Jedro

Stranke pogodbe so določilo o pogodbeno dogovorjeni odškodnini za kršitev pogodbe zmotno poimenovale pogodbena kazen. Vendar zaradi neustreznega poimenovanja ne gre za nično določilo, temveč mora sodišče skladno z voljo strank, izraženo v pogodbi, ugotavljati, ali so izpolnjene predpostavke za plačilo pogodbeno dogovorjene odškodnine.

Upoštevajoč okoliščine, da tožnik sam informacij o morebitnih plačilih tožencev do DURS ne more pridobiti, je predlagani dokaz s sodno poizvedbo pri DURS kljub njegovi poizvedovalni naravi ustrezen, saj bi bil sicer tožnik postavljen v dokazno nemogoč položaj zaradi nerazumno visokega dokaznega standarda, ki bi mu onemogočil sodno varstvo. Ker sodišče prve stopnje izvedbe tega dokaza ni omogočilo in je zato tožnik ostal prikrajšan za izvedbo dokaza odločilnega pomena, zaradi česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo zneska 130.000,00 EUR s pripadki, ki ga vtožuje na podlagi 9. člena Pogodbe o izvensodni poravnavi, sklenjene med strankami in družbo A., d.o.o., 28. 2. 2011. 2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obširno povzema dosedanje trditve obeh strank v postopku in ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da je zmotno stališče sodišča o ničnosti določila 9. člena Pogodbe o izvensodni poravnavi. Čeprav je bilo plačilo zneska 130.000,00 EUR označeno kot plačilo pogodbene kazni, bi moralo sodišče določilo obravnavati po vsebini. Stranke so se dogovorile o plačilu razlike med poravnanim in celotnim dolgom, če bodo za plačilo izpolnjeni pogodbeno dogovorjeni pogoji. Sodišče izpolnjenosti teh pogojev ni presojalo po vsebini. Zmotno je tudi stališče, da bi tožnik lahko dolg tožene stranke do DURS preveril pred sklenitvijo pogodbe in zahteval izročitev potrdila o višini terjatve. Tožnik in družba A. namreč nista imela pravne podlage, na podlagi katere bi lahko pridobila potrdilo o stanju toženčevih davčnih obveznosti. Pogoj iz 9. člena Pogodbe o izvensodni poravnavi je tako pravi pogoj, saj sta toženca jamčila za dejstvo, ki je bilo za tožnika in družbo A. negotovo in jima na dan sklenitve Pogodbe o izvensodni poravnavi ni bilo znano. Udeleženci obligacijskih razmerij lahko te prosto urejajo, zato je treba pogodbena določila razlagati po njihovi vsebini in iskati skupni namen pogodbenih strank. Sodišče bi moralo vsebinsko vrednotiti določilo 9. člena Pogodbe o izvensodni poravnavi in izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem strank, ki so sklepale pogodbo, ter s poizvedbami pri DURS o stanju dolga na dan 28. 2. 2011. Bistveno je, ali je terjatev do DURS zastarala pred 28. 2. 2011 ali po tem datumu, kar bi bilo znano s pridobitvijo podatkov DURS, tožnik pa je predlagal tudi izvedenca, ki ga sodišče ni postavilo. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Hkrati je odločilo mimo trditvene podlage strank, ko je zaključilo, da določilo 9. člena Pogodbe o izvensodni poravnavi ni bil odločilni nagib za sklenitev pogodbe. Sodišče zavrnitve dokaznih predlogov ni konkretizirano obrazložilo.

3. Na pritožbo sta odgovorili toženi stranki in prerekali podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdne stranke in družba A., d.o.o., so zaradi celovite ureditve vseh medsebojno odprtih zadev in postopkov, povezanih z dvema izvršilnima zadevama (In 2005/1258 in In 2007/639), gospodarskim sporom (I Pg 3282/2010) in uporabo poslovnih prostorov 28. 3. 2011 sklenile Pogodbo o izvensodni poravnavi. Z njo se je druga toženka kot edina družbenica prve toženke tožniku in družbi A. (ki mu je kasneje terjatev odplačno odstopila) zavezala v popolno poravnavo dolgov, vtoževanih v izvršilnih postopkih, izplačati še 140.000,00 EUR, na način določen v 4. členu Pogodbe. Iz uvodnih določil Pogodbe (1. in 2. člen) izhaja, da je bila višina omenjenega zneska, ki ni predstavljala celotnega poplačila dolžnikovih obveznosti, dogovorjena ob predpostavki, da obstoji terjatev DURS do tožencev s prednostnim vrstnim redom v višini, kot izhaja iz vknjižene hipoteke na nepremičnini prvega toženca, parc. št. 1023 k. o. X, ki naj bi s pripadki v času sklenitve pogodbe znašala preko 190.000,00 EUR. Toženca sta v 9. členu Pogodbe upniku izrecno jamčila za celoten obstoj omenjene terjatve do DURS in se v primeru, da bi se v splošnem zastaralnem roku od dneva podpisa pogodbe ugotovilo, da je bila hipotekarno zavarovana terjatev DURS po stanju na dan podpisa pogodbe delno ali v celoti poravnana in bi zato znašala manj kot izračunanih 190.000,00 EUR, zavezala tožniku (in družbi A.) plačati še znesek 130.000,00 EUR, ki so ga pogodbeniki imenovali pogodbena kazen. V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo omenjenega zneska, pri čemer je med strankami sporna tako razlaga določila 9. člena Pogodbe kot vprašanje dejanskega stanja terjatve DURS ob podpisu pogodbe.

