Jedro

Tako kot predpostavka verjetno izkazane nevarnosti razpolaganja s premoženjem (drugi odstavek 270. člena ZIZ) tudi predpostavka neznatne škode služi vzpostavitvi ravnotežja med upnikovo pravico do sodnega varstva in dolžnikovo pravico do zasebne lastnine.

Sodišče je v presoji pravilno izhajalo iz vsebine lastninskih upravičenj glede na naravo stvari in pravic, ki so predmet zavarovanja. Ključna za presojo tako ni bila ohranitev možnosti pridobivanja dohodkov za preživljanje, ampak ohranitev nadaljnjega izvrševanja lastninskih upravičenj na način, kot so jih toženci izvrševali pred izdajo začasne odredbe.

Po utrjenem stališču ustavnosodne presoje se v razmerjih med prirejenimi subjekti tehtanje nasprotujočih pravic opravi po metodi praktične konkordance in ne testa sorazmernosti. Sodišče mora obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovora tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 19. 12. 2024 in zoper sklep o začasni odredbi z dne 22. 1. 2025, s katerima je prvi toženki in drugemu tožencu prepovedalo razpolaganje s poslovnimi deleži v gospodarskih družbah, drugemu in tretjemu tožencu pa prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnin z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

2.Toženci v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljajo pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V sklepu niso navedeni razlogi o obstoju predpostavk za izdajo začasne odredbe glede vsakega od predlogov za izdajo začasne odredbe in glede vsakega od tožencev. Tožnik niti ni podal trditev in dokazov na tak način. Sodišče ni upoštevalo pravil o tožnikovem trditvenem in dokaznem bremenu. Razloga v sklepu, da vsaka prepoved odtujitve in obremenitve predstavlja znaten poseg v lastninsko pravico in da taka prepoved v konkretnem primeru predstavlja le zanemarljiv poseg, si nasprotujeta. Podano je nasprotje med odločilnimi dejstvi in listinami v spisu, kar velja predvsem glede domnevnega sestanka tožnika, tožencev in A. A. Iz dokazov, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da tožnik in A. A. nista bila istočasno na Vrhniki, sodišče pa je ugotovilo nasprotno.

Ker so podani številni indici, da pogodba ni bila sklenjena, in ker si tožnik v ključnih navedbah nasprotuje, je zmotna presoja o verjetni izkazanosti terjatve. Z razlago standarda neznatne škode je sodišče arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse. Razlaga je zmotna. Poseg v ustavno pravico tožencev do zasebne lastnine ni nujen in sorazmeren v ožjem smislu.

Nepravilna je ocena o vrednosti poslovnega in nepremičnega premoženja tožencev.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je zahtevek za plačilo 100.000 EUR z zamudnimi obrestmi utemeljeval s trditvami, da je 29. 8. 2023 s toženci sklenil posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožencem izročil navedeni znesek, toženci pa posojila niti v dogovorjenem roku (do 31. 12. 2023) niti kasneje niso vrnili. Odločitev o izdanih začasnih odredbah temelji na presoji, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana in da je verjetno izkazano, da bodo toženci z začasno odredbo v obsegu, v katerem je bila izdana, utrpeli le neznatno škodo.

6.V skladu z 270. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti (tretji odstavek).

7.Pritožbene navedbe o nasprotju med razlogi o odločilnih dejstvih in o nasprotju med vsebino listin v spisu in ugotovitvami v sklepu ne izkazujejo kršitev določb postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razlogi so jasni, tako da omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti sklepa, nestrinjanje z njimi ne predstavlja navedenih kršitev določb postopka. V utemeljitvi kršitve iz 15. točke pa pritožniki niti ne zatrjujejo, da je prišlo do napake pri prenosu vsebine listine v sklep. Zatrjevana napaka v oceni listine navedene kršitve ne izkazuje.

