Jedro

Ugovor, da odločbe ni mogoče izvršiti, je v izvršilnem postopku kljub temu treba vsebinsko presojati, saj je nezmožnost izvršitve razlog tudi za ničnost odločbe (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). V neskladju z načelom pravne države bi bilo prisiljevati zavezance k izvršitvi obveznosti, ki je objektivno gledano ne bi bilo mogoče izvršiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Medobčinske inšpektorice Mestne občine Novo mesto in Občine Straža št. 0611-139/2018/20 (802) z dne 28. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je postala odločba inšpektorice št. 0611-139/2018/12 (802) z dne 22. 3. 2019, s katero je bilo tožniku naloženo, da do 2. 9. 2019 priključi komunalno odpadno vodo iz stanovanjske stavbe na naslovu ..., parc. št. 100/11 k.o. ..., na javno kanalizacijo (v nadaljevanju inšpekcijska odločba), izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Odločil je še, da bo, če inšpekcijski zavezanec v naknadno določenem roku do 2. 3. 2020 ne bo priključil komunalnih odpadnih vod iz te stanovanjske stavbe, kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 300,00 EUR (2 točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je postala navedena inšpekcijska odločba izvršljiva 3. 9. 2019, tožnik pa svoje obveznosti ni izvršil. Organ, pristojen za odmero komunalnega prispevka, je namreč inšpekcijskemu organu sporočil, da odločba o odmeri komunalnega prispevka ni bila izdana, ker tožnik ni podal vloge za njegovo odmero. Komunala A., d.o.o. pa mu je sporočila, da stanovanjska stavba še vedno ni priključena na javno kanalizacijo in da niti za to potrebna dokumentacija (prijava kanalizacijskega priključka, soglasje, pogodba za odkaz in vris kanalizacijskega priključka) ni bila urejena. Tudi končno obvestilo o pregledu kanalizacijskega priključka ni bilo izdano. Ker gre za obveznost, ki je namesto tožnika ne more izpolniti nihče drug, je zato odločil, da se izvršba skladno z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) opravi tako, da se tožnika prisili k izvršitvi z denarno kaznijo.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da iz inšpekcijske odločbe izhaja, da mora vsak bodoči uporabnik pridobiti odločbo o odmeri komunalnega prispevka in podati prijavo priključka na Komunali A., d.o.o. Istočasno se pripravi pogodba in vris kanalizacijskega priključka v geoinformacijski sistem izvajalca javne službe, sledi odkaz in izvedba priključka, nakar izda Komunala A., d.o.o. obvestilo o pregledu tega priključka in nato pozitivno mnenje k priključitvi objekta na javno kanalizacijsko omrežje. Kot neutemeljeno zavrača stališče tožnika, da gre za izboljšanje komunalne opremljenosti zemljišča, zaradi česar je občina tista, ki bi mu morala izdati odločbo o odmeri komunalnega prispevka po uradni dolžnosti, česar pa ni storila in zato tožnik odločbe ne more izvršiti. Zavrnitev tega ugovora utemeljuje s tem, da tožnik dejansko ugovarja obveznosti, naloženi z inšpekcijsko odločbo. Inšpekcijska odločba pa je pravnomočna in izvršljiva, pri čemer tožnik ne navaja dejstev, iz katerih bi izhajalo drugače. Nesporno je tudi, da tožnik ni zahteval odmere komunalnega prispevka, da objekt ni priključen na javno kanalizacijsko omrežje in da nima urejene v ta namen potrebne dokumentacije. Zato je presodil, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V tožbi navaja, da priključitvi na javno kanalizacijo ne nasprotuje, ampak da se, ravno nasprotno, nanjo želi priključiti. Sporno je to, kako naj doseže, da mu bo upravljavec javne kanalizacije Komunala A., d.o.o. omogočil priključitev na javno kanalizacijo. Upravljavec mu je 1. 7. 