Jedro

V izvršilnem postopku je treba povračilo stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina (subjektivni rok), rok 30-ih dni pa je določen kot skrajni oziroma objektivni rok. Če je torej višina stroškov znana že veliko prej, preden je upnik zahteval njihovo povračilo, se upnik ne more uspešno sklicevati na 30-dnevni rok po končanju postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog upnika z dne 30.10.2006, s katerim je upnik priglasil nadaljnje stroške izvršitelja v znesku 21.373,06 SIT.

Proti temu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in hkrati predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, oziroma odloči tako, da dolžniku naloži, da upniku povrne njegove stroške izvršbe, vključno s pritožbenimi stroški, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa sodišča prve stopnje naprej. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 7.odst. 38.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Iz te določbe namreč izhaja, da je stroške možno priglasiti takoj, ko ti nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30-ih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma po zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala. Upnik ima pri priglasitvi stroškov torej dve alternativni možnosti. V konkretni zadevi je torej upnik pravočasno priglasil stroške znotraj 30-ih dni po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Materialnopravno zmotno je stališče, ki ga upnik zastopa v pritožbi, da se lahko povračilo izvršilnih stroškov vselej zahteva v 30-ih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala. V izvršilnem postopku je treba povračilo stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina (subjektivni rok), rok 30-ih dni pa je določen kot skrajni oziroma objektivni rok. Če je torej višina stroškov znana že veliko prej, preden je upnik zahteval njihovo povračilo, se upnik ne more uspešno sklicevati na 30-dnevni rok po končanju postopka. Iz tega razloga je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v materialnopravnem pogledu sprejelo povsem pravilno odločitev, ko je predlog upnika za povrnitev stroškov z dne 30.10.2006 (prejet dne 02.11.2006) zavrglo kot prepozen. Šlo je namreč za stroške izvršitelja v višini 21.373,06 SIT, ki jih je izvršitelj skupaj s poročilom o opravljenih izvršilnih dejanjih podal sodišču že 31.03.2005, upnik pa je bil z višino teh stroškov seznanjen že 23.02.2004. Ker je bila torej višina spornih stroškov upniku znana že tedaj (česar upnik v pritožbi niti ne prereka), bi moral upnik zahtevati njihovo poročilo takoj (ne pa dve leti in pol kasneje), sicer se stroški ne priznajo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo upnika na podlagi 2.tč. 365.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.čl. ZIZ zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.