Jedro

Leasingojemalec uveljavlja zahtevke iz naslova garancije ali napak na vozilu proti dobavitelju vozila, ker je leasingodajalec te pravice prenesel nanj.

Izjava leasingojemalca, s katero se je odpovedal pravici do odstopa od pogodbe o finančnem leasingu, ni razlog za ničnost tega določila pogodbe v smislu določbe 143. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.457,43 EUR z obrestmi od 11. 10. 2003 dalje do plačila. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.156,59 EUR z obrestmi v primeru, da stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je za presojo sklenjene pogodbe o operativnem leasingu potrebno uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki urejajo zakupno pogodbo. Prepričana je, da pravno podlago za opredelitev spornega pravnega razmerja lahko predstavlja le sklenjena pogodba o leasingu s splošnimi pogoji, ki sta jih za konkretno pravno razmerje dogovorili pogodbeni stranki. V konkretnem primeru gre namreč za subjekta, ki sta pravno razmerje uredila svobodno glede na voljo in namen, ki sta ga imela pred očmi ob sami sklenitvi, kar je glede na določbe ZOR dovoljeno. Ker operativni leasing ni zakonsko urejen kontrakt, to še ne pomeni, da ga lahko nekritično subsumiramo pod določbe sorodnih nominantnih kontraktov. Pri definiranju leasing pogodbe je nemogoče spregledati in zanemarjati ekonomske elemente leasinga, saj se je razvil ravno zaradi ekonomskih potreb in prakse. Pravdni stranki sta medsebojne pravice in obveznosti dovolj natančno uredili v sklenjeni pogodbi in splošnih pogojih, zato bi moralo sodišče sporno razmerje presojati ob upoštevanju navedenih listin. Ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka utemeljeno odstopila od pogodbe, je ob upoštevanju določb sklenjene pogodbe, nepravilna. Nasprotno pa je tožeča stranka v skladu z dogovorom iz sklenjene pogodbe ravnala pravilno, ko je zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani tožene stranke, odstopila od pogodbe in zahtevala plačilo zneskov, do katerih je glede na dogovor iz pogodbe upravičena. Tožeča stranka v pritožbi obširno obrazlaga značilnosti pogodbe o finančnem leasingu in na ta način utemeljuje pravilnost njenega stališča o tem, da za presojo obravnavanega pravnega razmerja ni mogoče uporabiti določb ZOR o najemu. Tožeča stranka graja tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka, saj meni, da sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo določbe 155. člena ZPP, po kateri je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Meni tudi, da sodišče pri odločitvi ni ustrezno upoštevalo Odvetniške tarife. Tožeča stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato pritožba ni utemeljena. V obširnih navedbah ponavlja svoja dejanska in pravna stališča v zvezi z obravnavanim pravnim razmerjem in zahteva povrnitev stroškov, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki dne 26. 11. 2001 sklenili Pogodbo o operativnem leasingu št. 207990/01 (v nadaljevanju Pogodba), katere sestavni del so Splošni pogoji pogodbe o operativnem leasingu št. 1/99 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Predmet Pogodbe je bilo osebno vozilo, katerega je po izboru tožene stranke dobavilo podjetje A. d.o.o. Kupnino za vozilo je dobavitelju plačala tožeča stranka, ki je vozilo prepustila v posest in uporabo toženi stranki, slednja pa se je obvezala plačevati dogovorjene mesečne obroke v dogovorjenem trajanju 48 mesecev.

V naslovu pravnega posla, ki sta ga sklenili pravdni stranki, je sicer navedeno, da gre za pogodbo o operativnem leasingu, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za operativni, pač pa za čisti indirektni finančni leasing. Vsak pravni posel je namreč potrebno presojati po vsebini in ne po imenu. Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča pa nedvomno ustrezajo značilnostim, ki veljajo za finančni leasing. Pogodba o finančnem leasingu v ZOR ni bila nikoli urejena, zato je ureditev pravnega razmerja prepuščena avtonomiji strank, ki pa morata pri regulaciji upoštevati splošna načela obligacijskega prava. Res je, da ima leasing določene elemente zakupa in določene elemente prodaje, vendar gre za inominantno pogodbo, ki jo je potrebno obravnavati glede na dogovore strank in v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali so v dogovoru pogodbene stranke upoštevale tisti del prisilnih predpisov, ki veljajo za vsako pogodbo.

Pri indirektnem finančnem leasingu gre za odnos med tremi stranmi in sicer med dobaviteljem, leasingodajalcem in leasingojemalcem. Leasingojemalec si izbere predmet leasinga pri dobavitelju in se z njim dogovori o pogojih prodaje in dobave. Z leasingodajalcem se dogovori o pogojih za izvedbo leasinga. Nato leasingodajalec kupi predmet leasinga in ga odda leasingojemalcu v leasing. Leasing je pogodba o prepustitvi uporabe oziroma uživanja stvari za določeno plačilo, ki obsega poleg rabe tudi plačilo substance stvari, ki je dana v leasing. Za pogodbo o leasingu je torej značilna prepustitev rabe določene stvari proti plačilu. Nadaljnja značilnost finančnega leasinga je, da je pogodba v času trajanja nepreklicna.

