Jedro

Brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, ima skladno s

53. in 53a. členom ZZZPB nekatere pravice, ki jih imajo delavci v delovnem razmerju. Čeprav v teh določbah ni izrecno navedeno, da bi imela takšna oseba tudi pravico do povračila stroškov v zvezi z delom, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem dela na terenu oz.

na službenem potovanju, to je v primeru, da je delavec napoten na delo izven sedeža zavoda in svojega stalnega prebilaišča, pa gre pri opravljanju javnih del za razmerje, podobno delovnemu razmerju. Zato je tudi v tem primeru potrebno smiselno uporabiti določbe zakona oz. KP v zvezi z terenskim delom in službenimi potovanji, če brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela dokaže, da ji je bilo s strani izvajalca javnih del oz.

delodajalca takšno delo odrejeno in da so ji dejansko nastali stroški v zvezi z opravljanjem javnih del. Med materialne stroške, ki jih zagotavlja oz. krije naročnik oz. izvajalec javnih del, spadajo dejanski potni stroški (javni prevoz, kilometrina), ki so nastali brezposelni osebi v zvezi z opravljanjem javnih del za izvajalca.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo kilometrine v znesku 124.216,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe, do plačila (1. točka izreka) ter sklenilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki, tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, tožena pa iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer tožeča stranka smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oz. njeno razveljavitev, tožena stranka pa se zavzema za spremembo odločitve o stroških postopka tako, da bo sodišče tožeči stranki naložilo povračilo stroškov postopka ter pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče ni odgovorilo na ugovore in navedbe strank, ampak je pavšalno zavrnilo zahtevek.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje povsem nepojasnjeno. Tožnik navaja, da uveljavlja denarni zahtevek, zato ni bilo potrebno predhodno uveljavljanje zahtevka pri toženi stranki gled na 2. odstavek 83. člena ZTPDR. Tudi drugi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki je po stališču sodišča prve stopnje v tem, da v pogodbi o zaposlitvi ni izrecno navedena pravica do povračila stroškov, ki so nastali zaradi opravljanja dela, ni pravilen. Res je, da 53. člen ZZZPB določa vsebino posebne pogodbe o zaposlitvi, ki jo skleneta brezposelna oseba in izvajalec javnih del, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati predpise o delovnih razmerjih, po katerih ima delavec pravico do povračila stroškov v zvezi z delom. Glede povračila dejanskih stroškov pri opravljanju dela iskalec zaposlitve ne more biti v slabšem položaju kot redno zaposleni delavec. Tožena stranka mora po III. odstavku 53.a člena ZZZPB pokrivati materialne stroške v zvezi z delom in nikakor ni dolžnost delavca oz. brezposelne osebe, vključene v javna dela, da na svoj račun opravlja storitve za toženo stranko izven sedeža tožene stranke in izven kraja svojega bivanja. Tožeča stranka se sklicuje na določbe 42. člena KPGND, po kateri je delavec upravičen do povračila stroškov za službena potovanja. Tožnik je moral delo opravljati na terenu, tožena stranka pa mu ni izdala potnih nalogov, čeprav je od tožnika zahtevala, da delo opravlja izven kraja bivanja. Sklicevanje tožene stranke, da je tožnik upravičen le do povračila tistih stroškov, ki jih priznava Zavod za zaposlovanje, je sprenevedanje. Zavod na podlagi ZZZPB refundira tiste stroške, ki jih uveljavlja delodajalec, delodajalec sam pa mora kriti materialne stroške, ki nastanejo v zvezi z delom po določbi 53.a člena ZZZPB. Tožnik ni bil v situaciji, da bi delodajalcu lahko postavljal zahteve za izdajanje potnih nalogov. Dejstvo pa je, da mu je tožena stranka odrejala delo na terenu, na podlagi tožnikovega dela pa je pridobila prostovoljne prispevke. Tožnik pa je bil prikrajšan, ker mu je tožena stranka plačala le plačo, ni pa mu povrnila dejanskih stroškov. Stroški so nastali s pridobivanjem konkretnih strank, kot izhaja iz priloženih dokazil o nakazilih prostovoljnih prispevkov.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka z utemeljitvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje ob dejstvu, da je tožnik v sporu propadel, tožniku naložiti, da toženi stranki povrne stroške postopka v skladu z določbami 154. člena ZPP.

