Jedro

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je bila sporna oporoka zapisana dne 6.1.1978, da jo je oporočitelj lastnoročno podpisal in da listina z dne 6.1.1978 tudi sicer vsebuje vse elemente, ki so po 64. členu zakona o dedovanju potrebni za veljavnost pismene oporoke pred pričami, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnjen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, naj sodišče ugotovi, da je neveljavna pismena oporoka pred pričami pok. F. R. z dne 6.1.1978. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 39.387,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožeča stranka v smrtovnici ni navedla, da razpolaga z oporoko, sporno oporoko pa je preedložila šele na drugem zapuščinskem naroku. Ti dve dejstvi sta bili v dosedanjem postopku upoštevani v premajhni meri. Pomanjkljivost postopka je tudi v tem, da izvedencu ni bil dan na razpolago original oporoke, čeprav je tožeča stranka tekom postopka zatrjevala, da obstaja možnost, da je bila oporoka zapisana šele leta 1991 ali celo kasneje. Sodišče bi moralo tudi primerjati pisavo zapisovalca oporoke B. S. iz leta 1978 z njegovo pisavo v letu 1991 in kasneje. Le na ta način bi lahko ugotovilo, ali je bila oporoka res zapisana že v letu 1978. Neugotovljeno je ostalo tudi dejstvo, ali je tak papir, na kakršnem je zapisana oporoka, v letu 1978 sploh že obstajal. Enako velja za črnilo, s katerim je sporna oporoka pisana. V ponovljenem postopku bi bilo nujno potrebno pribaviti original oporoke in nato izvedeniško mnenje dopolniti. Oporočni priči sta res izpovedali, da je bila oporoka napisana v letu 1978, vendar pa ti priči nista govorili resnice. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob preizkusu pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na pravnoodločilna dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči druge in prve stopnje, teh dejstev pa se tudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom ne da izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Kljub temu, da se v reviziji sklicuje na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa skuša tožeča stranka z revizijo v resnici izpodbiti v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, kar pa, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku ni dovoljeno.

Glede podpisa na oporoki je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem, ki je ugotovil, da je podpis na sporni oporoki brez dvoma zapustnikov. To ugotovitev tudi tožeča stranka očitno sprejema kot pravilno, saj ji v reviziji več ne nasprotuje. Vztraja pa pri trditvi, da je oporoka v resnici antidatirana in da ni bila napisana v letu 1978, kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Dejstvo, kdaj je bila oporoka sestavljena, pa ni bilo ugotovljeno le na podlagi izvedeniškega mnenja pri izdelavi katerega izvedenec res ni imel na razpolago originala oporoke, ampak na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, zlasti pa na podlagi dokazne ocene izpovedb obeh oporočnih prič. To dokazno oceno (in s tem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje) skuša tožeča stranka v revizijskem postopku izpodbiti s trditvami, da oporočni priči nista govorili resnice, kar bi se lahko ugotovilo, če bi bil izveden tudi dokaz z analizo papirja na katerem je oporoka napisana, črnila s katerim je napisana in če bi bila narejena primerjava pisave oporočne priče S.iz leta 1978 z njegovo pisavo iz leta 1991, vendar pa v revizijskem postopku, kot je bilo že povedano, tako izpodbijanje dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje zaradi določbe 3. odstavka 385. člena ZPP ni več dovoljeno.

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je bila sporna oporoka zapisana dne 6.1.1978, da jo je oporočitelj lastnoročno podpisal in da listina z dne 6.1.1978 tudi sicer vsebuje vse elemente, ki so po 64. členu zakona o dedovanju potrebni za veljavnost pismene oporoke pred pričami, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnjen. Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožeče stranke ni utemeljena. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnopsti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).