Jedro

Poškodba ni zakonski znak prekrška, ki se očita storilcu, zagotovo pa gre za okoliščino, na podlagi katere je mogoče sklepati, da storilec kot skrbnik psa A. ni z ustrezno vzgojo in šolanjem ter z drugimi ukrepi zagotovil, da pes A. ne bi bil nevaren za okolico, saj je bil spuščen in je pritekel na lokalno cesto ter ugriznil D. D. Glede na to, da iz odločbe o prekršku jasno izhaja, da se storilcu očita kršitev določbe drugega odstavka 11. člena ZZZiv in da je storil prekršek po tretjem odstavku 46.a člena ZZZiv, ki predpisuje globo za posameznika ter se hkrati sklicuje na prvi odstavek istega člena, ta pa v 7. točki kot prekršek določa ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZZZiv, je na ta način dovolj jasno opredeljeno, storitev katerega prekrška se očita storilcu in tudi njegova pravna opredelitev po presoji pritožbenega sodišča zadosti zahtevi iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Novo mesto je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilca spoznal za odgovornega za prekršek po tretjem odstavku 46.a člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv), za kar mu je izrekel globo v znesku 200,00 EUR ter mu naložil plačilo sodne takse v znesku 40,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec po zagovornici vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločalo Okrajno sodišče v Novem mestu in jo s sodbo ZSV 192/2021 z dne 18. 11. 2022 zavrnilo kot neutemeljeno, storilcu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 40,00 EUR.

2. Proti sodbi se iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pravočasno pritožuje storilec po zagovornici. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sodbo spremeni, zahtevi za sodno varstvo ugodi in odločbo prekrškovnega organa odpravi. Priglaša nagrado in stroške za sestavo pritožbe.

3. Prekrškovni organ ni podal odgovora na pritožbo.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku proti storilcu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo storilca, pritožba storilčeve zagovornice pa tudi ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, s čimer storilčeva zagovornica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Ta kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Odsotnost oziroma nerazumljivost razlogov pa se mora nanašati na razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče po tem, ko je zaradi razjasnitve dejanskega stanja na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, v razlogih sodbe ocenilo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, vse pa tudi v povezavi z zagovorom storilca, nato pa je navedlo, katera dejstva so odločilna in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana. Sodišče prve stopnje je presojo izvedenih dokazov opravilo na način, kot to določa drugi odstavek 133. člena ZP-1, dokazna ocena pa je logična, razumska ter argumentirana, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da so zaključki sodišča nekritični. Obrazložitev izpodbijane sodbe ima razloge glede vseh odločilnih dejstev in okoliščin prekrška, ki se očita storilcu, pri čemer pa so ti razlogi jasni in je sodbo mogoče preizkusiti. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se storilčeva zagovornica pravzaprav ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa še ne pomeni, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva in da se je ne da preizkusiti.

6. Storilčeva zagovornica v pritožbi navaja, da je sodišče odločilo, da je bil pes A. kritičnega dne spuščen, zaradi česar je prišlo do ugriza oškodovanca, takšni zaključki pa so napačni ter v nasprotju z vsebino izpovedi zaslišanih prič, in sicer policista B. B., iz katere izhaja, da je bil pes A. ob njegovem prihodu privezan; da storilec nikoli ni pustil psa odvezanega brez nadzora in je bil tudi kritičnega dne zvečer privezan na verigo, je potrdila priča C. C., ki je povedala, da je bil pes vedno privezan, če storilec ni bil prisoten; da ni jasno, na podlagi česa je sodišče sklepalo, da je bil pes A. odvezan, saj sta tudi priči D. D.in E. E. izpovedali, da je bil pes ob prihodu policistov privezan. Meni, da tako ni dokazov, da je oškodovanca ugriznil ravno pes A. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da storilčeva zagovornica s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 je namreč sodbo, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, mogoče izpodbijati iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da je ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1. Z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami storilčeva zagovornica izpodbija dejanske ugotovitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vse te navedbe so zato za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe neupoštevne in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni presodilo in obrazložilo vseh zakonskih znakov in posledic prekrška, saj je oškodovanec zatrjeval, da naj bi ga pes A.ugriznil v levo nogo v zgornji del stegna, medtem ko je priča E. E. izpovedal, da naj bi pes A. oškodovanca ugriznil v desno nogo v zgornji del meča, tako da sta izpovedi obeh prič neskladni v delu, ki se nanaša na mesto ugriza. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da poškodba ni zakonski znak prekrška, ki se očita storilcu, zagotovo pa gre za okoliščino, na podlagi katere je mogoče sklepati, da storilec kot skrbnik psa A. ni z ustrezno vzgojo in šolanjem ter z drugimi ukrepi zagotovil, da pes A. ne bi bil nevaren za okolico, saj je bil spuščen in je pritekel na lokalno cesto ter ugriznil D. D. Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe tudi navedlo, da je prebralo obvestilo o telesni poškodbi D. D. (5. točka obrazložitve sodbe), iz slednje pa izhaja, da je D. D. utrpel vbodno rano na desnem stegnu, po oceni vseh izvedenih dokazov pa je zaključilo (10. točka obrazložitve sodbe), da je kritičnega dne D. D. napadel in ugriznil ravno pes A., last storilca, ki ni bil privezan. Ob tako ugotovljenem dejstvu, da je pes A. ugriznil D. D., je povsem nepomembno, da je med izpovedbama prič D. D. in E. E. prišlo do razhajanja glede točnega mesta ugriza, saj to za storitev tega prekrška ni odločilno.

8. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, saj glede na vse zgoraj pojasnjeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo po dopolnjenem dokaznem postopku, pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek, to je ZZZiv.

9. Storilčeva zagovornica v pritožbi navaja, da je zmotna tudi ugotovitev sodišča glede obstoja odgovornosti storilca za prekršek, saj mu ni mogoče očitati nobene oblike odgovornosti, ker je s privezom psa izpolnil svojo dolžnost kot skrbnik psa in sprejel vse ukrepe, s katerimi je preprečil, da bi bil pes A. nevaren za okolico, pri čemer pes A. še nikoli ni nikogar napadel, ni zabeležen kot nevaren pes, ni bil neobvladljiv, bil je šolan in ni kazal napadalnega vedenja; storilec je tako storil vse, kar mora storiti skrbnik psa, s čimer je izpolnil svojo garantno dolžnost in tudi ni mogel predvideti, niti pričakovati, da bi lahko prišlo do kakršnekoli škodljive posledice, na primer do ugriza, zato oblika krivde, ki se mu očita, ni podana. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo po dopolnjenem dokaznem postopku, napravilo pravne zaključke o storilčevi krivdni obliki, s katero je ravnal, ter pri tem jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo tako razloge za storilčevo zavest glede očitane kršitve kot za voljo do nastanka prepovedane posledice. Posledično je neutemeljen očitek, da očitana oblika krivde ni podana in je storilčeva zagovornica z zgoraj navedenimi pritožbenimi navedbami, ki se pravzaprav nanašajo na dokazno oceno, ne more omajati.

10. Dalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni jasno, storitev katerega prekrška se očita storilcu, saj določba 46.a člena ZZZiv v prvem odstavku določa 18 ravnanj, ki predstavljajo prekršek, prekrškovni organ pa v odločbi o prekršku ni določil točke, po kateri naj bi bil storilec odgovoren za prekršek, niti ni tega določilo sodišče v sodbi, pravna opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek, pa je ena izmed glavnih sestavin odločbe o prekršku. V skladu z določbo četrtega odstavka 56. člena ZP-1 mora pisna odločba o prekršku vsebovati tudi pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek, s številčno označbo njegovega člena. Po vpogledu v odločbo o prekršku pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prekrškovni organ v izreku odločbe navedel, da je storilec s svojim ravnanjem kršil določilo drugega odstavka 11. člena ZZZiv, s čimer je navedel zapovedno normo, ki jo je storilec kršil, v nadaljevanju pa je zapisal, da je s tem storilec storil prekršek po tretjem odstavku 46.a člena ZZZiv, pri čemer ta določa, da se z globo od 200 do 400 eurov kaznuje posameznik, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena. Prvi odstavek 46.a člena ZZZiv (ki je veljal v času storitve prekrška) pa določa, da se z globo od 800 do 33.000 eurov kaznuje pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik v primerih, ki so navedeni v nadaljnjih 12 točkah. V teh so opredeljena ravnanja v nasprotju s posameznimi zapovednimi normami, med drugim je v 7. točki kot prekršek določeno ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZZZiv, torej ravnanje, ki se očita storilcu. Glede na to, da iz odločbe o prekršku jasno izhaja, da se storilcu očita kršitev določbe drugega odstavka 11. člena ZZZiv in da je storil prekršek po tretjem odstavku 46.a člena ZZZiv, ki predpisuje globo za posameznika ter se hkrati sklicuje na prvi odstavek istega člena, ta pa v 7. točki kot prekršek določa ravnanje v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena ZZZiv, je na ta način dovolj jasno opredeljeno, storitev katerega prekrška se očita storilcu in tudi njegova pravna opredelitev po presoji pritožbenega sodišča zadosti zahtevi iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1. 11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo storilčeve zagovornice kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker storilčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, mora storilec na podlagi določb 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Pritožbeno sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo opombo 8,2 ZST-1 in je na podlagi tarifne številke 8132 ZST-1 s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tarifne številke 8212 ZST-1 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo) tako, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR, in sicer v roku in na način, kot bo to navedeno v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.