Tožba naj bi bila očitno neutemeljena, ker pogodba pravic, ki jih je v tem postopku zatrjeval, tožniku ni omogočala, niti mu teh pravic ne daje kakšen predpis. Nevzdržno je, da državljani vlagajo očitno neutemeljene tožbe, ki povzročijo škodo - stroške sodnega postopka - institucijam humanitarnega pomena, ne da bi sami nosili riziko povračila stroškov v primeru neuspeha.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Izpodbijana odločitev pa je nepravilna, saj je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni upravičen do povrnitve potnih stroškov, ki so mu nastali pri opravljanju dela izven sedeža tožene stranke - delodajalca, z zbiranjem humanitarnih prispevkov na področju Ž. in V. zato, ker pravica do povračila potnih stroškov ni bila dogovorjena v posebni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med brezposelno osebo - tožnikom, ki je bil v spornem obdobju v letu 2001 vkjučen v javna dela in izvajalcem javnih del (toženo stranko) oz. zato, ker tožnik za posamezna potovanja, ki jih je opravil za toženca, ni zahteval izdaje potnih nalogov.

Skladno s 53. členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZBP - Ur.l. RS št. 5/91 do 65/2000) se za brezposelne osebe, ki so vključene v javna dela na podlagi posebne pogodbe o zaposlitvi, ki jo sklepajo z izvajalcem javnih del, uporabljajo predpisi o delovnih razmerjih, ki urejajo delovni čas, odmore in počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, varnost in zdravje pri delu ter posebno varstvo delavcev.

Brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, ima pravico do plače v višini izhodiščne plače tarifnega razreda ustrezne kolektivne pogodbe za delo, ki ga opravlja v programu javnih del, pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo z javnim prevoznim sredstvom in do povrnitve stroškov prehrane ter do vključtve v program usposabljanja in izobraževanja (1. in 4. odstavek 53. člena ZZZBP). Glede na citirane določbe ima brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, nekatere pravice, kot jih imajo delavci v delovnem razmerju. V navedenih določbah ni izrecno navedeno, da bi imela takšna oseba tudi pravico do povračila stroškov v zvezi z delom, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem dela na terenu oz. na službenem potovanju, to je takrat, kadar je tak delavec napoten na delo izven sedeža zavoda in svojega stalnega prebivališča. Ker pa gre za razmerje, podobno delovnemu razmerju, je po stališču pritožbenega sodišča tudi za te primere potrebno smiselno uporabiti določbe zakona oz. kolektivnih pogodb o povračilu stroškov v zvezi s terenskim delom in službenimi potovanji, če brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, dokaže, da ji je bilo s strani izvajalca javnih del oz.

delodajalca takšno delo odrejeno in da so ji dejansko nastali stroški v zvezi z opravljanjem javnih del. Prav za tak primer pa gre v obravnavani zadevi. Zato je zmotno stališče, da tožnik do povračila stroškov ni upravičen (čeprav sodišče prve stopnje ne dvomi, da so mu potni stroški z zbiranjem humanitarnih prispevkov nastali). Upoštevati je namreč potrebno zlasti določbe 53.a člena ZZZBP, na katere se utemeljeno sklicuje tožnik. V 53.a členu navedenega zakona je med drugim v 3. odstavku določeno, da naročnik oz. izvajalec javnih del zagotavljata sredstva za pokrivanje stroškov razlike do izhodiščnih plač (del stroškov po izhodiščni plači po 2. odstavku istega člena ZZZPB krije Zavod za zaposlovanje) in stroškov za nagrajevanje uspešnosti brezposelnih oseb, ki so vključene v program javnih del, ter materialnih stroškov, vključno s stroški prostorov in potrebne opreme. Med materialne stroške, ki jih zagotavlja oz. krije naročnik oz. izvajalec javnih del, pa nedvomno spadajo tudi dejanski potni stroški (javni prevoz, kilometrina), ki so nastali brezposelni osebi v zvezi z opravljanjem javnih del za izvajalca.

Iz navedenih razlogov je pritožba tožeče stranke utemeljena.

Zaradi zmotnega stališča, da tožeča stranka do povračila stroškov v zvezi z delom ni upravičena, sodišče tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z višino tožbenega zahtevka in je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti (vključno z odločitvijo o stroških, glede katere se pritožuje tudi tožena stranka).

Ker so pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pravdni stanki v svojih pritožbah podani, je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.