Jedro

Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je pri zavodu B. pridobila izjavo (mnenje) o tem, ali tožnikova vloga izpolnjuje pogoje iz državne rudarske strategije. V izpodbijani odločbi je tožena stranka pojasnila, da je zavod B. preveril vrsto mineralne surovine na zadevni lokaciji in perspektivnost ter skladnost z državno rudarsko strategijo preko meril za potencialni prostor ali prostor sanacije in ugotovil, da tožnikova vloga ne izpolnjuje zahteve po zadostni letni proizvodnji. Taki oceni je sledila tudi tožena stranka in nanjo oprla svojo odločitev, vendar pa tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe s tem ni seznanila in se ta o ugotovitvah zavoda B. ni imel možnosti izjaviti. Tožena stranka je zato kršila pravico tožeče stranke do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-16/2016/7 (00911294) z dne 15. 2. 2017 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 6. 9. 2016 pri toženi stranki vložil vlogo za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje dolomita v kamnolomu A. na zemljiščih s parc. št. 672, 684, 6660/1 in 685, vse k.o. ... Tožena stranka je tožnikovo vlogo z izpodbijano odločbo zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je tožnik vlogo vložil na podlagi 2. točke drugega odstavka 34. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), ki določa, da se koncesija za izkoriščanje mineralnih surovin lahko vloži tudi brez javnega razpisa, vendar pa le na podlagi poprej izdanega rudarskega koncesijskega akta. Tožena stranka je ugotovila, da se tožnikova vloga nanaša na izkoriščanje 101.000 m3 zalog dolomita, s predlaganim časom trajanja koncesije 20 let. 2. Tožena stranka pojasnjuje, da po določbi 6. alineje četrtega odstavka 35. člena ZRud-1 ministrstvo, pristojno za rudarstvo, predlaga vladi izdajo rudarskega koncesijskega akta pod pogojem, da je predlagani pridobivalni prostor v skladu z državno rudarsko strategijo. Po določbi drugega odstavka 154. člena tega zakona se do sprejema državne rudarske strategije kot taka strategija šteje Splošni načrt gospodarjenja z mineralnimi surovinami, ki ga je s sklepom št. 36100-5/2009/6 sprejela Vlada RS na seji dne 9. 4. 2009. Ta v tretjem odstavku podpoglavja 4.7. določa pogoje za izkoriščanje dolomita, med drugim, da je mogoča letna proizvodnja najmanj 30.000 m3 raščene mineralne surovine. Ta pogoj v tožnikovem primeru ni izpolnjen, saj zaloge dolomita zadoščajo za letno proizvodnjo največ 5.050 m3 te surovine pri predvideni dobi izkoriščanja 20 let. Tožena stranka navaja, da je v ugotovitvenem postopku pridobila izjavo zavoda B. št. 18-1140/2017-as z dne 10. 1. 2017. Zavod B. je preveril vrsto mineralne surovine na zadevni lokaciji in perspektivnost ter skladnost z državno rudarsko strategijo preko meril za potencialni prostor ali prostor sanacije in ugotovil, da tožnikova vloga ne izpolnjuje zahteve po zadostni letni proizvodnji. Tožena stranka je zato tožnikovo vlogo z izpodbijano odločbo zavrnila.

3. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Tožnik pojasnjuje, da je bil v istem kamnolomu in v istem obsegu nosilec rudarske pravice 10 let, vendar pa mu je konec leta 2015 pravica potekla in po zakonu ugasnila, saj ni zaprosil za podaljšanje pred njenim iztekom. Zato je vložil vlogo za pridobitev nove rudarske pravice za izkoriščanje zalog v istem pridobivalnem prostoru, pozabil pa priložili v ta namen izdelan rudarski projekt. Kljub taki pomanjkljivosti vloge tožena stranka od njega ni zahtevala dopolnitve, četudi je rudarski projekt na podlagi 2. točke šestega odstavka 35. člena ZRud-1 obvezni del vloge, pač pa njegovo vlogo obravnavala kot popolno. Poleg tega je tožnik v vlogi pomotoma navedel, da pridobivalni prostor zajema tudi parc. št. 684 in 586, obe k.o. ..., četudi v grafični prilogi nista zajeti v pridobivalni prostor. To napako bi morala ugotoviti tudi tožena stranka in najprej poskrbeti, da bi bila vloga popolna in vsebinsko skladna, česar pa ni storila in tako ravnala v nasprotju z določbo 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Taka kršitev tožene stranke je imela za posledico, da ni popolno ugotovila dejanskega stanja in neupravičeno zavrnila tožnikovo vlogo.

4. Tožnik izpostavlja, da je tožena stranka do ugotovitve o predvidenem letnem izkopu mineralne surovine ter osnovnih podatkov o zalogah prišla na podlagi podatkov, ki jih je tožnik navedel v vlogi in zato meni, da je dejansko stanje v zvezi s tem ugotovila nepopolno. Tožena stranka bi morala upoštevati vrstni red preverjanja skladnosti, ki ga določa zakon, torej najprej preveriti ali je predlagani pridobivalni prostor in njegova raba v skladu s prostorskimi akti Občine Idrija, šele nato pa preverjati skladnost pridobivalnega prostora z državno rudarsko strategijo, za vse to pa od tožnika zahtevati predložitev rudarskega projekta. Tožena stranka se je namesto tega oprla na ugotovitve zavoda B., vendar pa z vsebino dokumenta, ki ga je ta predložil, tožnika ni seznanila, s čimer je ravnala v nasprotju z določbo 9. člena ZUP in bistveno kršila določbe postopka.

5. Tožnik v nadaljevanju poudarja, da bi morala tožena stranka izhajati iz občinskega prostorskega akta in meni, da je napačno interpretirala pojma "nahajališče" in "pridobivalni prostor mineralne surovine". Trdi tudi, da je tožena stranka napačno uporabila določbe državne rudarske strategije, torej zmotno uporabila materialno pravo, kar obsežno pojasnjuje.

6. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru pa navedla, da pri odločanju o rudarskih pravicah upošteva pogoje iz Državnega programa gospodarjenja z mineralnimi surovinami - splošni načrt, ki se od 1. 1. 2011 dalje šteje kot državna rudarska strategija. Na tej podlagi je zavrnila že več vlog vlagateljem. Njene odločitve je po vloženih tožbah presojalo tudi sodišče, ki pa je prav tako upoštevalo pogoje iz prej navedenega državnega programa.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Eno od temeljih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS je v sklepu, opr. št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015, sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 9. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je pri zavodu B. pridobila izjavo (mnenje) o tem ali tožnikova vloga izpolnjuje pogoje iz državne rudarske strategije. V izpodbijani odločbi je tožena stranka pojasnila, da je zavod B. preveril vrsto mineralne surovine na zadevni lokaciji in perspektivnost ter skladnost z državno rudarsko strategijo preko meril za potencialni prostor ali prostor sanacije in ugotovil, da tožnikova vloga ne izpolnjuje zahteve po zadostni letni proizvodnji. Taki oceni je sledila tudi tožena stranka in nanjo oprla svojo odločitev, vendar pa tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe s tem ni seznanila in se ta o ugotovitvah zavoda B. ni imel možnosti izjaviti. Tožena stranka je zato kršila pravico tožeče stranke do izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

10. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnika seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami ter mu dati možnost, da se o tem izjavi, šele nato pa ponovno odločiti o njegovem zahtevku. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

11. Ker je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa ni zastopal odvetnik. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.