8.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotni presoji, da je tožnikova terjatev verjetno izkazana. Zaključek, da so trditve tožencev o ponareditvi listine, ki vsebuje zapis dogovora o posojilu, manj verjetne od tožnikovih trditev o sklenitvi posojilne pogodbe, temelji na skrbnem ovrednotenju navedb obeh strank in predloženih dokazov. Neutemeljena je pritožbena navedba o nasprotju v tožnikovih navedbah glede kraja sklenitve pogodbe. Tožnik je že v tožbi navedel, da je bila pogodba sklenjena na Vrhniki. Ljubljana je navedena v kontekstu zapisa na pogodbi (v zvezi s čimer pa je navedel, da je pogodbo zapisala prva toženka). Listine o sms komunikaciji in lokacijske podatke je tožnik resda predložil v odgovoru na ugovor tožencev, a so bili toženci z njimi seznanjeni več kot mesec dni pred izdajo izpodbijanega sklepa. Očitek o kršitvi kontradiktornosti zato ni utemeljen. Tožnik ni zatrjeval, da je bil na Vrhniki v jutranjih urah, ampak je - nasprotno - pojasnil časovni razkorak med prvotno dogovorjeno uro sestanka in njegovo dejansko izvedbo. Ugotovitev o neprerekanosti v sklepu se ne nanaša na izvedbo sestanka, ampak na imetništvo telefonske številke, v zvezi s katero so bili predloženi lokacijski podatki. V sklepu ni ugotovljeno, da je notarka potrdila pristnost listine z zapisom posojilne pogodbe. Ugotovljeno je le, da potrdilo izkazuje istovetnost v spis predložene kopije z izvirnikom listine. V 15. točki obrazložitve je sodišče ovrednotilo navedbo tožencev, da nepredložitev pozivov k vrnitvi posojila kaže na neobstoj posojilne pogodbe. Z izpostavljanjem delčkov argumentacije pritožniki niso vzbudili dvoma o njeni razumljivosti in logičnosti niti o njeni prepričljivosti. Razumna je tudi ocena dejstva, da so na zapisu pogodbe številke osebnih dokumentov tožencev kot posojilojemalcev. Sodišče mu je pripisalo indično vrednost, te pa pritožniki s splošno navedbo, da je tožnik za številke njihovih osebnih dokumentov mogel izvedeti v njihovih poslovnih razmerjih, ne omajejo. Sodišče ni spregledalo niti ostalih okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba (izkaz o razpolaganju s posojenim zneskom gotovine, oblika in vsebina zapisa). Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni, da je obstoj posojila verjetno izkazan, trdnejša presoja pa bo (lahko) opravljena po izvedenem dokaznem postopku.

9.Neutemeljeni so očitki o napačni oceni poslovnega in nepremičnega premoženja tožencev. Sodišče je poslovne deleže v gospodarskih družbah ovrednotilo po metodi iz predpisa, namenjenega ugotovitvi premoženjskega položaja prosilca za dodelitev pravic iz javnih sredstev. Pritožbeno sodišče se strinja, da ta metoda omogoča hitro oceno. V postopku začasne odredbe, ki terja hitro odločitev in je dokazni standard znižan, je zato njena uporaba primerna. Pravilna je tudi presoja sodišča, da za ugotovitev vrednosti poslovnega deleža ne moreta biti odločilni le vrednost sredstev in višina čistih dohodkov od prodaje, ampak tudi obveznosti družbe. Drugih konkretnih okoliščin, ki bi morale biti upoštevane pri oceni vrednosti, pa toženci niti v pritožbi niso ponudili. Nepomemben je zato zapis v sklepu, da za potrditev svojih navedb o vrednosti družb niso predlagali izvedenca.

10.Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnosti zaključka, da je verjetno izkazano, da bodo toženci z izdano začasno odredbo utrpeli le neznatno škodo. Sodišče je v razlogih navedlo, - da je poseg v lastninsko pravico kot človekovo pravico utemeljen le, če je legitimen, primeren, nujen in sorazmeren, - da je zato treba pojem neznatne škode razlagati restriktivno in ne sme privesti do izdaje začasne odredbe že ob verjetno izkazani terjatvi in kljub odsotnosti indicev o nevarnosti dolžnikovega razpolaganja s premoženjem, - da ji kljub zožujoči razlagi na drugi strani ne sme biti odvzet praktični pomen, - da je pri presoji treba izhajati iz predpostavke, da začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve dolžnikovih stvari ali pravic posega v njegovo lastninsko pravico, upnik pa mora zatrjevati in izkazati okoliščine, da tak poseg predstavlja le neznatno škodo.

11.Ti razlogi so notranje skladni in pravilni. Ni nasprotja med stališčem, da začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve posega v dolžnikovo lastninsko pravico in da je poseg ob izkazani neznatni škodi dopusten. Neutemeljen je tudi očitek, da stališče odstopa od utrjene in enotne sodne prakse. Iz odločb, s katerimi pritožniki uveljavljajo odstop od sodne prakse, izhaja enako: izdaja začasne odredbe omejuje lastninsko pravico, upnik pa lahko izkaže konkretne okoliščine, v katerih bo dolžnik zaradi omejitve utrpel le neznatno škodo. Opore v sodni praksi pa nima poudarek pritožnikov, da začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve nikakor ne more predstavljati neznatne škode. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, bi tako stališče določbi tretjega odstavka 270. člena ZIZ odvzelo vso vsebino, kar pa ni sprejemljivo.

