Jedro

Odstopnik terjatve odgovarja le za njeno izterljivost (424. člen OZ), za katero se morata stranki vselej posebej dogovoriti. V skladu z drugim odstavkom 424. člena OZ se za večjo odgovornost, kot je odgovornost za izterljivost, ni mogoče dogovoriti. Navedena določba je kogentne narave in je stranki z dogovorom ne moreta obiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je določba 2.3. Pogodbe, v kolikor bi jo šteli kot dogovor o solidarnem poroštvu toženke, nična, saj presega z zakonom določeno omejeno odgovornost odstopnika terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 653,31 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke v 15 dneh zahtevala plačilo 32.064,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2021 do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora v 15 dneh toženki povrniti njene pravdne stroške 1.614,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se je pritožila tožnica. Uveljavjala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Priglasila je pritožbene stroške.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila. Tudi ona je priglasila pritožbene stroške.

Ugotovljeno dejansko stanje in utemeljitev prvostopenjskega sodišča

4.Tožnica od toženke zahteva plačilo zneska 32.064,50 EUR. Gre za znesek terjatve, ki jo je toženka odstopila tožnici po Pogodbi o odstopu terjatve št. 152/2020 z dne 18. 11. 2020 (v nadaljevanju Pogodba). Svojo zahtevo tožnica utemeljuje na točki 2.3. Pogodbe, v kateri je določeno, da odstopnik kot solidarni porok jamči prevzemniku za celotno vrednost odstopljene terjatve s pripadki. Toženka je temu nasprotovala in trdila, da solidarno poroštvo nasprotuje kavzi odstopa terjatve ter da odstopnik odgovarja le za obstoj in izterljivost terjatve.

5.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, po svoji naravi cesija (prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika - OZ) in da je potrebno za odločitev v tej zadevi uporabiti določbe OZ o odstopu terjatve s pogodbo. Sledilo je toženkinim navedbam, da je določba 2.3. Pogodbe uvrščena zgolj kot ugotovitev, da dolžnik odgovarja za obstoj terjatve do svojega dolžnika in ne kot zaveza, da bo dolžnik upniku poplačal isto terjatev, ki mu jo odstopa. Po oceni prvostopenjskega sodišča iz besedila te določbe ni mogoče ugotoviti, da se je toženka kot solidarni porok zavezala plačati za odstopljeno terjatev (solidarno poroštvo), temveč da zgolj jamči za njeno izterljivost v skladu z določbo 424. člena OZ. Glede na to, da je določba drugega odstavka 424. člena OZ, po kateri se za večjo odgovornost poštenega odstopnika ni mogoče dogovoriti, kogentne narave, je sodišče prve stopnje sledilo toženkinim navedbam, da je določba 2.3. Pogodbe nična.

Presoja utemeljenosti pritožbe

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Pritožnica se uvodoma sklicuje na kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in jih utemeljuje s tem, da je navedba sodišča prve stopnje v točki 9. obrazložitve sodbe protispisna oziroma v izrecnem nasprotju z določbo 2.3. Pogodbe. Sodišče naj bi nelogično in neargumentirano obravnavalo to določbo, ki naj bi jasno določala: "da odstopnik kot solidarni porok jamči prevzemniku za celotno vrednost odstopljene terjatve s pripadki." Navaja, da naj bi bilo solidarno poroštvo med strankama pisno dogovorjeno in da določba 2.3. Pogodbe ni in ne more biti nična, ker jamstvo za izterljivost ne izključuje tudi morebitne odgovornosti za solidarno poroštvo. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je takšna razlaga, da gre za jamstvo za izterljivost, v nasprotju z zapisanim tekstom določbe in da sodišče tako po jezikovni kot tudi po namenski razlagi ne bi smelo napraviti takšnega zaključka, glede namena same pogodbe pa bi moralo celoten tekst Pogodbe presojati v razmerju do točke 2.3., kar pomeni, da bi moralo upoštevati tudi 5. člen Pogodbe (Obveznosti in jamstva odstopnika), kjer je izrecno zapisano, da toženka jamči za obstoj in izterljivost.

