Jedro

Disciplinski organi pri delodajalcu v disciplinskem postopku skladno z 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 - 36/2000) pri odločanju uporabljajo določbe ZDSS in ZPP. Glede na določbo 13. člena ZPP lahko disciplinski organi pri delodajalcu in kasneje tudi sodišče, odločajo o obstoju kaznivega dejanja. Zato lahko odločajo tudi o tem, ali ima deločeno dejanje znake kakšnega kaznivega dejanja iz Kazenskega zakonika (KZ - Uradni list RS, št. 63/94 - 23/99). Da to ni ustavno sporno z vidika domneve nedolžnosti je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi opr. št. Up-173/96 z dne 4.11.1999 (objavljena v knjigi Odločbe in sklepi Ustavnega sodišča - OdlUS VIII 298).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke opr. št. 1224-I-18/3-98 z dne 10.7.1998 in odločbe opr. št. 172-61/98 z dne 4.11.1998 ter ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dokončnostjo izpodbijanih odločb, ampak še traja, skupaj z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Proti sodbi sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da mu je bilo v disciplinskem postopku onemogočeno zbiranje dokazov v svojo korist. Zato so nerazumljive navedbe sodišča prve stopnje, da bi se tožnik moral zavedati, da je disciplinska obravnava razpisana z namenom razčiščevanja dejanskega stanja in da bi moral predvidevati, da lahko pride do zaključka obravnave že na prvem naroku. Takšna logika je povsem v nasprotju s pravnimi pravili, saj mora tisti, ki nekoga obtožuje, svoje obtožbe dokazati. Zoper delavca je v disciplinskem postopku obstajal en sam dokaz, to je izvedensko mnenje, ki pa ga tožnik tekom postopka ni prejel. Zavrnjena pa je bila zahteva, da se mu dodeli 8 dnevni rok za pripravo svoje obrambe. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je delavec "iz nečastnih nagibov" storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja po 1. točki I. odstavka 45. člena ZDDO. V resnici pa temu ni tako, temveč je bil disciplinski postopek izveden in izdana odločba le na podlagi suma storitve kaznivega dejanja. Ko je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep zoper delavca ni bila podana niti kazenska ovadba, kaj šele, da bi preiskovalni sodnik uvedel kazenski postopek. Kazenska ovadba je bila podana šele 23.10.1998, odločba o prenehanju delovnega razmerja pa že 7.10.1998. Prav tako pa ni mogoče mimo dejstva, da proti tožniku še zmeraj ni bila uvedena preiskava, tako da še vedno ne moremo govoriti o utemeljenem sumu. To pa pomeni, da se lahko delavcu v disciplinskem postopku izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja že na podlagi suma, ne da bi bilo potrebno ta sum dokazati. Ugotoviti je tako mogoče, da je bila v disciplinskem postopku in kasneje tudi v sodnem postopku kršena ena temeljnih pravic, in sicer domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava - Uradni list RS, št. 33/91 - 66/2000). Po mnenju tožnika pa je bila v disciplinskem postopku analogno kršena tudi določba 29. člena Ustave, ki mu zagotavlja primeren čas in možnost za pripravo obrambe, kot tudi, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako da zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da predstavlja nevročitev priloge, tj. izvedeniškega mnenja in obeh zavarovalniških spisov, le relativno kršitev disciplinskega postopka in ne aboslutne, zaradi katere bi bilo potrebno celoten postopek razveljaviti. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožniku vročen sklep za uvedbo disciplinskega postopka, v katerem je bila kršitev tožnika konkretno časovno, krajevno in tudi vsebinsko opredeljena, vsebina izvedniškega mnenja pa je bila povzeta tudi v obrazložitvi sklepa o uvedbi disciplinskega postopka. Glede na to bi tožnik lahko pripravil svojo obrambo (navedel s katerimi navedbami v sklepu o uvedbi postopka se ne strinja in predlagal priče), čeprav se je odločil, da se bo zagovarjal z molkom. Prav tako bi lahko tožnik na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovljeno dejansko stanje izpodbijal v ugovoru in tudi v sodnem postopku, kar pa ni storil. Ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje pa ne izpodbija niti s pritožbo. Disciplinski organi pri delodajalcu v disciplinskem postopku skladno z 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 - 36/2000) pri odločanju uporabljajo določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 - 20/98) in določbe ZPP. Glede na določbo 13. člena ZPP lahko disciplinski organi pri delodajalcu in kasneje tudi sodišče, odločajo celo o obstoju kaznivega dejanja. Zato lahko odločajo tudi o tem, ali ima deločeno dejanje znake kakšnega kaznivega dejanja iz Kazenskega zakonika (KZ - Uradni list RS, št. 63/94 - 23/99). Da to ni ustavno sporno z vidika domneve nedolžnosti je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi opr. št. Up-173/96 z dne 4.11.1999 (objavljena v knjigi Odločbe in sklepi Ustavnega sodišča - OdlUS VIII 298). Ugotovljena odgovornost za disciplinsko kršitev iz 1. točke 1. odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90 - 38/99) ne pomeni ugotovitve kazenske odgovornosti za kaznivo dejanje. Predmet disciplinskega postopka je torej ugotavljanje disciplinske odgovornosti za dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, ob nadaljnji ugotovitvi, da je bilo tako dejanje storjeno in nečastnih nagibov oz., če je bil s takim dejanjem kršen ugled državnega organa. Zadošča torej ocena disciplinskega organa, ki vodi disciplinski postopek, da ima dejanje tudi znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba kazenskega postopka, še manj pa ugotovitev kazenske odgovornosti s pravnomočno kazensko sodbo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršenju tožnikovih temeljnih človekovih pravic in svoboščin zgotovljenih z Ustavo. Odločitev o disciplinski odgovornosti za dejanje, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, ne pomeni odločitve o kazenski odgovornosti, zato ne moremo govoriti o kršitvi domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Disciplinski organi pri toženi stranki in tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik z svojim ravnanjem storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja iz nečastnih nagibov (torej disciplinsko kršitev), ne pa da je storil kaznivo dejanje goljufije iz 217. člena KZ. Prav tako niso bile kršene tožnikove pravice iz 29. člena Ustave, saj ta člen določa pravice, ki morajo biti zagotovljene v kazenskem postopku in jih ne moremo širiti na disciplinski postopek pri delodajalcu. Varstvo pravic delavca v disciplinskem postopku določajo predpisi delovnega prava, ki mu med drugim zagotavljajo tudi pravico do obrambe. Ta se delavcu zagotavlja z zahtevo, da mora biti seznanjen z očitki disciplinskih kršitev, da ima pravico udeleževati se postopka, kar mora delodajalec zagotoviti z vročanjem zahteve za uvedbo disciplinskega postopka ter vabil na disciplinske obravnave. Če te pravice delavca v disciplinskem postopku niso zagotovljene, gre za absolutno bistveno kršitev pravil disciplinskega postopka, zaradi česar sodišče v individualnem delovnem sporu odločbe delodajalca razveljavi, ne da bi jih vsebinsko presojalo. Takih kršitev pa sodišče v predmetnem postopku ni ugotovilo. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.