12.V presoji obravnavanega primera je sodišče navedlo, - da je tožnik zatrjeval, da se s predlagano začasno odredbo posega na premoženje tožencev, od katerega ni odvisno njihovo preživljanje, da zaradi začasne odredbe njihovo preživljanje ne bo onemogočeno niti oteženo, in da bodo toženci še naprej lahko normalno poslovali, - da so te okoliščine dovolj konkretne, da omogočajo presojo o izkazanosti predpostavke iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, - da v sodni praksi ni splošno sprejetih stališč o tem, kaj je ali ni neznatna škoda, po posameznih intepretacijah pa gre za škodo, ki dolžnika "ne bo omejevala", ki ni "konkretna" oziroma ki "ne presega zanemarljive", - da toženci niso podali navedb, s katerimi bi nasprotovali tožnikovim navedbam ali ki bi kazale nasprotno, - da je glede na to verjetno izkazano, da toženci zaradi začasne odredbe ne bodo omejeni v poslovanju in posledično tudi ne v preživljanju, in je zato verjetno izkazano, da bo začasna odredba povzročila zgolj neznatno škodo.

13.Pritožbena očitka, da tožnikove navedbe niso bile sklepčne in da je sodišče izhajalo iz napačne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena (da je celotno trditveno in dokazno breme na tožniku), nista utemeljena. Tako kot predpostavka verjetno izkazane nevarnosti razpolaganja s premoženjem (drugi odstavek 270. člena ZIZ) tudi predpostavka neznatne škode služi vzpostavitvi ravnotežja med upnikovo pravico do sodnega varstva in dolžnikovo pravico do zasebne lastnine. Poenostavljen in neprepričljiv je pritožbeni argument, da neizkazanost predpostavke nevarnosti pomeni, da pravica do sodnega varstva ni ogrožena. Predpostavka iz drugega odstavka terja izkaz o dolžnikovem ravnanju, ki bi lahko otežilo uveljavitev terjatve. Ker relevantna dejstva sodijo v dolžnikovo sfero, je upnikov dokazni položaj lahko precej otežen. Poleg tega se možnosti za uveljavitev upnikove terjatve lahko zmanjšajo zaradi dolžnikovih razpolaganj s premoženjem med postopkom. Tudi v presoji o izkazanosti zgolj neznatne škode je zato sodišče dolžno ovrednotiti položaja upnika in dolžnika.

14.Sodišče je v presoji pravilno izhajalo iz vsebine lastninskih upravičenj glede na naravo stvari in pravic, ki so predmet zavarovanja. Tako je upoštevalo, da se nepremičnine tretjega toženca oddajajo v najem, da nepremičnine drugega toženca nimajo večje vrednosti in da prepoved razpolaganja s poslovnimi deleži v gospodarskih družbah ne bo vplivala na poslovanje teh družb. Ključna za presojo tako ni bila ohranitev možnosti pridobivanja dohodkov za preživljanje, ampak ohranitev nadaljnjega izvrševanja lastninskih upravičenj na način, kot so jih toženci izvrševali pred izdajo začasne odredbe.

Pritožniki so navedli sklepe VSL II Cp 277/2024 z dne 7. 3. 2024, I Cpg 469/2024 z dne 23. 10. 2024 in I Cp 2106/2023 z dne 18. 12. 2023, I Cpg 234/2024 z dne 18. 6. 2024, II Cp 2322/2019 z dne 18. 12. 2019, IV Ip 1138/2023 z dne 11. 10. 2023, II Cp 492/2023 z dne 11. 10. 2023, I Cp 74/2023 z dne 31. 1. 2023 in I cp 155/2020 z dne 29. 1. 2020. Enako stališče je zavzeto tudi v mnogih drugih odločbah. Celovit pregled pokaže, da v mnogih primerih upnik ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, s katerimi bi utemeljeval zgolj neznatne škodne posledice in je bil zato predlog za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga neutemeljen. Bolj ali manj natančna ubeseditev razlogov v teh primerih ne more biti odločilna za sklepanje o tem, kakšno je utrjeno stališče sodne prakse.

Pri tem se opira na stališča v N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV založba, 2017, str. 78 in 81.

Podoben razmislek je razviden tudi iz sklepov VSL II Cp 1396/2011 z dne 20. 4. 2011, I Cp 2919/2017 z dne 24. 1. 2018, II Cp 1239/2021 z dne 17. 8. 2021, I Cp 1386/2024 z dne 13. 11. 2024.

Glej npr. odločbo US RS Up-94/23 z dne 22. 1. 2025, 18. do 22. točka obrazložitve.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.