Jedro

Obdolženec ima skupen dom z oškodovancema, zato ponovitvene nevarnosti, drugače kot s priporom, ni mogoče odpraviti, ker bi bila oškodovanca v primeru odreditve hišnega pripora še vedno izpostavljena obdolženčevemu nasilju in ogrožanju.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je po vloženi obtožnici Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju Kt/9832/2015 z dne 6. 7. 2015 s sklepom II Ks 15925/2015 z dne 9. 7. 2015 obdolženemu C. K. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 15925/2015 z dne 22. 7. 2015 pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica, kot navaja, zlasti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi ali nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Kršitev 11. točke 371. člena ZKP ni podana, saj je sodišča v zadostni meri utemeljilo objektivne in subjektivne okoliščine na strani obdolženca. Sodišče ni dolžno posebej obrazložiti, da z milejšimi ukrepi ugotovljene ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti, če na podlagi ugotovljenih okoliščin spozna, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben zaradi varnosti ljudi. V delu, kjer se zagovornica ne strinja z oceno dokazov, ki po mnenju sodišča dokazujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovi zagovornici. Slednja v svojem odgovoru poudarja, da obdolženec ni ogrozil varnosti očeta in starega očeta, saj je šlo le za verbalno blebetanje odvisnika od droge, da se oškodovanec ves čas prizadeva, da bi bil pripor zoper sina odpravljen in da je trajanje pripora že sedaj nesorazmerno glede na pričakovano kazensko sankcijo.

B.

5. Kršitev 11. točke 371. člena ZKP naj bi bila po navedbah zagovornice podana, ker iz prvostopenjskega sklepa naj ne bi bilo razvidno, zakaj ni mogoče ponovitvene nevarnosti odpraviti z milejšim ukrepom. Senat je predlogu tožilstva za podaljšanje pripora nekritično sledil, do argumentov tožilstva se ni kritično opredelil in ni upošteval rezultatov opravljene preiskave. Po prepričanju zagovornice tudi niso podane in ustrezno obrazložene subjektivne in objektivne okoliščine, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti. Zagovornica navaja, da organi pregona ravnanje obdolženca neutemeljeno prikazujejo kot ponavljajočo se kriminalno dejavnost, v resnici pa je šlo le za verbalno žaljenje, brez kakršnikoli elementov nasilja v družini.

6. Vrhovno sodišče se ne more strinjati z zagovornico, da senat v sklepu o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici ni obrazložil, zakaj ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom. Že višje sodišče je na enake pritožbene navedbe odgovorilo, da je v 6. točki obrazložitve sklepa pojasnjeno, da ima obdolženec skupen dom z oškodovancema, zato ponovitvene nevarnosti, drugače kot s priporom, ni mogoče odpraviti. Oškodovanca bi bila v primeru odreditve hišnega pripora še vedno izpostavljena obdolženčevemu nasilju in ogrožanju. Po presoji Vrhovnega sodišča je senat ugotovil in ustrezno obrazložil tudi objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na to, da bi obdolženec na prostosti ponavljal očitana mu kazniva dejanja. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je obdolženec nasilje izvajal nad očetom in 92 letnim starim očetom. Pri tem ni šlo le za verbalne žaljivke, kot skuša prikazati zagovornica, ampak naj bi jima grozil s smrtjo, pri tem pa v podkrepitev svojih groženj s sekiro zamahoval po podbojih vrat in uničeval stanovanjski inventar. Izrečena mu je bila že prepoved približevanja, katero je tudi prekršil, očitana dejanja pa naj bi storil takoj po izteku prepovedi približevanja. Iz psihiatričnega izvedenskega poročila in mnenja izhaja, da je obdolženec nepredvidljiv, posebno kadar je pod vplivom prepovedanih drog, da ne izbira ne besed ne groženj, pri čemer grozi tudi z najhujšimi kaznivimi dejanji zoper življenje in telo. Po presoji Vrhovnega sodišča je senat glede na naravo in način storitve očitanega kaznivega dejanja in obdolženčeve osebnostne lastnosti napravil utemeljen sklep, da je pri njem podana realna nevarnost ponavljanja očitanih kaznivih dejanj, zlasti če bi se vrnil v domače okolje, v katerem obdolženec tudi sam priznava, da je z očetom v pogostih konfliktih.

7. V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornica navaja, da je obdolženec v priporu že vse od 12. 5. 2015 in opozarja, da je trajanje pripora nesorazmerno glede na pričakovano kazensko sankcijo. Šlo je le za enkratno dejanje v obliki verbalnega žaljenja, oškodovanca pa se nista počutila ogroženo in sta mu žalitve vračala. Obdolženec je bil v času storitve kaznivega dejanja komaj polnoleten in pod vplivom droge, njegova sposobnost razumevanja in obvladovanja ravnanj pa je bila bistveno zmanjšana. Zagovornica poudarja, da oškodovanca v preiskavi zoper obdolženca nista želela pričati, zavedata se, da imajo z obdolžencem specifičen odnos, kljub temu pa se prizadevata za odpravo pripora. Obdolženec potrebuje pomoč, pri čemer mu pripor ne more v ničemer koristiti, ravno nasprotno, povzročil mu bo še večjo škodo in psihične posledice. Dokazov, ki bi izkazovali obstoj utemeljenega suma, po prepričanju zagovornice v spisu ni, sklicevanje na zagovor, ki je deloval kot blebetanje osebe pod vplivom droge ali alkohola, in izpovedbe policistov o njihovi zaznavi dogodkov, se ji zdi neumestno.

8. S temi navedbami zagovornica v pretežni meri izpodbija do sedaj ugotovljeno dejansko stanje, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, predstavlja nedovoljen razlog v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Dejstvo, da sta oškodovanca izkoristila privilegij iz 236. člena ZKP in zoper obdolženca nista želela pričati, na obstoj utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj v konkretnem primeru ne vpliva, saj je sodišče obstoj le tega ugotovilo na podlagi drugih dokazov. Zakaj se sodišče ne bi smelo sklicevati na zagovor obdolženca in izpovedbe policistov, ki so prišli na kraj dogodka, pa zagovornica ne pojasni. Njeno poudarjanje, da je obdolženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, sklicevanje na njegovo mladost in specifične družinske razmere so vse okoliščine, ki bodo lahko upoštevani pri odmeri kazni, če bo obdolženec spoznan za krivega očitanih kaznivih dejanj, v postopku podaljševanja pripora pa ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, v njej uveljavljene kršitve zakona pa niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.