6. Čeprav so stranke pogodbe plačilo zneska 130.000,00 EUR imenovale pogodbena kazen, po vsebini ne gre za institut, kot ga ureja Obligacijski zakonik (OZ) v 247. do 254. členu in so razlogi sodišča prve stopnje iz 9. do 13. točke sodbe v tem delu materialnopravno pravilni. To pa ne pomeni, da omenjenega pogodbenega določila glede na svobodo urejanja obligacijskih razmerij ni treba presojati vsebinsko. Tožnik je v trditveni podlagi opisal okoliščine ob sklenitvi Pogodbe o izvensodni poravnavi in tudi navedel, da sta se stranki dogovorili za plačilo zneska 130.000,00 EUR, ki naj bi predstavljal razliko med že plačanim zneskom toženčevih terjatev in celotnim dolgom tožene stranke, ki bi ga tožnik lahko iztržil v izvršbi, če terjatev DURS ne bi obstajala v zatrjevani višini. Takšnim trdivam tožnika o namenu strank pri sklepanju pogodbe toženca nista obrazloženo nasprotovala. Sicer pa tudi enostavna jezikovna razlaga 9. člena Pogodbe pokaže, da je bilo plačilo 130.000,00 EUR dogovorjeno za primer, da bi toženca tožniku dala napačne podatke o stanju terjatve do DURS v času sklepanja pogodbe. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno odškodnino, ki za primer nedopustnega ravnanja tožencev glede napačnega informiranja tožnika o obstoju in višini terjatve do upnika s prednostnim hipotekarnim vrstnim redom, predvideva plačilo odškodnine v višini tožnikovega prikrajšanja zaradi sklenitve pogodbe, upoštevajoč zavajajoče dejanske podatke nasprotne stranke.

7. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je iz neformalnih razgovorov z osebami iz sfere tožene stranke, ki so seznanjene z njenim poslovanjem, izvedel, da naj bi bil davčni dolg prvega toženca do DURS vsaj delno poravnan. Toženca je zato pozval, da mu posredujeta stanje davčnega dolga do prvega hipotekarnega upnika s seznama zaostalih obveznosti, vendar se pozivu nista odzvala, prav tako pa podatkov ni mogel pridobiti sam, saj so ti na voljo le davčnemu dolžniku (za kar je predložil tudi ustrezen dokaz). Sodišču je zato predlagal, da samo opravi poizvedbe pri DURS o stanju dolga tožencev iz naslova seznama zaostalih obveznosti z dne 20. 9. 2004 po stanju na dan 28. 2. 2011. Sodišče je ta dokazni predlog pavšalno zavrnilo kot nepotreben, saj je izhajalo iz napačne predpostavke, da so med strankama sporna zgolj pravna in ne dejanska vprašanja. Ker določilo 9. člena Pogodbe ni nično zgolj zato, ker sta stranki plačilo zneska 130.000,00 EUR poimenovali pogodbena kazen (namesto na primer: pogodbeno dogovorjena odškodnina zaradi prikaza neresničnih informacij ob sklepanju pogodbe), je za odločitev v sporu potrebno ugotavljati tudi, ali držijo tožbene trditve, da sta toženca podala lažno jamstvo glede obstoja in višine svoje obveznosti do DURS v času sklepanja Pogodbe o izvensodni poravnavi.

8. Upoštevajoč okoliščine, da tožnik sam informacij o morebitnih plačilih tožencev do DURS ne more pridobiti, je predlagani dokaz s sodno poizvedbo pri DURS kljub njegovi poizvedovalni naravi ustrezen, saj bi bil sicer tožnik postavljen v dokazno nemogoč položaj zaradi nerazumno visokega dokaznega standarda, ki bi mu onemogočil sodno varstvo. Ker sodišče prve stopnje izvedbe tega dokaza ni omogočilo in je zato tožnik ostal prikrajšan za izvedbo dokaza odločilnega pomena, zaradi česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP).

9. V nadaljevanju postopka naj sodišče dopusti dokaz s poizvedbo pri DURS o stanju davčnega dolga dolžnika po izvršljivem seznamu zaostalih obveznosti št. 47110-00274/2002 2731 02 z dne 20. 9. 2004 na dan 28. 2. 2011 in do tega dne opravljenih plačilih. Šele po pridobitvi tega podatka bo lahko presodilo, ali je tožnik do vtoževanega zneska upravičen. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da navedbe tožnika, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da obveznost plačila tožencev iz 9. člena Pogodbe o izvensodni poravnavi nastopi tudi, če je bil davčni dolg na dan sklenitve pogodbe zastaran, nimajo podlage v pogodbenih določilih in so razlogi sodišča prve stopnje v tej smeri pravilni.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.