2016 poslal dopis, s katerim ga je pozval, naj v roku 6 mesecev uredi potrebno dokumentacijo za priključitev in mu pojasnil pogoje za to. Eden od pogojev je tudi odmera komunalnega prispevka in potrdilo o njegovem plačilu. Tožnik se je 8. 10. 2016 obrnil na občino in zahteval, da mu toženka najkasneje do 1. 11. 2016 izda odločbo o odmeri tega prispevka, vendar je toženka ni izdala. Zato je zahteval, naj mu izda potrdilo o plačanih komunalnih prispevkih, toženka pa na to zahtevo in nadaljnje pozive ni odreagirala. Tožnik se je o postopku odmere pozanimal tudi pri Ministrstvu za okolje in prostor, kjer so mu pojasnili, da kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča, pristojni občinski organ odmeri komunalni prispevek po uradni dolžnosti. Te odločbe toženka ne izda. Nastala situacija je absurdna, saj tožnik zahteva, da se mu omogoči priključitev, po drugi strani pa toženka vodi upravno izvršbo, pri čemer je ravno toženka tista, ki zaradi svoje neaktivnosti tožniku onemogoča priključitev. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v novo odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga, naj jo zavrne. Navaja, da tožnik v tožbi smiselno zatrjuje, da obveznosti, ki mu jo nalaga inšpekcijska odločba, ne more izvršiti. S temi trditvami ne izpodbija sklepa o izvršbi, ampak oporeka inšpekcijski odločbi, ki je pravnomočna in izvršljiva, kar po prvem odstavku 292. člena ZUP ni dopustno. Zato zgolj iz previdnosti poudarja, da ne drži, da bi morala tožniku izdati odločbo o odmeri komunalnega prispevka po uradni dolžnosti. Občina je namreč vezana, da v prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 222. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) izda odločbo o odmeri komunalnega prispevka zgolj v primeru izboljšanja komunalne opremljenosti. Ker se javno kanalizacijsko omrežje na območju tožnikovega stanovanjskega objekta ni spremenilo od leta 1997 dalje, občina v konkretnem primeru ne more izdati odločbe o odmeri komunalnega prispevka po uradni dolžnosti. Po drugi strani ima tožnik že več kot 20 let možnost, da na občino vloži vlogo za odmero komunalnega prispevka, na podlagi katere bi mu občina v skladu z 221. členom ZUreP-2 izdala odločbo o odmeri, vendar vloge do danes ni vložil. Zato z ugovorom, da naložene obveznosti sam ne more izpolniti, ne more uspeti. Izvršbo lahko prepreči s tem, da na občino naslovi vlogo za odmero komunalnega prispevka.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče kot neutemeljeno zavrača stališče toženke, da se tožnikov ugovor, da obveznosti ne more izpolniti, nanaša na zakonitost inšpekcijske odločbe. Izrek inšpekcijske odločbe se namreč glasi, da mora tožnik v skladu s pisnim soglasjem izvajalca javne službe priključiti komunalne odpadne vode iz stanovanjske stavbe na naslovu ..., na javno kanalizacijo. Če bi torej upravljavec javne komunalne infrastrukture za priključitev postavil pogoje, ki jih tožnik ne bi mogel izpolniti, bi bil tak ugovor upošteven. Res je sicer, da ta okoliščina v prvem odstavku 293. člena ZUP ni razlog za ustavitev izvršbe. Po tej določbi se namreč upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena ali da je bila opravljena proti komu, ki ni zavezanec, ali če upravičenec zahtevo umakne oziroma če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen. Vendar je po presoji sodišča ugovor, da odločbe ni mogoče izvršiti, v izvršilnem postopku kljub temu treba vsebinsko presojati, saj je nezmožnost izvršitve razlog tudi za ničnost odločbe (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). V neskladju z načelom pravne države bi bilo prisiljevati zavezance k izvršitvi obveznosti, ki je objektivno gledano ne bi bilo mogoče izvršiti.

