Jedro

Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo presežka ur konec referenčnega obdobja dne 30. 6. 2011 in konec referenčnega obdobja 30. 6. 2012. Pravilno je ugotovilo, da je plačilo presežnih ur za prvo vtoževano referenčno obdobje zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2011, torej 5. 8. 2011, za drugo pa ob izplačilu plače za julij 2012, in sicer 5. 8. 2012. Ker je bila tožba vložena 2. 12. 2020, zastaranje za prvo referenčno obdobje, upoštevajoč 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR‑1 oziroma 206. člen ZDR) se je izteklo 6. 8. 2016, za drugo referenčno obdobje pa 6. 8. 2017, je bila tožba vložena po tem, ko je zaradi zastaranja prenehala tožnikova pravica terjati plačilo, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo.

Pripoznava dolga, kot je urejena v 364. členu OZ, kot tudi pripoznava zastaranega dolga iz 341. člena OZ, mora biti jasna. Iz pripoznave mora biti določno in nedvoumno razvidno, da dolžnik pripoznava svoj dolg do upnika in iz katerega pravnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo v skupni višini 1.191,23 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 581,40 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče napačno povzelo izpoved priče A. A., ki je povedala, da je bil namen dopisa z dne 19. 1. 2017, da vsi, ki niso vložili tožbe, dobijo plačane nadure. Priča ni rekla, da niso imeli namena izplačati zastarane terjatve, ker bi bilo to v nasprotju s predpisi. Sodišče je kršilo metodološko napotilo iz 8. člena ZPP in s tem storilo relativno bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Namen je bil, da se vsem policistom za čas od 1. 7. 2010 do 3. 5. 2013 izplača 30 % dodatek, od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2015 pa 130 %. Dopis z dne 29. 6. 2017 pomeni pripoznavo dolga, saj je pisen, jasen in določen. Nanaša se na vse uslužbence Policije. Napačen je tudi zaključek, da ker je prvo referenčno obdobje že zastaralo, odpoved zastaranju ni bila jasna. A. A. je povedala, da je bil namen, da so vsi v enakem položaju in se vsem plača nadure od 1. 7. 2010 ne glede na to, kdaj se bo reševalo zadevo. Izjava o pripoznavi zastaranega dolga iz 341. člena OZ je bila jasna in pisna, skladno s sodno prakso pa ni potrebno, da je naveden točen znesek. Prav tako ni pomembno, da tožnik ni bil član predlagatelja v kolektivnem delovnem sporu, saj se je pripoznava nanašala na vse. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo pomen izpovedi priče A. A. in B. B., pri oblikovanju dokazne ocene pa je pravilno ovrednotilo tudi listinske dokaze. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obsežno povzeti izpovedi prič, saj je bila odločitev odvisna od materialnopravnega vprašanja, ali je tožnikov zahtevek že zastaral in ali dopisi toženke pomenijo pripoznavo dolga na podlagi 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma pripoznavo zastarane terjatve z učinkom pretrganja zastaranja iz 341. člena OZ.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo presežka ur konec referenčnega obdobja dne 30. 6. 2011 in konec referenčnega obdobja 30. 6. 2012. Pravilno je ugotovilo, da je plačilo presežnih ur za prvo vtoževano referenčno obdobje zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za julij 2011, torej 5. 8. 2011, za drugo pa ob izplačilu plače za julij 2012, in sicer 5. 8. 2012. Ker je bila tožba vložena 2. 12. 2020, zastaranje za prvo referenčno obdobje, upoštevajoč 5-letni zastaralni rok (202. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR‑1 oziroma 206. člen Zakona o delovnih razmerjih) se je izteklo 6. 8. 2016, za drugo referenčno obdobje pa 6. 8. 2017, je bila tožba vložena po tem, ko je zaradi zastaranja prenehala tožnikova pravica terjati plačilo, zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je toženka njegovo terjatev pripoznala. Pripoznava dolga, kot je urejena v 364. členu OZ, kot tudi pripoznava zastaranega dolga iz 341. člena OZ, mora biti jasna. Iz pripoznave mora biti določno in nedvoumno razvidno, da dolžnik pripoznava svoj dolg do upnika in iz katerega pravnega razmerja. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, dokument št. ... z dne 19. 1. 2017 teh pogojev ne izpolnjuje. Dopis z dne 19. 1. 2017 ni naslovljen na tožnika, poleg tega so izjave v dopisu nedoločene, saj je govora le o tem, da se bo za vse javne uslužbence, tudi za tiste, ki niso vložili tožbe ali zahtevka delodajalcu, ugotovilo dejansko stanje glede presežnih ur, upoštevajoč zastaralne roke, nato bodo izdani sklepi, na podlagi katerih bo opravljeno plačilo. Iz navedenega dopisa tako ne izhaja pripoznava tožnikovega dolga. Tožnik v dopisu ni omenjen, prav tako toženka v dopisu ni ugotovila, da ima tožnik presežek ur, ampak se je zavezala preveriti stanje ur za vse javne uslužbence. Tudi po preverjanju dejanskega stanja glede ur, tožniku ni izdala sklepa o številu presežnih ur za vtoževani referenčni obdobji. Glede na vse navedeno, se dopisa z dne 19. 1. 2017 ne more šteti niti za pripoznavo dolga niti za odpoved zastaranju z učinkom pretrganja zastaranja po 341. členu OZ. Nasprotno, iz dopisa z dne 19. 1. 2017 jasno izhaja, da se bodo plačale le nezastarane obveznosti in še to le v primeru, če se bo ugotovilo, da ima posamezni javni uslužbenec presežno število ur.

7. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da tudi iz izpovedi A. A. izhaja, da ni bil namen, da se pripozna zastarane obveznosti. Takšen zaključek je pravilen, saj je A. A. izpovedala, da ni bil namen, da se plača zastarane terjatve. To jasno izhaja iz celotne izpovedi priče A. A., ki je večkrat poudarila, da je bil namen, da bi bili vsi zaposleni v enakem položaju, ne glede na to kdaj in ali so vložili zahtevek, vendar pa je tudi povedala, da naj bi vsak dobil tisto, kar je v skladu z zakonodajo in sodbami. Priča je povedala še, da je bil namen, da so vsi v enakem položaju glede na zastaralni rok, na izrecno vprašanje pooblaščenca tožnika, ali je bilo dano navodilo o pripoznavi zastaranih terjatev, pa je povedala, da zastaranih ne. Takšna izpoved priče je tudi skladna z vsebino dopisa z dne 19. 1. 2017. Očitek o napačni dokazni oceni je upoštevajoč vse navedeno neutemeljen.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na dopis z dne 29. 6. 2017. Tudi za navedeni dopis velja enako, kot za dopis z dne 19. 1. 2017. Ne gre za pripoznavo dolga niti za odpoved zastaranju. Dopis je bil naslovljen na generalnega direktorja policije, ne na tožnika, prav tako v dopisu ni ugotovitve, da ima tožnik presežne ure, katere bi mu toženka nameravala plačati.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).