolaga s premoženjem oziroma ker gre za zaprt krog oseb. Navedeni okoliščini sami po sebi ne zadostujeta za uporabo tretjega odstavka 76. člena ZPP, saj skupnost dedičev ni takšna oblika združevanja, ki bi glede na svojo organiziranost in položaj v pravnem prometu v bistvenem izpolnjevala pogoje za samostojno procesno nastopanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v I. in II. točki izreka, potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka zavrnilo predlog tožeče stranke, da se skupnosti dedičev po pokojni A. A. prizna sposobnost biti stranka, v II. točki izreka je zavrnilo njen predlog za prekinitev pravdnega postopka z dne 2. 10. 2024, v III. točki izreka pa je tožeči stranki rok za popravo oziroma dopolnitev tožbe podaljšalo za tri mesece od prejema izpodbijanega sklepa.

2.Zoper I. in II. točko izreka sklepa se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tretji odstavek 76. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je pogoj obstoja premoženja, na katero je mogoče seči z izvršbo, štelo le za eno izmed okoliščin pri presoji sposobnosti biti stranka, namesto za bistveni pogoj, ki ga posebej izpostavljata zakon in pravna teorija. Navaja, da je obstoj takšnega premoženja izkazala že v tožbi in pripravljalni vlogi, sodišče pa je neutemeljeno odločilen pomen pripisalo okoliščinam, kot so relativna trajnost združbe, ločenost subjektivitete, možnost identifikacije stranke in urejeno zastopanje, ki naj bi bile relevantne predvsem pri presoji sposobnosti biti stranka družbe civilnega prava, ne pa skupnosti dedičev. Po njenem mnenju skupnost dedičev izpolnjuje pogoje za priznanje sposobnosti biti stranka, saj gre za zaprt krog oseb, ki nastane po samem zakonu ob smrti zapustnika. Nadalje izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka. Po njenem stališču vprašanje, kdo so dediči po pokojni, predstavlja predhodno vprašanje, saj brez njegove razrešitve ne more opredeliti pasivno stvarno legitimiranih tožencev. Zavrnitev predloga za prekinitev naj bi jo tako silila v vložitev tožbe zoper morebitne napačne tožence, sodišče prve stopnje pa naj bi zato zmotno uporabilo tudi določbe o prekinitvi postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da predlogu ugodi, podrejeno pa spremeni II. točko izreka tako, da ugodi predlogu za prekinitev postopka. Podredno predlaga razveljavitev I. in II. točke izreka izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji za priznanje sposobnosti biti stranka skupnosti dedičev po tretjem odstavku 76. člena ZPP. Ta določba omogoča priznanje sposobnosti biti stranka tudi drugim oblikam združevanja, ki nimajo pravne osebnosti, vendar le, če glede na konkretni spor v bistvenem izpolnjujejo pogoje za pravno subjektiviteto. Pri tej presoji je zakon posebej izpostavil obstoj premoženja, na katero je mogoče seči z izvršbo, vendar navedeni pogoj ni edini, ki ga mora sodišče upoštevati. Že iz besedila tretjega odstavka 76. člena ZPP izhaja, da mora sodišče pri odločitvi upoštevati vse okoliščine primera, zato ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je obstoj premoženja odločilna oziroma edina pravno pomembna okoliščina. Namen navedene določbe namreč ni v tem, da bi se sposobnost biti stranka priznala vsaki skupnosti oseb brez pravne osebnosti, temveč zgolj tistim oblikam združevanja, ki glede na svojo organiziranost in položaj v pravnem prometu v bistvenem izpolnjujejo pogoje za samostojno procesno nastopanje.

6.Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz tega, da morajo biti za priznanje sposobnosti biti stranka podani tudi drugi elementi, kot so določena organiziranost, relativna trajnost, možnost identifikacije in urejeno zastopanje, ki kažejo, da posamezna oblika združevanja v bistvenem izpolnjuje pogoje za pravno subjektiviteto. Šele celovita presoja teh okoliščin lahko utemelji uporabo tretjega odstavka 76. člena ZPP, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila, da je sposobnost biti stranka pridržana subjektom s pravno subjektiviteto. Takšno razlago potrjuje tudi sodna praksa, ki je priznanje sposobnosti biti stranka vezala na obstoj ustrezne stopnje organiziranosti in posebnega namena skupnega premoženja.

7.Skupnost dedičev teh pogojev ne izpolnjuje. Gre za skupnost, ki nastane po samem zakonu z uvedbo dedovanja, vendar sama po sebi nima pravne subjektivitete. Nosilci pravic in obveznosti iz zapuščine so dediči, ne pa dediščinska skupnost kot samostojen pravni subjekt. Pravdna stranka so zato dediči, bodisi vsi skupaj bodisi posamezni dediči, kadar to dopušča narava spornega razmerja, ne pa skupnost dedičev kot taka. Zato pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi bilo treba skupnosti dedičev v konkretnem primeru priznati sposobnost biti stranka zgolj zato, ker razpolaga s premoženjem oziroma ker gre za zaprt krog oseb. Navedeni okoliščini sami po sebi ne zadostujeta za uporabo tretjega odstavka 76. člena ZPP, saj skupnost dedičev ni takšna oblika združevanja, ki bi glede na svojo organiziranost in položaj v pravnem prometu v bistvenem izpolnjevala pogoje za samostojno procesno nastopanje.

8.Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka. Okoliščina, da zapuščinski postopek še ni končan oziroma da tožeča stranka še ne razpolaga z vsemi podatki o dedičih, ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 206. člena ZPP, od katerega bi bila odvisna odločitev v tej pravdi. Institut prekinitve postopka namreč ni namenjen temu, da bi tožeči stranki omogočil pridobitev podatkov, potrebnih za oblikovanje popolne tožbe oziroma ugotovitev, zoper katere osebe naj vloži tožbo. Zato pritožbeni očitek, da bi brez prekinitve postopka lahko vložila tožbo zoper napačno pasivno legitimirane osebe, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva.

9.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, komentar k 76. členu ZPP, str. 319-320.

2Prav tam; primerjaj VSL I Cp 532/2010.