8. Med strankama ni sporno, da toženka ni izdala odločbe o odmeri komunalnega prispevka, sporno pa je, ali tožnik iz tega razloga ne more izpolniti obveznosti iz inšpekcijske odločbe. Tožnik namreč trdi, da bi mu morala odločbo o odmeri komunalnega prispevka po uradni dolžnosti izdati občina in da zato sam vloge ne more vložiti.

9. Po 217. členu ZUreP-2, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, se komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (tretji odstavek). Po 217. členu komunalni prispevek za novo in obstoječo komunalno opremo zaradi graditve odmeri pristojni občinski organ z odmerno odločbo na zahtevo zavezanca, ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Odmerna odločba je izvršilni naslov (prvi odstavek). Po prvem odstavku 222. člena ZUreP-2 pa komunalni prispevek, ki se odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, odmeri pristojni občinski organ z odmerno odločbo po uradni dolžnosti. Odmerna odločba je izvršilni naslov.

10. V obravnavani zadevi je torej za presojo, ali tožnik lahko izvrši inšpekcijsko odločbo, pravno relevantno, ali gre za obstoječo komunalno opremo ali za komunalno opremo za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. Tožnikov objekt sicer res že stoji, vendar je treba prvi odstavek 221. člena ZUreP-2 v tem primeru razlagati kot obveznost, ki je nastala zaradi graditve, tj. zgrajenega objekta. Vsebina pojmov obstoječa komunalna oprema in izboljšanje komunalne opremljenosti pa je pojasnjena v Uredbi o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (v nadaljevanju Uredba). Tako je v 2. točki prvega odstavka 2. člena Uredbe določeno, da komunalna oprema za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča pomeni tisto vrsto dodatne komunalne opreme, na katero lastnik obstoječega objekta dotlej ni mogel priključiti objekta oziroma mu ni bila omogočena njena uporaba (...), v 6. točki tega odstavka pa, da je obstoječa komunalna oprema tista komunalna oprema, ki je že zgrajena in predana v upravljanje posameznemu izvajalcu gospodarske javne službe.

11. Toženka je izpodbijano odločitev utemeljila s tem, da tožnik uveljavlja ugovore, ki v izvršilnem postopku niso pravno upoštevani. Šele v odgovoru na tožbo zatrdi tudi, da se javno kanalizacijsko omrežje na območju tožnikovega stanovanjskega objekta ni spremenilo od leta 1997 in torej smiselno zatrjuje, da gre v primeru tožnikovega objekta za obstoječo komunalno opremo in ne za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča. 12. V upravnem sporu sodišče presoja zakonitost in pravilnost odločitve toženke, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe. To pomeni, da mora toženka že v svoji odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev, tj. ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje in uporabiti pravilen predpis. Z navedbami v odgovoru na tožbo in (morebitnih) nadaljnjih vlogah v upravnem sporu ne more dopolnjevati razlogov za svojo odločitev in dokazovati njihove utemeljenosti. Taka je tudi ustaljena sodna praksa. Ali gre res za obstoječo komunalno opremo, zaradi česar se komunalni prispevek lahko odmeri na zahtevo strank in ne za komunalno opremo zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti, ko se odmeri po uradni dolžnosti, bi morala toženka ugotavljati v upravnem postopku in svojo odločitev utemeljiti v skladu s standardi, ki jih za obrazložitev odločbe določa 214. člena ZUP. Ker je relevantno dejansko stanje ostalo neugotovljeno, pa sodišče te pomanjkljivosti na podlagi drugega odstavka 63. člena ZUS-1 ne bi moglo odpraviti, niti če bi izvedlo glavno obravnavo. Ta določba se namreč nanaša zgolj na tiste zadeve, v katerih je toženka na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabila predpis.

13. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenih razlogov, se o ostalih tožbenih razlogih ni izrekalo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj je tožnico v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).