Jedro

Presoja prevozne in podprevozne pogodbe po določilih CMR.

CMR določa, da lahko prevoznik, ki je po določbah konvencije plačal odškodnino oškodovancu, regresira znesek od prevoznika (prevoznikov), ki za škodo odgovarjajo.

Za medsebojna regresna razmerja se torej prav tako uporabljajo določila CMR.

Tovorni list je (le) potrdilo (dokaz) o sklenjeni prevozni pogodbi, pogodbenih pogojih in o sprejemu tovora s strani prevoznika, ne pa tudi o strankah prevozne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča, opr. št. VL 9549/2009 z dne 6.2.2009, v celoti v veljavi (1. točka izreka) in da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženec) povrniti tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) pravdne stroške v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku 15 dnevnega paricijskega roka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil toženec „iz vseh pritožbenih razlogov“. Po njegovi oceni odločitev ne bi smela temeljiti na določilih „CMR konvencije“, saj ne gre za slovenski pravni vir, ampak za pravni vir iz FLRJ. Sodišče prve stopnje pri tem ni pojasnilo, na kakšni podlagi jo je uporabilo; priznalo ji je status zakona, ne da bi se stranki dogovorili za njeno uporabo in ne da bi njeno uporabo predvideval kakšen predpis. Tožniku je nadalje zmotno priznalo aktivno legitimacijo, saj ni upoštevalo, da ni stranka po tovornem listu in da mu ta ne daje nobenih pravic. Zmotna je nadalje zavrnitev ugovora pasivne legitimacije, saj je potrebno spor presojati po pravilih objektivne odgovornosti v zvezi z nevarno stvarjo (tovornega vozila), toženec pa ni lastnik tovornega vozila, ampak le najemnik. Po nadaljnjih pritožbenih izvajanjih naj bi sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov storilo bistveno kršitev določb postopka, saj iz izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti odgovornosti za požar in višine nastale škode. Slednje (ki bi jo bilo mogoče ugotoviti z izvedencem) in odgovornosti za nastalo škodo (o kateri bi lahko izpovedale priče) sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo. V tej zvezi je toženec navajal še, da so požar zanetili delavci Tobačne tovarne in da vozilo v času požara ni delovalo (motor ni deloval, prevoz je bil zaključen, vozilo je bilo parkirano), zato ni mogoče šteti, da je šlo za poškodbo v času prevoza. Tobačna tovarna ima svojo civilno odgovornost zavarovano in ker zavarovalnica zadevo že obravnava, je tožnikov zahtevek preuranjen, zgrešena pa je tudi pasivna legitimacija. Po pritožbenem zatrjevanju se sodišče prve stopnje do teh ugovorov ni opredelilo, vsled česar je podana bistvena kršitev postopkovnih določb. Upoštevajoč vse navedeno je toženec predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je priglasil stroške pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo se je tožnik ob nasprotovanju pritožbenim očitkom in pritrjevanju razlogom sodišča prve stopnje zavzemal za potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je preizkusilo sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo uporabilo pravilno, pri tem pa ni storilo ne zatrjevanih, ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka.

Iz negrajanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 12.9.2008 od gospodarske družbe prejel naročilo za prevoz blaga (kaminskih peči na trda goriva) na relaciji Filakovo (Slovaška) – Kranj (Slovenija). Za prevoz tega blaga je tožnik še istega dne podal naročilo tožencu, ki je blago 16.9.2008 pri pošiljatelju na Slovaškem tudi prevzel. Na pritožbeni stopnji je nadalje nesporno, da je bilo blago na poti poškodovano in sicer na parkirišču pri Tobačni tovarni Ljubljana, ko je tovorno vozilo zajel požar. Peči so bile v tem požaru uničene do te mere, da niso bile primerne za prodajo, vsled česar je C. d.d., kateri bi naj bile peči dostavljene, zavrnila njihov prevzem ter od tožnika zahtevala plačilo odškodnine. Slednjo je tožnik v višini vtoževanega zneska tudi poravnal, v predmetni pravdi pa zahteva od toženca kot prevoznika, med čigar prevozom je prišlo do poškodovanja blaga, povračilo izplačane odškodnine.