8.Razlaga pogodbe oziroma ugotavljanje prave volje pogodbenih strank pride v poštev v primeru objektivno spornih pogodbenih določil. Zato ne zadostuje, da določeno pogodbeno določilo kot sporno (to je drugače, kot je zapisano) razume in vidi le pogodbena stranka. Z objektivno spornimi pogodbenimi določili so mišljene določbe, ki glede na besedilo, pa tudi glede na širši kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Golo zatrjevanje, da je pogodbeno določilo sporno, ne zadostuje, pač pa mora stranka izkazati objektivno spornost tega določila tako, da z ustrezno kvalitetnim trditvenim gradivom zaseje dvom v njegovo jasnost.

9.Prvostopenjsko sodišče je, ko je razlagalo točko 2.3. Pogodbe, upoštevalo tudi 5. člen Pogodbe in ga presojalo v razmerju do točke 2.3 Pogodbe. Ugotovilo je, da čeprav je v točki 2.3. Pogodbe zapisano, da odstopnik kot solidarni porok jamči prevzemniku za celotno vrednost odstopljene terjatve s pripadki, to v kontekstu celotne Pogodbe in ob upoštevanju drugega odstavka 424. člena OZ pomeni le to, da toženka odgovarja za izterljivost v skladu s 424. členom OZ.

10.V pritožbi tožnica vztraja pri trditvi, da določba 2.3. Pogodbe sama po sebi pomeni ustanovitev solidarnega poroštva za plačilo terjatve v višini 32.064,50 EUR, medtem ko je v 5. členu Pogodbe izrecno določeno jamčevanje za odstopljeno terjatev. Nadalje navaja, da določba 2.3. ne pomeni jamstva za izterljivost, ker ne bi bilo logično, da se tako jamstvo ponovno ponovi v 5. členu iste pogodbe.

11.Že prvostopenjsko sodišče je argumentirano zavrnilo tožničine navedbe, ko je obrazložilo, da na podlagi besedila točke 2.3 Pogodbe ni mogoče zaključiti, da se je toženka kot solidarni porok zavezala plačati za odstopljeno terjatev. Pravilno je ocenilo, da to določilo ne daje osnove za zaključek, da gre za poroštvo po 1012. členu OZ. Ta določa, da se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Po 1013. členu OZ poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno, ta pa mora biti nedvoumna, česar za izjavo v danem primeru, iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, ni mogoče ugotoviti. Poleg tega je predmetna pogodba naslovljena kot Pogodba o odstopu terjatve, tudi stranki pogodbe sta odstopnik in prevzemnik, samo poroštvo pa se pri odstopniku omenja le v "Uvodnih ugotovitvah". Prav določba 2. alineje 5. člena Pogodbe, po kateri odstopnik jamči prevzemniku, da je terjatev, ki jo odstopa, obstoječa in izterljiva, med drugim potrjuje pravilnost ocene prvostopenjskega sodišča, da je odgovornost odstopnika omejena v smislu 424. člena OZ, saj sta pogodbeni stranki v tem členu dogovorili "Obveznosti in jamstva odstopnika", določilo 2.3 Pogodbe pa se nahaja v 2. členu Pogodbe, ki vsebuje "Uvodne ugotovitve". Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, določilo 2.3. Pogodbe ne daje opore za ustanovitev solidarnega poroštva.

12.Tožnica nadalje izpostavlja, da je toženka ločeno (v okviru jamčevanja) jamčila za obstoj in izterljivost terjatve, tožnica pa je želela dodatno zavarovati svojo terjatev s tem, da je pisno ustanovila še solidarno poroštvo, s čimer naj bi toženka garantirala še za celotno poplačilo obveznosti iz naslova odstopljene terjatve. Navaja, da se jamstvo za izterljivost terjatve ustanovi kot jamstvo za razpolagalni pravni posel, medtem ko se solidarno poroštvo ustanovi pisno kot del zavezovalnega pravnega posla.