Povsem jasno je, da mora predmet leasinga imeti vse lastnosti, ki so pričakovane in ki omogočajo njegovo uporabo. Vprašanje pa je, na kakšni podlagi ima leasingojemalec jamčevalne zahtevke in proti komu, saj on ni ne lastnik predmeta leasinga, niti kupec. V konkretnem primeru sklenjena Pogodba in Splošni pogoji dajeta odgovor na to vprašanje. Tožeča stranka kot leasingodajalec, ki je pri izbiri, nakupu in dobavi predmeta leasinga sodelovala le toliko, da je namesto leasingojemalca plačala kupnino dobavitelju, je namreč vse svoje ugovore iz prodajne pogodbe, ki jih ima po zakonu proti dobavitelju, prenesla na leasingojemalca (točka 2. Splošnih pogojev). Ker je leasingojemalec pridobil pravice, ki mu sicer ne bi šle, pa je povsem jasno, da se je odpovedal vsem ugovorom, ki bi jih po pogodbi o leasingu imel zoper leasingodajalca, kar izhaja iz točk 1.2 in 4.7 Splošnih pogojev. Pravdni stranki sta se s sklenitvijo pogodbe dogovorili, da je izključena odgovornost leasingodajalca, zato pa je on prenesel svoje pravice iz prodajne pogodbe, sklenjene z dobaviteljem, na leasingojemalca. S tem je bilo vzpostavljeno neposredno razmerje med dobaviteljem in leasingojemalcem, zato leasingojemalec lahko uveljavlja vse pravice kupca po prodajni pogodbi, med njimi jamčevalne zahtevke in zahtevke iz garancije, neposredno od dobavitelja. Kot izhaja iz številnih odločb Vrhovnega sodišča RS in strokovne literature so takšne izključitvene klavzule dopustne (primerjaj odločbe VS RS II Ips 281/96, III Ips 69/96 in II Ips 973/2006; dr. Peter Grilc, Moderni tipi pogodb avtonomnega gospodarskega prava, Gospodarski vestnik 1996; Karmen Iglič Stroligo, Pogodba o leasingu, Gospodarske pogodbe, 2. knjiga in Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem leasingu, mag. Dunja Jadek Pensa, Pravosodni bilten 2009 št. 3). Takšna stališča so tudi logična, saj zaradi izključitvenih klavzul leasingojemalec ni prizadet v svojih pravicah, da uporablja predmet leasinga in da ima predmet leasinga ustrezne lastnosti, le odgovorna oseba ni leasingodajalec, pač pa dobavitelj. Če leasingojemalec jamčevalnih napak ali pravic iz garancije ne more uveljavljati proti leasingodajalcu, pa je povsem logično, da na tej podlagi ne more odstopiti od pogodbe o leasingu. Zato je po presoji pritožbenega sodišča tudi takšna izključitvena klavzula dopustna. Pritožbeno sodišče namreč drugače kot sodišče prve stopnje meni, da ob upoštevanju vseh določb Splošnih pogojev, tudi tistih, s katerimi je tožeča stranka svoje pravice do dobavitelja iz naslova prodajne pogodbe prenesla na toženo stranko, v obravnavanem primeru nista kršeni temeljni načeli obligacijskega prava iz 12. in 15. člena ZOR o vestnosti in poštenju ter enaki vrednosti dajatev, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe 143. člena ZOR, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede presoje, da je določilo splošne pogodbe o tem, da se je tožena stranka odpovedala pravici do odstopa od pogodbe, nično.

Kot je bilo že navedeno je za pogodbo o finančnem leasingu značilno, da je pogodba v času trajanja leasinga nepreklicna. Tudi glede na ekonomske cilje, ki jih pogodbeni stranki zasledujeta s sklenitvijo leasing pogodbe, ki so v tem, da leasingodajalec zagotovi le finančna sredstva, s katerimi leasingojemalcu omogoči uporabo predmeta leasinga, rizik in bremena v zvezi z nabavljenim vozilom pa so prevaljena z leasingodajalca na leasingojemalca, je logično, da ni kršeno niti načelo enake vrednosti dajatev, niti načelo vestnosti in poštenja, če je bilo v splošnih pogojih dogovorjeno, da leasingojemalec ne more odstopiti od pogodbe, zlasti še glede na to, da je tožena stranka odstopila od pogodbe iz razloga, ker je vozilo imelo preveč napak in so bile okvare na njem prepogoste. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da bi morala tožena stranka svoje pravice iz naslova garancije ali jamčevanja za napake na ustrezen način uveljavljati proti dobavitelju. Njeno ravnanje, ko je kljub drugačnemu dogovoru, na katerega je pristala, to določilo pa po presoji pritožbenega sodišča ni nično v smislu določbe 143. člena ZOR, odstopila od pogodbe, predstavlja kršitev pogodbe, ki ima za posledico njeno odškodninsko odgovornost, neizpolnjevanje sklenjene pogodbe pa sankcije, o katerih sta se pravdni stranki sporazumeli v Pogodbi (točka 5. Splošnih pogojev).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi, po prepričanju pritožbenega sodišča, zmotne pravne presoje, da je tožena stranka upravičeno odstopila od sklenjene pogodbe o operativnem leasingu, zato bi bilo potrebno njuno razmerje obravnavati v skladu z določbo 132. člena ZOR, ki predpisuje učinke razdrte pogodbe. Zaradi takšnega materialnopravnega izhodišča se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s presojo, ali je tožbeni zahtevek, ki temelji na pravicah leasingodajalca iz 5. točke Pogodbe, utemeljen in če je, v kakšni višini. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj meni, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti navedene pomanjkljivosti. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 355. člena ZPP. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih obrazloženih izhodišč ponovi izvedene dokaze, jih po potrebi dopolni in o zahtevku znova odloči. Zaradi razveljavitve odločitve o glavnem zahtevku je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. O njih bo moralo sodišče prve stopnje odločiti znova s končno odločbo in v okviru pravdnih stroškov upoštevati tudi stroške tega pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.