Predmetni spor je sodišče prve stopnje presojalo po določilih Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (francosko Convention relative au contrat de Transport international des Marhandises par route – v nadaljevanju CMR), ki je bila sprejeta v okviru Organizacije združenih narodov v Ženevi 19.5.1956. CMR ureja področje mednarodnih prevozov blaga v cestnem prometu s ciljem standardizacije oziroma poenotenja pogojev mednarodnega cestnega prevoza tovora, predvsem temeljnih prvin prevozne pogodbe (zlasti področje listin, ki se uporabljajo za tak prevoz, in odgovornosti prevoznika). Možnost presoje prevoznih razmerij po takšnih poenotenih pravilih je prevoznikom s svojega območja zagotovila že nekdanja Jugoslavija, ki je bila med prvimi podpisnicami predmetnega mednarodnega sporazuma (CMR je bila objavljena v Uradnem listu FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 11/58, 1/59, 12/61, 1/63, 4/63 in 12/75), zagotavlja pa jo tudi Republika Slovenija. CMR je namreč postala del slovenskega pravnega reda na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo (Uradni list RS – MP, št. 9-55/1992 z dne 17.7.1992), vsled česar so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih toženec smiselno zatrjuje drugače. Neutemeljena so nadalje pritožbena nasprotovanja presoje spornega razmerja po določilih CMR, ker le-ta naj ne bi predstavljala „obvezujočega pravnega vira“. Konvencija je namreč v državah, ki so jo ratificirale, obvezen pravni vir (prim. 5. točko 1. člena CMR). Njena veljavnost in uporaba je v slovenskem pravnem redu postavljena nad medsebojne dogovore strank prevozne pogodbe in nad nacionalno zakonodajo (prim. 8. in 153. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju URS). Kadar so torej pogoji za uporabo CMR podani (v konkretnem primeru so, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), sodišče njena določila mora uporabiti za presojo spornega razmerja. Drugače povedano, v takšnem primeru se tudi morebitna pogodbena določila in določila nacionalne zakonodaje, ki so v nasprotju z določili CMR, ne upoštevajo. Veljajo le za tista vprašanja, ki jih CMR ne ureja oziroma jih ureja pomanjkljivo. Pritožbena zavračanja uporabe CMR, ker se pravdni stranki „za njeno uporabo nista dogovorili“ in ker „obveznosti njene uporabe ne nalaga noben predpis“, so tako neutemeljena. Kljub navedenemu pa sodišče druge stopnje pripominja, da toženec ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi ni zatrjeval, da bi njuno medsebojno razmerje pravdni stranki uredili kako drugače, niti ni navajal nobenih dejstev, ki bi narekovala uporabo določil kakšnega drugega (v slovenskem pravnem redu veljavnega) splošnega pravnega akta (v pritožbi se je zavzemal za uporabo pravil o objektivni odgovornosti za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, kar pa je šteti za nedopustno pritožbeno novoto, saj je, sicer neargumentirana, trditev o tovornem vozilu kot nevarni stvari podana prvič šele v pritožbenem postopku, brez pojasnila, zakaj ni mogla biti podana že prej – prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbena izvajanja predstavljajo tako zgolj pavšalno nasprotovanje uporabi določil CMR.

Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se določila CMR uporabljajo za vsako pogodbo o odplačnem prevozu tovora po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica (1. člen CMR). V obravnavanem primeru ni sporno, da sta C. d.d. in tožnik sklenila odplačno prevozno pogodbo, predmet katere je bil cestni prevoz tovora (kaminskih peči na trda goriva). Sporno tudi ni, da je bil izdan CMR tovorni list, s čimer je bila v smislu 4. člena CMR prevozna pogodba potrjena, in da je bil prevzemni kraj v Slovaški republiki (Filakovo), namembni kraj pa v Republiki Sloveniji (Kranj), torej v različnih državah. Ob hkratnem upoštevanju, da je Republika Slovenija pogodbenica CMR, je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno prevozno pogodbo presojati po določilih CMR ter da je potrebno slednja, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, uporabiti tudi za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki na podlagi naročila z dne 12.9.2008 (ko je torej tožnik podal naročilo za prevoz tožencu) sklenili podprevozno pogodbo. Slednje CMR sicer izrecno ne ureja, kar pa še ne pomeni, da njena določila za presojo podprevoznih razmerij ne veljajo. VI. poglavje CMR namreč ureja vprašanja, povezana z zaporednim prevozom, o katerem govorimo takrat, kadar je prevoz predmet ene (iste) pogodbe, ki ga izvrši več zaporednih cestnih prevoznikov, pri čemer posamezni prevoznik postane stranka pogodbe s prevzemom tovora in tovornega lista (34. člen CMR). Ob izpolnitvi navedenih pogojev postane torej posamezni prevoznik pogodbena stranka že s tem, ko prevzame blago in tovorni list, s tem pa v razmerju do upravičenca iz prevozne pogodbe (pošiljatelja ali prevzemnika blaga) prevzame tudi odgovornost za celoten prevoz (34. in 36. člen CMR834. člen CMR: Če je prevoz po isti pogodbi opravilo več zaporednih cestnih prevoznikov, je vsak od njih odgovoren za celoten prevoz; drugi prevoznik po vrsti in vsak naslednji prevoznik postane pogodbena stranka v prevozu, ko prevzame tovor in tovorni list. ), torej predvsem odgovornost za izgubo ali poškodbo pošiljke v smislu 17. člena CMR. Pri tem ni nujno, da bi prvi prevoznik (t.j. prevoznik, ki je sklenil prevozno pogodbo s pošiljateljem9Tako tudi dr. Tristan Šker, Margita Selan Voglar in Sergej Simoniti v Konvencija CMR, Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti s komentarjem, str. 108-110, in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 28/2007. ) sam fizično prevzel blago in opravil del prevoza. To lahko zanj stori podprevoznik (v obravnavanem primeru toženec), s katerim je prvi prevoznik (v obravnavanem primeru tožnik) sklenil pogodbo o prevozu blaga na celotni relaciji.10Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 28/2007. CMR nadalje določa, da lahko prevoznik, ki je po določbah konvencije plačal odškodnino oškodovancu, regresira znesek od prevoznika (prevoznikov), ki za škodo odgovarja(jo), skupaj z obrestmi ter vsemi stroški in izdatki, ki so povezani s terjatvijo (37. člen CMR). Implicitno je torej določeno, da se za medsebojna regresna razmerja prav tako uporabljajo določila CMR. V takšnem (regresnem) razmerju odgovarja za škodo v skladu z določili 17. člena CMR tisti prevoznik, med čigar prevozom je prišlo do izgube ali poškodbe blaga oziroma zamude pri izročitvi. Gre za strogo (objektivno) določeno odgovornost prevoznika, pri kateri se v primeru, če v tovorni list ni vnesel svojih pridržkov, domneva, da sta bila tovor in njegovo parkiranje v dobrem stanju (prim. drugi odstavek 35. člena CMR).