13.Ni sicer povsem jasno, kaj točno je pritožnica želela povedati s takšno razmejitvijo, saj v nadaljevanju zgolj povzema besedilo komentarja OZ in neargumentirano navaja, da naj sodišče prve stopnje ne bi smelo enačiti jamstva za izterljivost kot jamstva za razpolagalni pravni posel in solidarnega poroštva kot del zavezovalnega pravnega posla. Ni pa ji, ob upoštevanju okoliščin danega primera (ker gre le za cesijo) mogoče slediti, da gre pri jamstvu za izterljivost in pri solidarnem poroštvu za dva ločena pravna instituta, ki se lahko oba vključita v posel odstopa terjatve. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da odstopnik terjatve odgovarja le za njeno izterljivost (424. člen OZ), za katero se morata stranki vselej posebej dogovoriti. V skladu z drugim odstavkom 424. člena OZ se za večjo odgovornost, kot je odgovornost za izterljivost, ni mogoče dogovoriti. Navedena določba je kogentne narave in je stranki z dogovorom ne moreta obiti. Če bi bila med strankama dogovorjena odgovornost za izterljivost do celotne vrednosti odstopljene terjatve, se na podlagi samega zakona šteje, da je odgovornost odstopnika omejena do višine tistega, kar je prejel od prevzemnika terjatve.

14.Solidarno poroštvo odstopnika terjatve pa, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, presega z zakonom določeno odgovornost za izterljivost, saj se s solidarnim poroštvom prevzema odgovornost za izpolnitev celotne odstopljene terjatve in ne zgolj tistega, kar je odstopnik terjatve prejel skupaj z vsemi obrestmi in stroški. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da je določba 2.3. Pogodbe, v kolikor bi jo šteli kot dogovor o solidarnem poroštvu toženke, nična, saj presega z zakonom določeno omejeno odgovornost odstopnika terjatve.

15.Pritožnica se v utemeljitev svojega stališča, da gre pri jamstvu za izterljivost in solidarnem poroštvu za dva različna instituta, ki pa se ne izključujeta, ne more, izven konteksta konkretnega razmerja, uspešno sklicevati na primere "kreditnih poslov, kjer naj bi se sočasno (kreditojemalec) zavezoval kot solidarni porok in plačnik in tudi kot jamčevalec za izterljivost (v kolikor prenaša terjatev v zavarovanje)", saj gre, med drugim, v teh primerih za odgovornost za njegov dolg.

16.S pritožbenim očitkom, da je sodišče ravnalo v nasprotju z domnevo o popolnosti listine, tožnica ne more uspeti, saj je povsem pavšalen in neobrazložen, tako da nanj niti ni mogoče odgovoriti. Navedba pritožnice, da naj bi šlo pri sklenitvi Pogodbe za kreditiranje toženke, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17.Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno pravilno zaključilo, da bi tožnica vtoževani znesek lahko zahtevala od toženke le v okviru prvega odstavka 424. člena OZ, da pa trditev v zvezi s tem ni podala, saj ne zahteva plačila vtoževanega zneska iz naslova odgovornosti toženke za izterljivost terjatve temveč iz naslova solidarnega poroštva. Zato je tožbeni zahtevek tožnice utemeljeno zavrnilo.

S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

18.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 653,31 EUR. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (875 OT za odgovor na pritožbo - 525 EUR, 2 % materialni stroški - 10,50 EUR in 22 % DDV - 117,81 EUR). Ni pa pritožbeno sodišče toženki priznalo nagrade za poročilo stranki (20 točk), saj je ta storitev že zajeta v sami sestavi odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, strani 598-600.

2Ki pa sama po sebi tudi sicer ne vpliva na pravilnost odločitve.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 417, 417/1, 424, 424/1, 424/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.