V obravnavanem primeru ni sporno, da je prišlo do poškodbe blaga tekom prevoza, ki ga je opravljal toženec. V pritožbenih navedbah slednji sicer zatrjuje, da je nastal požar medtem, ko je bilo vozilo parkirano, kar pa ga glede na določilo 1. točke 17. člena CMR, po kateri traja prevozniška odgovornost od prevzema blaga do njegove izročitve, regresne odgovornosti še ne razbremenjuje. Ne glede na navedeno pa je navedbe v tej zvezi (vključno z navedbami o tem, da so požar zanetili delavci Tobačne tovarne) toženec podal prvič šele v pritožbenem postopku, ne da bi pojasnil, čemu jih ni mogel podati že prej, vsled česar jih kot nedopustno pritožbeno novoto ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Posledično tudi ni mogoče upoštevati njegovega zavzemanja, da se o navedenih dejstvih zaslišijo predlagane priče. Zaporedni prevoznik se sicer lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže enega izmed razbremenilnih (ekskulpacijskih) razlogov, ki jih predvideva CMR v 17. členu. Vendar teh toženec ni zatrjeval. Posplošeno je zatrjeval le, da je zgolj najemnik tovornega vozila, s katerim je opravljal prevoz, kar pa na obstoj regresne zaveze samo po sebi še ne vpliva, kot je materialnopravno pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (v tej zvezi podane pritožbene navedbe o objektivni odgovornosti za škodo od nevarne stvari, ki jih toženec niti ni konkretiziral, predstavljajo, kot rečeno, nedopustno pritožbeno novoto in so posledično neupoštevne). Na obstoj toženčeve regresne zaveze tudi ne vpliva njegovo nadaljnje zatrjevanje, da ima Tobačna tovarna Ljubljana civilno odgovornost zavarovano in da zavarovalnica predmetni škodni dogodek že obravnava. Toženec namreč tudi navedb v tej zvezi ni konkretiziral (niti z navedbami o odgovornosti Tobačne tovarne za požar, o okoliščinah škodnega dogodka...), zlasti pa ni izkazal (in tudi ne zatrjeval), da bi bil upravičenec do izplačila odškodnine tožnik in da bi bila s takšnim izplačilom v celoti poravnana njegova regresna terjatev. Pritožbeno zatrjevanje o preuranjenem zahtevku in zanikanje tožnikove aktivne legitimacije je zato neutemeljeno. S takšno skopo in neargumentirano trditveno podlago, podano tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, toženec ni argumentirano zanikal svoje regresne zaveze (ne po temelju, ne po višini), vsled česar so neutemeljeni smiselni pritožbeni očitki nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ob hkratnem upoštevanju, da lahko služijo dokazi zgolj potrditvi podanih navedb, ne morejo pa nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage (prim. prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen istega zakona), so neutemeljeni tudi očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaza z zaslišanjem prič in s postavitvijo izvedenca. Nenazadnje toženec niti ni pojasnil, o čem naj bi priče izpovedale ter o čem naj bi izvedenec podal izvid in mnenje. O vseh ugovorih, ki jih je toženec podal tekom postopka, in za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilnih okoliščinah je sodišče prve stopnje zavzelo ustrezno dokazno oceno (str. 3 in 4 izpodbijane sodbe), zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, v katerih toženec zatrjuje drugače. Glede na vse navedeno, zlasti dejstvo, da je prišlo do škodnega dogodka med prevozom, ki ga je opravljal toženec, da morebitnih upoštevnih ekskulpacijskih razlogov v smislu določil CMR slednji ni zatrjeval in da je tožnik (kot prvi prevoznik v smislu določil CMR) poravnal odškodnino za v škodnem dogodku nastalo škodo, je materialnopravno pravilno stališče sodišča prve stopnje o obstoju toženčeve regresne zaveze. Po pritožbenem stališču slednjega tožnik sicer ne more biti aktivno legitimiran, ker v CMR tovornem listu ni naveden kot „pogodbena stranka“. Vendar je potrebno upoštevati, da je tovorni list (le) potrdilo (dokaz) o sklenjeni prevozni pogodbi, pogodbenih pogojih in o sprejemu tovora s strani prevoznika, ne pa tudi o strankah prevozne pogodbe, kar potrjuje tudi v 4. členu CMR izrecno zapisano določilo, da morebiten neobstoj tovornega lista ne vpliva na obstoj in veljavnost prevozne pogodbe. Nenazadnje v praksi, zlasti kadar gre za zaporedni prevoz, tovorni list izda običajno pošiljatelj (oziroma oseba, ki ji pošiljatelj to naroči) ali prevoznik, ki sprejme blago od pošiljatelja, slednji in pošiljatelj ga tudi podpišeta, s čimer se med drugim potrdi prevzem blaga v prevoz. Tožnik bi v obravnavanem primeru prevzel tovorni list šele, če bi mu toženec blago predal v nadaljnji prevoz, kar pa se po negrajanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni zgodilo – blago je bilo poškodovano že tekom toženčevega prevoza, vsled česar do predaje blaga niti ni prišlo. Ob hkratnem upoštevanju, da obstoja prevozne in podprevozne pogodbe med strankami, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženec niti ni zanikal, je torej neutemeljeno pritožbeno zanikanje tožnikovega materialnopravnega upravičenja, ker tožnik ni „stranka tovornega lista“.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo ni uspel, krije toženec sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).